Jedro

Sodišče, ki sprejme pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ, postopa pravno formalno pravilno, če v izrek vnese zakonski znak " da je vrednost ukradene stvari majhna in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti".

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na nasprotje v izreku ali na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, pomeni, da mora obstajati nasprotje glede dejanskega temelja sodbe in ne glede pravnih vprašanj.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je sodbo z dne 12.5.2004 obs. G.N. spoznalo za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena in 1. odstavku 211. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni, za prvo dejanje 1 mesec zapora in za drugo dejanje 4 mesece zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 4 mesece in 15 dni zapora. V izrečeno enotno kazen zapora mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ki ga je prebil od 1.4.2004 od 8,30 ure do 6.5.2004 do 10.50 ure v priporu in čas pridržanja dne 24.12.2003 od 14.25. do 16.45. ure. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, odločilo pa, da mora povrniti stroške pooblaščenca podjetja P. d.d., L. Po pooblastilu 2. odstavka 205. člena ZKP je tudi odločilo, da mora plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovancem: podjetju P. d.d. L. v višini 94.548 SIT, v presežku je tega oškodovanca napotilo na pravdo, KZ Š. z.o.o. trgovina, K. Š/M 5.000,00 SIT, I. L. 19.980,00 SIT, M. PC L. 5.864,00 SIT, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka je tudi tega oškodovanca napotilo na pravdo, S.S. v višini 6.662,00 SIT in E. d.d. V., PE Z. v višini 10.000,00 SIT. Z isto sodbo je po 1. in 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obsojenca zaradi treh kaznivih dejanj tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 211. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun, oškodovance pa je s premoženjsko-pravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.11.2004 deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je posamezno kazen, določeno za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, zvišalo na 9 mesecev zapora, nato pa zvišalo tudi enotno kazen na 9 mesecev zapora. V ostalem je pritožbo Okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Vrhovni državni tožilec H.J. je na podlagi 1. odstavka 422. člena, 1. in 2. odstavka 421. člena in 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in da je bil prekršen zakon s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 12.5.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 16.11.2004, s katero je to sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je G.N. pravnomočno obsojen, da je z dejanji opisanimi pod točko 1) izreka sodbe sodišča prve stopnje storil nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ, moral pa bi biti obsojen za to dejanje kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, pri tem pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi bistveno kršili določbe iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP ter druge določbe kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost pravnomočne sodne odločbe.

Po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP je bila odrejena vročitev zahteve za varstvo zakonitosti obsojencu, ki poštne pošiljke kljub obvestilu z dne 2.2.2005 in 3.2.2005 ni dvignil. Iz podatkov spisa tudi ni razvidno, da je sodišču sporočil spremembo prebivališča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve sta sodišči prve in druge stopnje prekršili kazenski zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP, saj dejanje, opisano v izreku pravnomočne sodbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ, kot je bilo pravno opredeljeno. Iz opisa dejanja namreč v ničemer ne izhaja, da bi obsojencu šlo za to, da bi si pridobil stvari majhne vrednosti.

Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe (točka 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), je sodišče povzelo vanj opis dejanja, ki ga je vseboval obtožni predlog. Državni tožilec je v obtožnem aktu dejanja obsojenca pravno opredelil kot kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Iz utemeljitve, ki jo je podal na glavni obravnavi, (l. št. 469) sledi, da je izhajal iz okoliščin, da so dejanja bila storjena v osmih dneh marca 2003, da je z njimi obsojenec odtujil stvari v skupni vrednosti 124.900,80 SIT ter da je očitno bil njegov namen ves čas jemati stvari. Sodišče prve stopnje takšne pravne opredelitve državnega tožilca ni sprejelo. Presodilo je, da je obsojenec z očitanimi mu dejanji storil nadaljevano kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ. V obrazložitvi je utemeljilo, da je obsojenec storil serijo istovrstnih kaznivih dejanj, med katerimi obstaja časovna kontinuiteta, saj je v mesecu marcu štirikrat odtujil predmete v majhni vrednosti pri sicer različnih oškodovancih, vendar je izrabljal enake okoliščine. Navedlo je tudi, da je podan enoten psihični odnos obsojenca do vseh dejanj. V nadaljevanju je ocenilo, da si je obsojenec hotel prilastiti stvari majhne vrednosti, pri čemer se je sklicevalo na njegov zagovor in na dejstvo, da je obsojenec že po ceni izdelkov vedel, kakšno vrednost si prilašča. Zaključilo je, da obsojencu ni bilo dokazano, da je s pričetkom izvrševanja kaznivih dejanj imel v naklepu čisto vsa nadaljnja kazniva dejanja oziroma skupno vrednost odtujenih stvari.

