Jedro

Države članice Evropske Unije so dolžne delno ali v celoti preklicati financiranje iz evropskih sredstev, če ugotovijo nepravilnosti pri uporabi predpisov Unije ali nacionalne zakonodaje, pri čemer finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila zaradi nepravilnega ravnanja neupravičeno prejeta. Pravna podlaga za izrek finančnih popravkov je v 98. členu Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (v nadaljevanju: Uredba 1083/2006), ki v osnovi opredeljuje tudi merila za odmero1 in v le-tej imajo podlago tudi določila podzakonskih predpisov (navodil), ki jih je sprejelo pristojno ministrstvo. Izvedba in izterjava finančnih popravkov je posledica ugotovljenih nepravilnosti, pri čemer gre za to, da upravičenec ni upravičen obdržati vseh predhodno odobrenih evropskih sredstev, če se izkaže, da pri izvajanju projektov ni spoštovano pravo EU, vključno s pravom javnih naročil. Tožnica uveljavlja zahtevek na temelju slovenskega prava, med strankama sklenjene Pogodbe o sofinanciranju. Poleg tega sta obe stranki osebi s sedežem v Republiki Sloveniji. Na tek in potek zastaranja terjatve tožnice do toženke zato tek zastaralnega roka po Uredbi Sveta št. 2988/95 ne more vplivati, saj se ta nanaša le na zastaranje eventualnih terjatev ES do Republike Slovenije. Glede na povedano se torej zastaralni rok v tej zadevi ravna po pravu Republike Slovenije. Glede na to, da je Pogodba o sofinanciranju po svoji naravi upravna pogodba, rok za zastaranje terjatev iz upravnih pogodb pa ni posebej predpisan, se za zastaranje uporablja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Ta je lahko začel teči naslednji dan po dnevu, ko je tožnica imela pravico terjati izpolnitev obveznosti (vrnitev neupravičeno plačanih zneskov). V konkretnem primeru je to naslednji dan po dnevu, ko so bila opravljena neutemeljena plačila na temelju Pogodbe o sofinanciranju (pred izplačilom terjatev na vračilo sredstev financiranja pojmovno ni mogla nastati, pa čeprav je sporno ravnanje toženke nastopilo že pred tem).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek sedaj v celoti glasi: „1. Sklep izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 70834/2014 z dne 28. 5. 2014 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača glavnico 1.796.211,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2014 do plačila in glede odmerjenih izvršilnih stroškov v znesku 1.402,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki do plačila.

2. V presežku, glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.796.211,50 EUR za en dan, za 4. 3. 2014, se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 15.472,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

4. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 7.340,00 EUR in stroške revizijskih postopkov v skupnem znesku 18.320,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka:**

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 70834/2014 z dne 28. 5. 2014 razveljavilo v delu, s katerim je bilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plača glavnico v znesku 1.796.211,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odmerjenih izvršilnih stroškov v znesku 1.402,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v vznesku 31.505,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Tožnica je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), s predlogom, da se ji ugodi in primarno izpodbijana sodba spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je v odgovoru na vloženo pravno sredstvo predlagala njeno zavrnitev, pri čemer je argumentirano ponovila oz. izpostavila (vse) razloge, ki po njeni oceni utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbeno sodišče je s sodbo I Cpg 305/2018 z dne 5. 9. 2019 pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (točka I izreka) ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (točka II izreka).

5. Tožnica je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo. VS RS je reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča z odločbo III Ips 15/2020 z dne 11. 5. 2020 razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (točka I izreka). Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka). Pojasnilo je, da je ostala pritožba tožnice zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu neizčrpana.

6. Pritožbeno sodišče je s sodbo I Cpg 85/2020 z dne 18. 6. 2020 pritožbo tožnice ponovno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (točka I izreka) ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (točka II izreka).

