Jedro

Zavrnitev tožbe, ker je podan dejanski stan 3. odstavka 74. člena zakona.

Izrek

1. Tožba tožnice ... se zavrne. 2. Tožba tožnika ... se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi urbanističnega inšpektorja Inšpektorata občine z dne 23.1.1992, s katero je navedeni prvostopni organ naložil tožnikoma kot investitorjema, da morata v roku 21 dni po prejemu prvostopne odločbe odstraniti dvoriščno ograjo iz kovinske cevi in kovinske mreže v višini 40 cm na obstoječem betonskem zidku, ki jo gradita na zemljišču s parc.št. 678 na lastne stroške in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje; s tem, da pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži njene izvršitve (1. in 2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN). Pri tem ugotavlja, da je Sekretariat za prostorsko urejanje in varstvo okolja občine s svojim sklepom z dne 4.12.1991 zavrgel vlogo tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za ograjo na zemljišču s parc. št. 678. Ta sklep je postal pravnomočen. S tem je bil izpolnjen eden izmed pogojev za izrek inšpekcijskega ukrepa po 3. odstavku 74. člena citiranega zakona, kot je to ugotovil prvostopni organ, ki je utemeljeno izdal prvostopno odločbo. Po določbi 2. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na podlagi katere je bil izdan citirani sklep navedenega občinskega upravnega organa, se namreč šteje, da vloga, ki ni bila dopolnjena v postavljenem roku, sploh ni bila vložena. Tožničine pritožbene navedbe niso pravno pomembne za rešitev te zadeve. Predmet tega pritožbenega postopka je namreč le presoja pravilnosti in zakonitosti prvostopne inšpekcijske odločbe. Tožnika v tožbi navajata, da se ne moreta strinjati z odločitvama prvostopnega organa in tožene stranke. Ti odločitvi ju namreč postavljata v nemogoč položaj, ki je nastal zaradi ravnanja soseda, ki je poskrbel za številne spore, ne samo z njima, ampak tudi za postopek v konkretni zadevi. Da ne bi prišlo do ukrepanja urbanistične inšpekcije, sta zahtevala pri občini izdajo potrdila, da bi na svojem zemljišču naredila nizko vrtno ograjo. Dobila sta vse potrebne listine in soglasja, razen od soseda. Zato je pristojni občinski upravni organ dne 4.4.1989 izdal sklep, iz katerega je razvidno, da je bila njuna vloga zavržena. Torej naj bi po zaslugi soseda ... tudi prišlo do takšnega stališča pristojnega upravnega organa. Zoper navedeni sklep se nista pritožila. Nameravata pa zopet vložiti ustrezno prošnjo za legalizacijo navedene vrtne ograje. Menita namreč, da je upravni organ naredil napako, ker ni izdal vsebinske odločitve o dovolitvi gradnje, ker ima možnost odločiti brez soglasja sosedov. Menita, da imata glede na opisano stanje možnost ponovno sprožiti postopek pri pristojnem občinskem upravnem organu, kar bosta storila v kratkem. Zato ni na mestu odločitev prvostopnega organa, da sta dolžna vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer vse dokler niso izčrpane vse možnosti za pridobitev ustreznega dovoljenja. Torej bi vsekakor morala dobiti ponovno možnost, da gradnjo navedene ograje legalizirata. Pripominjata, da sploh ne gre za gradnjo kakšnega posebnega objekta in je problem le v nagajivosti soseda. Namreč, na strani soseda sploh ni podan pravi razlog za uvedbo postopka in pravi interes, saj se bolezensko pritožuje v vseh sporih z vsemi sosedi. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

K točki 1) Tožba .... ni utemeljena.

Po presoji sodišča se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena navedenega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi pravilno ugotovila, da je sekretariat za prostorsko urejanje in varstvo okolja občine s svojim sklepom z dne 4.12.1991 zavrgel vlogo tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za ograjo na zemljišču s parc. št. 678 k.o. na podlagi določbe 2. odstavka 68. člena ZUP. Ta sklep je postal pravnomočen (21.2.1992). Zato je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno in zakonito izdal prvostopno odločbo in je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi, saj sta zato imela podlago v navedeni določbi citiranega zakona, ki sta jo pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Zaradi navedenega so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožničino tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

K točki 2) Tožbo ..... je moralo sodišče zavreči. Ker je pritožbo proti prvostopni odločbi vložila le tožnica in je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila o tej pritožbi, po presoji sodišča tožnik ni izkazal interesa za vložitev tožbe proti izpodbijani odločbi, saj izpodbijana odločba ne posega v njegovo pravico. Zato je sodišče zavrglo njegovo tožbo po 3. točki 1. odstavka 30. člena ZUS.