Jedro

Za obdavčitev ni bistveno, ali je bila sklenjena pogodba oziroma ali je bila sporazumno odpovedana, ampak je bistveno, ali so bile opravljene obdavčljive storitve, to je, ali je davčni zavezanec opravil promet storitev v smislu prvega odstavka 8. člena ZDDV, po katerem promet storitev pomeni opravljanje, opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga v smislu 4., 5. in 6. člena tega zakona.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 31. 8. 2006, s katero je bilo revidentki zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje 1. 3. 2001 do 31. 12. 2004 odmerjeno 129.357.704,00 SIT DDV in pripadajoče obresti. Ministrstvo za finance je revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo z dne 8. 4. 2009. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov, na katere se je, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, tudi sklicevalo. Opredelilo se je do tožbenih ugovorov v zvezi z odmero DDV iz naslova dajanja nepremičnin v uporabo družbi A., d. d., za namestitev naprav za daljinsko kontrolo (Compeco Bird). Navedenih storitev revidentka družbi A., d. d., ni zaračunavala, čeprav gre za obdavčljivo zamenjavo storitev. Tožbene ugovore (da je revidentka družbi A., d. d., že pred tem zaračunavala najem prostorov, kjer so bile nameščene naprave za daljinsko kontrolo ter da sta revidentka in družba A., d. d., od pogodbe, ki je bila podlaga za postavitev naprav za daljinsko kontrolo, odstopili) je zavrnilo kot neutemeljene. Sklicevalo se je na 4. točko drugega odstavka 8. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV in 4. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/2004).

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbo in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do bistvenih tožbenih navedb (da je za prostor, kjer so bile nameščene naprave za daljinsko kontrolo, že zaračunavala najemnino na drugi podlagi; da mora za 0,12 m2 površine, kolikor jo zasedejo naprave, plačati 3 m2 najemnine; da je DDV odmerjen na podlagi pogodbe, od katere sta stranki odstopili). Bistveno je, ali so naprave tudi po odstopu od pogodbe še naprej delovale, torej ali je tudi po odstopu prihajalo do zamenjave storitev. Tega davčni organ ni ugotavljal. Naprave niso bile odstranjene takoj po odstopu od pogodbe, vendar je z odstopom zamenjava storitev prenehala. Ker je prvostopenjsko sodišče štelo, da že namestitev naprav ustvarja obveznost plačila DDV, je zmotno uporabilo materialno pravo.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka vztraja pri svojih razlogih in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Glede na to, da je v znesek dodatno odmerjenega DDV, naloženega s prvostopenjsko davčno odločbo, vključen tudi znesek 6.040.599,10 SIT oziroma 25.206,97 EUR iz naslova dovolitve uporabe prostora družbi A., d. d., za namestitev naprav za daljinsko kontrolo, revidentka pa izpodbijano odločbo po vsebini izpodbija le v tem delu, je revizija dovoljena na citirani zakonski podlagi.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je bil revidentki utemeljeno naložen dodatni DDV zaradi namestitve naprav za daljinsko kontrolo družbe A., d. d., v njenih nepremičninah, kar je odvisno od tega, ali je revidentka omenjeni družbi opravila obdavčljivo storitev. V zvezi z DDV, ki je bil v prvostopenjski davčni odločbi odmerjen iz drugih razlogov, revidentka ne navaja razlogov.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja zadeve izhaja, da je revidentka z družbo A., d. d., dne 3. 1. 2001 sklenila pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju, na podlagi katere je družbi A., d. d., dovolila namestitev naprav za daljinsko kontrolo, v lasti družbe A., d. d., v več revidentkinih nepremičninah. Iz pogodbe izhaja, da bo naprave koristila tudi revidentka. Družba A., d. d., se je zavezala zagotoviti delovanje naprav, revidentka pa se je zavezala zagotoviti prostor in energijo za naprave, tako za svoje potrebe kot za potrebe družbe A., d. d.. Naprave so bile nameščene na cca. 150 objektih. Revidentka na podlagi pogodbe z dne 3. 1. 2001 družbi A., d. d., ni izdajala računov za storitve, ki izhajajo iz pogodbe. Tudi sama pogodba ni določala cene storitve. Revidentka je imela cenik storitev, v katerem je bil posebej opredeljen najem infrastrukture in glede na tam določene cene je davčni organ obračunal DDV iz naslova obravnavane storitve. Od pogodbe sta stranki sporazumno odstopili dne 30. 9.2002, iz preglednic montaže posameznih naprav pa je mogoče razbrati, da se je montaža naprav po posameznih lokacijah dodatno opravljala tudi v letih 2002, 2003 in 2004. Dne 27. 1. 2005 je bila med strankama sklenjena nova pogodba, ki je na novo določila medsebojna razmerja, kar je vključevalo tudi sistem naprav za daljinsko kontrolo. Zaradi navedenega je davčni organ DDV iz tega naslova obračunal le do sklenitve nove pogodbe oziroma do konca leta 2004. 10. Glede na povzete dejanske ugotovitve je tudi po presoji revizijskega sodišča revidentka v obravnavanem primeru družbi A., d. d., opravljala obdavčljive storitve, in sicer nudenje uporabe prostorov za namestitev omenjenih naprav ter nudenje potrebne energije zanje. Da gre za storitev, ki je bila v skladu s tedaj veljavnim ZDDV obdavčena, in ne zgolj za dopolnitev storitve, ki naj bi jo revidentka družbi A., d. d., že zaračunavala, kar kot bistveno zatrjuje revidentka, po presoji revizijskega sodišča izhaja iz tega, da se je revidentka s pogodbo zavezala dopustiti namestitev predmetnih naprav v svojih prostorih, in sicer zato, da je v zameno dobila pravico do uporabe teh naprav za svoje potrebe, pri čemer se je družba A., d. d., zavezala tudi k določenem vzdrževanju teh naprav. Da gre za storitev je nenazadnje mogoče sklepati tudi iz tega, da je na podlagi pogodbe družba A., d. d., revidentki nudila določeno storitev, česar revidentka ne zanika, čim pa je tako, je razumljivo, da je tudi revidentka družbi A., d. d., nudila protistoritev. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je šlo za zamenjavo storitev, ki je glede na 4. točko drugega odstavka 8. člena ZDDV obdavčena, je zato po presoji revizijskega sodišča pravilno.