7. Tožnica je tudi zoper to sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo. VS RS je reviziji ponovno ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča z odločbo III Ips 1/2021 z dne 18. 5. 2020 iz razloga zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (točka I izreka). Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka). Pojasnilo je, da je treba utemeljenost pritožbe preizkusiti še v okviru preostalih odločilnih ugovorov, ob upoštevanju navedb iz odgovora nanjo in sodbo preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Predmet odločanja je torej (ponovno) pritožba tožnice zoper sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 136/2014 z dne 12. 6. 2018. **Pritožbene navedbe:**

9. Tožnica primarno izpostavlja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti oz. nejasnosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo kršitve pravil javnega naročanja, vendar je odgovornost za le-te neutemeljeno prevalilo na tožnico. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica izvajati kontrolo v fazi izbire izvajalca del pri javnem naročilu, saj se v izbor zasebnega partnerja direktno ni vključevala. Zahtevka za revizijo v postopku javnega naročanja pa ni vložila, ker zato nima nobene legitimacije. Meni, da se je toženka s podpisom Pogodbe št. OOR-2009-6853-JV o sofinanciranju gradnje odprtega širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij z dne 29. 6. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba o sofinanciranju, priloga A3 spisa) izrecno strinjala, da bo postopek izvedbe javnega naročila podvržen (naknadni) kontroli revizijskih organov, kakor tudi, da bo v primeru ugotovljenih nepravilnosti oz. nezakonitosti lahko izvedena finančna korekcija na podlagi edinega dokumenta, ki konkretizira in določa dejanski stan kršitev - Smernic za določanje finančnih popravkov pri izdatkih, ki jih sofinancirajo strukturni skladi in Kohezijski sklad v primerih neupoštevanja pravil o javnih naročilih (COCOF 07/0037/03-SL z dne 29. 11. 2007, v nadaljevanju: Smernice, priloga A5 spisa). Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter povsem prezrlo namen pogodbenih določil, ki je v tem, da je v primeru neupravičenih plačil zavezanec za povračilo izplačanih sredstev upravičenec, torej toženka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nadalje utemeljilo na napačnem stališču, da je uporaba finančnega popravka upravičena le takrat, če ima kršitev pogodbe vpliv na proračun EU; bistveno je namreč, da so sredstva porabljena skladno s pogoji javnega razpisa, razpisne dokumentacije in Pogodbe o sofinanciranju. Prav tako kot materialnopravno zmotni pritožba nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da Smernice niso bile pogodbeno dogovorjene, saj je bila njihova uporaba dogovorjena v I. členu Pogodbe o sofinanciranju; pri tem je nepravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se uredbe EU nanašajo zgolj na države članice in torej zavezujejo le-te, država članica pa jih mora ustrezno prenesti v nacionalni pravni red. Pritožnica nadalje izpostavlja, da so, skladno s stališčem sodne prakse, Sodišča Evropske Unije in nacionalna sodišča pri reševanju sporov dolžna upoštevati določila Smernic, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo. Ob sklicevanju na obstoječo (domačo) sodno prakso pritožba nadalje izpostavlja, da v primeru ugotovljenega obstoja kršitev ni potrebno posebej zatrjevati oz. dokazovati, da takšna kršitev škodljivo vpliva na porabo proračunskih sredstev. Za zakonit postopek javnega naročila je lahko in mora biti odgovoren zgolj naročnik (toženka), kar jasno izhaja tudi iz določb Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 - 2013. Morebitno sodelovanje med upravičenci in pristojnim posredniškim organom oz. ministrstvom ne more prejudicirati stališč organov kontrole in revizije, saj so njihove pristojnosti v posamezni fazi postopka bistveno različne. Popolnoma v nasprotju z načelom sorazmernosti pa je sodišče prve stopnje brez vsake zakonske in pogodbene osnove breme višje stopnje skrbnosti naložilo zgolj tožnici, kljub nesporno ugotovljeni kršitvi pogodbe. Sklepno pritožba obširno pojasnjuje vso pravno podlago, ki državam članicam po eni strani nalaga obveznost nadzora, potrjevanja izdatkov ter preprečevanja, ugotavljanja in odpravljanja nepravilnosti, kar vključuje tudi izterjavo in vračilo neupravičeno izplačanih zneskov, po drugi strani pa predvideva ukrepe zoper članice, če teh obveznosti ne bi izvajala.

