Jedro

Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je treba opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih E.E. in M.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolžene E.E., M.S., R.S., E.K., N.K., H.K. in E.K. podaljšal pripor na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena tega zakona, zoper obdolžena B.G. in Z.K. pa le iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pritožbe zagovornikov obdolženih E.E., M.S., N.K. in E.K. je kot neutemeljene zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo o podaljšanju pripora vlagajo zagovorniki obdolženega E.E. in zagovornik obdolženega M.S. zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, oba izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. V nasprotju z zatrjevanjem v zahtevi zagovornikov obdolženega E.E. napadeni sklep vsebuje dovolj konkretizirane razloge za trditev, da je obdolženec utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja, saj je sodišče oprlo svoj sklep na vsebino prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil med obdolžencem in sostorilci v času, ko so izvajali transport mamila, z zatrjevanjem, da se obdolženec po telefonu ni pogovarjal s soobdolženim M.S. in L.R., kot je to ugotovilo sodišče, temveč s svojo ženo V., pa zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi glede obdolženega M.S. je sodišče utemeljeno oprlo svojo odločitev na ugotovljene telefonske komunikacije z E.E., E.K., R.S. ter N.K. v času, ko je bil organiziran prevoz mamila s Kosova v Italijo.

Zagovorniki obeh obdolžencev so podali odgovor na odgovor vrhovnega državnega tožilca, v katerih se s presojo slednjega ne strinjajo ter vztrajajo na navedbah v zahtevah.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovorniki v zahtevah očitajo izpodbijanima sklepoma predvsem kršitev 11. točke 371. člena ZKP, ker sodišče le na splošno ugotavlja obstoj utemeljenega suma, da sta imenovana obdolženca storila kazniva dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, ne da bi obstoj utemeljenega suma dovolj konkretiziralo.

Te navedbe niso utemeljene. Nobenega dvoma ni, da nikomur ne sme biti odvzeta prostost, če (poleg obstoja vsaj enega pripornega razloga) ni podan utemeljen sum, da je storil določeno kaznivo dejanje (20. člen Ustave RS). Utemeljen sum, je torej že ustavni (pred)pogoj za odreditev pripora, enak (pred)pogoj, to je artikuliran obstoj utemeljenega suma, da je neka oseba storila določeno kaznivo dejanje, pa za odreditev pripora predpisuje tudi prvi odstavek 201. člena ZKP (poleg pripornih razlogov begosumnosti, koluzijske in iteracijske nevarnosti). Utemeljen sum mora biti podan tudi ves čas trajanja pripora.

Postopek za odreditev oziroma podaljšanje pripora ZKP različno ureja, oziroma se za obrazložitev obstoja utemeljenega suma v različnih fazah postopka zahtevajo različni standardi. Sodni preizkus utemeljenosti suma je sine qua non za odreditev pripora, zato mora preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi presoditi, oziroma oceniti ali s strani (policije in tožilstva) predloženi dokazi dajejo podlago za ugotovitev o obstoju konkretnega utemeljenega suma, ki se za odreditev pripora zahteva. Določba drugega odstavka 202. člena ZKP med drugim zavezuje preiskovalnega sodnika, da mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, oziroma se mora njegova presoja ali zbrani dokazi dajejo podlago za obstoj utemeljenega suma odraziti tudi v obrazložitvi sklepa. Gre namreč za fazo, ko običajno sklep o uvedbi preiskave še ni izdan, zaradi česar je zanesljiva presoja utemeljenosti suma s strani preiskovalnega sodnika, ki mora biti jasno, določno in zanesljivo argumentirana še toliko bolj pomembna. Obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja mora biti torej posebej skrbno obrazložen v sklepu o odreditvi pripora izdanem pred pravnomočno uvedbo kazenskega postopka.

Nekoliko drugačna pa je situacija v primeru podaljšanja pripora po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi. Kot rečeno je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje pravnomočno ugotovljen že s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave, vendar pa lahko v preiskavi zbrani podatki obstoj utemeljenega suma zmanjšajo ali pa ga povsem ovržejo, vendar pa mora v tem primeru ravnati preiskovalni sodnik v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZKP oziroma pripor odpraviti brž ko ugotovi, da utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ni več podan ali pa ko glede na spremenjeno dejansko stanje pripor ni več neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi - ni več sorazmeren ukrep s tisto dobrino, ki naj se s priporom varuje. Zunajobravnavni senat bo torej po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi opravil presojo ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi s stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. Navedeno izhaja tudi iz zakonskega besedila drugega odstavka 272. člena ZKP, kjer je določeno, da mora senat "preizkusiti" ali so še podani razlogi za pripor (torej tudi preizkusiti ali je podan utemeljen sum).