11. V zvezi z revidentkino navedbo, da sta stranki pogodbe, ki je bila podlaga za zamenjavo storitev, odstopili od pogodbe in da zato po odstopu ni bilo pravne in dejanske podlage za obračun DDV, revizijsko sodišče poudarja, da civilnopravna ravnanja davčnih zavezancev nimajo nujno učinkov tudi na davčnopravnem področju, ne glede na to, kako učinkujejo na civilnopravnem področju. Za obdavčitev torej ni bistveno, ali je bila sklenjena pogodba oziroma ali je bila sporazumno odpovedana, ampak je bistveno, ali so bile opravljene obdavčljive storitve, to je, ali je davčni zavezanec opravil promet storitev v smislu prvega odstavka 8. člena ZDDV, po katerem promet storitev pomeni opravljanje, opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga v smislu 4., 5. in 6. člena ZDDV. Da je revidentka opravljala promet storitev tudi po odstopu od pogodbe, izhaja iz ugotovitve, da so se predmetne naprave v revidentkin prostorih nameščale tudi po odstopu od pogodbe, vse do leta 2005. Predmetne naprave so bile tudi predmet nove pogodbe z dne 27. 1. 2005, sklenjene med revidentko in družbo A., d. d., kar potrjuje, da so bile naprave vse do takrat nameščene.

12. Glede na to, da so bile naprave nameščene v revidentkinih prostorih tudi po odstopu od pogodbe in da njihovo delovanje ureja tudi nova pogodba, je revidentka vsaj deloma storitev še vedno zagotavljala tudi po odstopu od pogodbe – tako, da je zagotavljala prostor za namestitev naprav. Glede na navedeno in glede na odsotnost drugih dokazil o delovanju naprav, so po presoji revizijskega sodišča razlogi za zaključek, da je revidentka tudi po odstopu od pogodbe opravljala storitve družbi A., d. d., prepričljivi. Revidentkino golo zatrjevanje, da po odstopu od pogodbe do zamenjave storitev ni več prihajalo, posledično na drugačno presojo ne vpliva.

13. Glede ugovora, da je davčni organ revidentki za 0,12 m2 površine, kolikor jo zasedejo naprave v posameznem prostoru, zaračunal 3 m2 najemnine, pa tako kot pred tem prvostopenjsko sodišče, tudi revizijsko sodišče poudarja, da je bila davčna osnova za obračun DDV določena na podlagi lastnega revidentkinega cenika, ki določa ceno najema infrastrukture in minimalno površino, ki jo je mogoče v revidentkinih prostorih najeti.

14. Po presoji revizijskega sodišča se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do bistvenih tožbenih ugovorov revidentke tudi s sklicevanjem na razloge izpodbijanega akta, zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

15. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.