**Podlaga spora:**

10. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, tožnica od toženke zahteva plačilo zneska v višini (po njeni oceni) neupravičeno izplačanih sredstev, namenjenih gradnji odprtega širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij v Občini A., pri čemer so bila nepovratna javna sredstva1 izplačana skladno s Pogodbo o sofinanciranju (priloga A2 spisa). Tožnica po lastnih navedbah uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pogodbenih določil - prišlo naj bi do nepravilnosti v postopku izbire izvajalca (kršitev določb Zakona o javnem naročanju, v nadaljevanju: ZJN-2) - pri čemer je zahtevani znesek določen v višini finančnega popravka, odmerjenega skladno s Smernicami. Škodo je tožnica utrpela s tem, ko je v proračun EU vrnila zahtevani znesek.

11. Toženka je zahtevku nasprotovala po temelju in po višini. Poleg ugovora zastaranja je navajala, da je pogodbene obveznosti v celoti izpolnila, pri čemer se je ves čas izvajanja projekta posvetovala s tožnico, jo obveščala o izvedenih aktivnostih in ravnala skladno z napotili odgovornega ministrstva. Tožnica je prav tako imela možnost uveljavljanja pravnih sredstev (revizije) v postopku izvedbe javnega naročila, pa je ni izkoristila. Glede uporabe Smernic je menila, da glede na veljavno sodno prakso le-te morajo biti pogodbeno dogovorjene, da jih je moč uporabiti, kar v predmetni pogodbi niso bile, prav tako pa ni bil izpolnjen pogoj za odmero finančnega popravka, in sicer negativni (finančni) vpliv zatrjevane kršitve na proračun (EU oz. RS).

**Dosedanja presoja sodišč vseh stopenj:**

12. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje primarno zaključilo, da je na strani toženke prišlo do kršitev pravil o javnem naročanju, in sicer določb četrtega odstavka 24. člena ZJN-2 (kršitev dolžnosti objave javnega naročila na portalu javnih naročil oz. v Uradnem listu EU v primeru preseganja mejne vrednosti, prim. prvi odstavek 12. člena ZJN-2). Nadalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj več okoliščin, ki po njegovi presoji izključujejo ugotovljeno toženki očitano protipravnost oz. so narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka: - odgovornost tožnice za opustitev nadzora in skrbnosti kljub aktivnemu sodelovanju med pravdnima strankama, - predmetna pogodba ne daje osnove za uporabo finančnih popravkov na temelju Smernic, - zaradi kršitve pravil javnega naročanja ni prišlo do nobenega oškodovanja.

13. Pritožbeno sodišče je v prvem obravnavanju predmetne pritožbe pritrdilo presoji sodišča prve stopnje glede neobstoja pravne podlage za uporabo Smernic in določitev (pavšalnih) finančnih popravkov, kot tudi njegovemu zaključku, da v konkretnem primeru ni izkazana nobena finančna škoda (oz. možnost njenega nastanka), ki naj bi nastala (komerkoli) v posledici toženkinih kršitev določb ZJN-2, zaradi česar tudi iz tega razloga ni podlage za odmero finančnih popravkov. Ker je menilo, da je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen že na tej podlagi, ni presojalo pritožbenih navedb glede razlogov izpodbijane sodbe o odločilni vlogi tožnice in njeni odgovornosti za opustitev nadzora in skrbnosti pri vodenju postopka, v katerem je toženka kandidirala za pridobitev nepovratnih sredstev.

14. Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi III Ips 15/2020 primarno presodilo, da je materialnopravno zmotno stališče nižjih sodišč o neobstoju pravne (zakonske in pogodbene) podlage za zaračunavanje finančnih popravkov upravičencu (toženki). Ob sklicevanju na nosilne razloge sklepa VS RS III Ips 61/2018 z dne 12. 4. 2019 je izpostavilo, da so države članice Evropske Unije dolžne delno ali v celoti preklicati financiranje iz evropskih sredstev, če ugotovijo nepravilnosti pri uporabi predpisov Unije ali nacionalne zakonodaje, pri čemer finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila zaradi nepravilnega ravnanja neupravičeno prejeta. Pravna podlaga za izrek finančnih popravkov je v 98. členu Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (v nadaljevanju: Uredba 1083/2006), ki v osnovi opredeljuje tudi merila za odmero2 in v le-tej imajo podlago tudi določila podzakonskih predpisov (navodil), ki jih je sprejelo pristojno ministrstvo. Vrhovno sodišče RS je nadalje presodilo tudi, da so navedena pravila (merila za oblikovanje finančnih popravkov v okviru Smernic) postala tudi del pogodbenega prava, in sicer na temelju smiselne in logične razlage določila iz prve alineje 13. člena Pogodbe o sofinanciranju.