Državni tožilec je s pritožbo izpodbijal takšno odločitev sodišča z uveljavljanjem pritožbenega razloga 2. točke 370. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP in z utemeljitvijo, da je sodna praksa sprejela stališče, da se v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja zneski pri posameznem dejanju smejo seštevati ter da tako privilegirana kazniva dejanja lahko prerastejo v "temeljno kaznivo dejanje" ob pogoju, da je podan namen storilca ves čas izvrševanja dejanj, da si skupaj prilasti stvari ustrezne vrednosti (enoten naklep, usmerjen v pridobitev stvari takšne vrednosti). Po njegovem stališču je bil obsojenčev enoten naklep ves čas usmerjen v to, da si pridobi stvari takšne (skupne) vrednosti.

Ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi državnega tožilca, je po eni strani ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s sicer formalno nepravilno pravno opredelitvijo na privilegirano kaznivo dejanje po 2. odstavku 211. člena KZ kršilo kazenski zakon v obsojenčevo korist, po drugi strani pa menilo, da je pravna opredelitev kljub drugačnemu stališču državnega tožilca pravilna. Pri tem je izhajalo iz višine zneska, ki je v času storitve dejanj predstavljal majhno vrednost ukradenih stvari ter iz vseh ostalih po sodišču prve stopnje ugotovljenih okoliščin. Poudarilo je, da ni nobene dokazne opore za zaključek, da je v času od 15.3.2003 do 23.3.2003 bil obsojenčev naklep usmerjen v pridobitev premoženjske koristi v skupnem znesku 124.900,80 SIT. Obsojenec je izbiral samo takšne stvari, ki jih je bilo mogoče neopazno odnesti iz trgovine, konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je predvsem v obdolženčevo korist, ker se mu za kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju izreče ena sama kazen in s tem posamezno kaznivo dejanje iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja ne izgubi svoje samostojnosti, zlasti tudi ne glede pravne opredelitve.

V tej zadevi je nastal položaj, v katerem je sodišče presodilo, da je obsojenec v vsakem posameznem primeru storil kaznivo dejanje tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in nato ob ugotovljenih stalnih in spremenljivih sestavinah zaključilo, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje te vrste. Sodišče torej ni sledilo pravni opredelitvi, ki jo je predlagal državni tožilec, pri čemer je sklepanje, da je obsojenec storil navedeno kaznivo dejanje v nadaljevanju, oprlo na presojo ugotovljenih dejstev in okoliščin.

Kaznivo dejanje tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ je storjeno, če je vrednost ukradene stvari majhna in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti. Po sicer ustaljeni sodni praksi je treba navedeni zakonski znak, ki predstavlja dodatno dejansko okoliščino, izraženo z abstraktno zakonsko opredelitvijo, praviloma navesti v izreku (opisu dejanja oziroma dejanj) sodbe, tako kot sicer pravilno nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti. Sodišče, ki je sprejelo navedeno pravno opredelitev, bi zato postopalo pravno formalno pravilno, če bi ta zakonski znak vneslo v izrek. Kljub temu odločitev sodišča ni nezakonita. Gledano s formalnega vidika in z upoštevanjem izreka samega bi bilo mogoče pritrditi zahtevi vrhovnega državnega tožilca, vendar pa je treba ob konkretiziranih vrednostih ukradenih stvari, ki so vsebovane v opisu dejanj, upoštevati tudi dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče in na podlagi katerih je presodilo, da gre za izpodbijano pravno opredelitev. To pomeni, da je presoja ugotovljenega dejanskega stanja narekovala sodišču takšno odločitev, pri čemer pravnomočni sodbi glede na prikazano obrazložitev tudi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov, ki zadevajo objektivni in subjektivni dejanski stan za uporabo 2. odstavka 211. člena KZ.