V konkretni kazenski zadevi je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi presodilo, da je utemeljen sum, da so obdolženci (med njimi tudi obravnavana) storili dejanje v združbi tako kot je to opisano v izreku obtožbe še zmeraj podan in izhaja iz: - sodnih spisov zoper M.S., A.S. in D.S.O. pridobljenih od sodišč v P., P. in M., - zapisnikov o zaslišanju D.T., D.L., S.J., B.Č., A.D., E.T. - kurirjev, ki so bili aretirani bodisi v Švici, bodisi v Italiji ali na mejnem prehodu O. (pri čemer so bili nekateri izmed njih že obsojeni), - iz najemnih pogodb za avtomobile s katerimi naj bi prevažali heroin - s prestreženih telefonskih pogovorov med soobdolženci in med obdolženci in kurirji - poročila o tajnem opazovanju,- iz analitičnih informacij, izdelanih na podlagi podatkov operaterjev mobilne telefonije ter - iz izpovedb prič.

Za obravnavana obdolženca pa sodišče še posebej ugotavlja, da izhaja utemeljen sum iz prestreženih telefonskih pogovorov med M.S. z E.E., E.K., N.K., E.K. in L.R. in drugim, iz dejstva izhajajočega iz tajnega opazovanja, da sta se M.S. in E.E. večkrat srečala, da je E. pogosto potoval na Kosovo in to pred vsakim izvršenim prevozom heroina pri čemer sta oba posedovala večje število telefonskih številk in te tudi menjavala, da je E. uporabljal posebne telefonske številke za vsak posamezen prevoz heroina in le za komunikacijo z dobaviteljem heroina ter s sodelavcem v Sloveniji M.S. (analitična informacija, izdelana na podlagi podatkov operaterjev mobilne telefonije), pri čemer naj bi M.S. imel kontakte, kot izhaja iz prisluhov, s kurirjema z vzdevkom O. in A. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu pa je prav tako obrazložena vloga tudi ostalih soobdolžencev, pri čemer je natančno navedeno katera so tista dejstva in okoliščine, ki vse imenovane storilce povezuje v združbo.

Po presoji Vrhovnega sodišča je zato v izpodbijanem sklepu dovolj obrazložen in konkretiziran obstoj utemeljenega suma, da sta obdolženca storila kazniva dejanja tako kot jim to očita obtožba, še posebej, ker je zaradi teh kaznivih dejanj bila zoper oba obdolženca že pravnomočno uvedena preiskava oziroma, da očitana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Dolžnost preizkusa in ocene dokazov pa se po določbah ZKP zahteva šele v sodbi, kjer mora sodišče logično, jasno in popolno navesti razloge o obstoju odločilnih dejstev (sedmi odstavek 364. člena ZKP), za podaljšanje pripora po pravnomočnosti obtožnice pa se kot rečeno navedeno ne zahteva, temveč mora sodišče oceniti le ali obstaja še utemeljen sum in navesti dejstva in okoliščine iz katerih tak sum izhaja. Kolikor je bil utemeljen sum že ugotovljen (s sklepom o uvedbi preiskave s pravnomočnostjo obtožnice) pa zadošča že sklicevanje na takšno odločbo, v fazi vložitve obtožnice (torej pred njeno pravnomočnostjo) pa opravi sodišče še presojo ali so v preiskavi izvedeni dokazi stopnjo utemeljenosti suma spremenili.

Navedbe zagovornikov, da telefonska komunikacija med obdolžencema ter med obdolžencema in ostalimi soobdolženci še ne pomeni, da sta tudi onadva storilca obravnavanih kaznivih dejanj, navedbe, da je obdolženi E. govoril le s svojo ženo V. in ne s soobdolženci, da njima ni bilo zaseženo nobeno mamilo, da ni dokazano, da naj bi bil E. organizator hudodelske družbe ipd. pa pomenijo zgolj nestrinjanje zagovornikov z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Prav tako pa tudi ni utemeljena trditev v zahtevi zagovornikov obdolženega E., da listine sodišč iz Italije, kakor tudi ne izpovedbe kurirjev ne morejo biti dokaz v formalnem smislu in se sodba nanje ne sme upirati, saj obramba obdolženega E. ni sodelovala pri njihovem zaslišanju. Gre namreč za listine, ki potrjuje, da je določena oseba v določenem postopku nekaj izpovedovala in je kot taka (listina) tudi pri nas podvržena načelu proste presoje dokazov. Res je sicer, da obramba E. ni bila obveščena o zaslišanju takoimenovanih kurirjev, vendar je preuranjeno sklepati, da je bila s tem obdolžencu v tem postopku kršena pravica do obrambe, saj ni šlo za postopke, ki so tekli zoper njega, temveč zoper kurirje. O kršitvi pravic obrambe bi bilo mogoče govoriti, če te obremenilne priče kljub zahtevi obrambe na glavni obravnavi, ne bi bile zaslišane.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP, zaradi česar je obe zahtevi v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.