Sodišče je glede na obrazloženo v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem pravno opredelilo obsojenčeva dejanja kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ, torej po milejšem kazenskem zakonu. Slednje je glede na določbo 2. odstavka 354. člena ZKP smelo storiti. Pri tem je bistvenega pomena, da je takšno odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo. Zato na podlagi opustitve sodišča, ki opisu dejanj ni dodalo navedenega zakonskega znaka, ni mogoče sklepati na zatrjevano kršitev kazenskega zakona.

Zahteva uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in iz 2. odstavka istega člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 383. člena ZKP. Po naziranju zahteve izrek pravnomočne sodbe nasprotuje njenim razlogom, prav tako izrek nasprotuje sam sebi. Iz opisa dejanja v izreku ne izhaja, da bi obsojencu šlo za to, da si prilasti stvari majhne vrednosti, kakor se trdi v razlogih prvostopenjske sodbe. V nasprotju z opisom pa je dejanje pod točko 1. izreka pravno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ. Prav tako meni, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev, ker je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin v postopku in med samimi temi listinami. Sodišče druge stopnje v nasprotju z vsebino obrazložitve, ki jo vsebuje prvostopenjska sodba, navaja, da je slednje utemeljilo obsojenčev enotni naklep ter v nasprotju z vsebino pritožbe državnega tožilca navaja, da ni "uveljavil v pritožbi" nepravilne pravne opredelitve na privilegirano kaznivo dejanje po 2. odstavku 211. člena KZ. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. ostavka 371. člena ZKP vidi v dejstvu, da sodišče druge stopnje, ki je navedlo, da v izreku sodbe ni govora o tem, da bi si obsojenec hotel pridobiti stvari majhne vrednosti, te pomanjkljivosti ni opredelilo kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Če bi sprejelo takšno stališče, bi sledila razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, ne le na pritožbo tožilca. Zaradi navedene kršitve je postala pravnomočna sodba, s katero je bil kršen kazenski zakon, kar pomeni, da je kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe.

V 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je predpisanih več oblik kršitev, ki zadevajo pomanjkljivosti v izreku in v obrazložitvi sodbe. Tako pravna teorija (dr. Živko Zobec, Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, 1985, mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2004) razlagata, da se nasprotje v izreku ali nasprotje med izrekom in obrazložitvijo nanaša izključno na odločilna dejstva. To pomeni, da mora obstajati nasprotje glede dejanskega temelja sodbe in ne glede pravnih vprašanj. Odločilna dejstva, s katerimi so opisana obsojenčeva dejanja v izreku pravnomočne sodbe, si ne nasprotujejo, prav tako dejanski sklepi v njeni obrazložitvi niso z njimi v nasprotju. Situacije, v kateri sodišče v izreku sodbe ni navedlo, da je obsojencu šlo za to, da si prilasti stvari take vrednosti, kot so opisane pri posameznih dejanjih, ni mogoče opredeliti kot nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede na že obrazloženo stališče v zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona.

Po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. To določbo, ki govori o precejšnjem nasprotju glede odločilnih dejstev, je mogoče razlagati le tako, da se nanaša na listine, ki predstavljajo dokaz, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejansko stanje, ne pa na nasprotja, na katera opozarja zahteva. V primerih, ko je vložena pritožba, sodišče druge stopnje preizkusi napadeno sodbo v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, v obsegu, ki je predpisan v 1. odstavku 383. člena ZKP pa tudi po uradni dolžnosti. Po 1. odstavku 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe. Zato je pomanjkljivosti, glede katerih zahteva ocenjuje, da so podane, mogoče uveljavljati v okviru zmotne presoje pritožbenih navedb, ne pa kot navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Slednja ugotovitev velja tudi za stališče, s katerim zahteva utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje s tem, ko ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in razveljavilo prvostopenjsko sodbo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je neutemeljeno zahtevo državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).