15. Glede presoje nižjih sodišč o neizkazanosti finančne škode kot predpostavke za odmero finančnih popravkov, je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da takšno sklepanje temelji na napačni materialnopravni predpostavki, da gre za odškodnino zaradi kršitve pogodbe, in da finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Glede na dejstvo, da je tožnica znesek v višini finančnih popravkov poravnala v evropski proračun, pa tudi ne more biti dvoma o tem, da obstaja prikrajšanje v proračunu tožnice.

16. Pritožbeno sodišče je v drugem obravnavanju predmetne pritožbe (sodba I Cpg 85/2020 z dne 18. 6. 2020), le-to ponovno zavrnilo, tedaj na podlagi presoje, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo na podlagi pravilnega zaključka in presoje, da je v konkretnem primeru tožnica vedela oz. bi morala vedeti za ugotovljene kršitve (kolikor bi izvajala dolžen nadzor), pa je kljub vsemu z realizacijo projekta soglašala, prav tako pa ni vložila pravnih sredstev, ki jih je imela na voljo. Posledično sedaj po izvedenem oz. realiziranem projektu v internem razmerju do toženke ne more uveljavljati povračilnih zahtevkov oz. je v tem kontekstu sicer ugotovljena nepravilnost (protipravnost) ravnanja toženke izključena.

17. Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi III Ips 1/2021 presojo in naziranja pritožbenega sodišča zavrnilo kot materialnopravno zmotna. Kot temeljno načelo sofinanciranja dejavnosti z evropskimi sredstvi je poudarilo njihovo polno skladnost s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti in akti, ki so bili sprejeti v skladu z njo, vključno s postopki pri oddaji javnih naročil. Države članice z rednimi pregledi zagotovijo pravilno izvajanje ukrepov, ki se financirajo iz proračuna EUR, pri tem po potrebi tudi začnejo sodni pregon za izterjavo nepravilno plačanih sredstev. Izvedba in izterjava finančnih popravkov je posledica ugotovljenih nepravilnosti, pri čemer gre za to, da upravičenec ni upravičen obdržati vseh predhodno odobrenih evropskih sredstev, če se izkaže, da pri izvajanju projektov ni spoštovano pravo EU, vključno s pravom javnih naročil. Vrhovno sodišče je presodilo, da je zmotna presoja nižjih sodišč, da tožnica zaradi lastnih opustitev nadzora nad javnim naročilom toženke do izvedbe finančnega popravka ni upravičena. Po Uredbi 1083/2006 je nepomembno, v kateri fazi izvajanja projekta država (tožnica) ugotovi nepravilnosti in ali bi jih z izvajanjem podrobnejšega nadzora lahko ugotovila že prej. Izrecno je poudarilo tudi, da dejanj ali opustitev države ni dopustno tolmačiti kot soglasij, zaradi katerih upravičencu nezakonito porabljenih sredstev ne bi bilo treba vrniti. Morebitna predhodna soglasja in kontrolni obrazci tožnice iz vidika izvrševanja Uredbe 1083/2006 niso pravno pomembni, saj izvajanje pooblastil iz citirane uredbe ni zamejeno zgolj na določeno fazo postopka. Drugačno razumevanje bi pomenilo, da RS ne zagotavlja učinkovitega izvajanja Uredbe 1083/2006. 18. Pritožbeno sodišče se ob tokratni ponovni obravnavi pritožbe pridružuje vsem zgoraj izpostavljenim stališčem in presoji Vrhovnega sodišča RS in se na tem mestu, v izogib ponavljanju, sklicuje na podrobnejše razloge tako iz sklepa VS RS III Ips 15/2020 (9. do vključno 16. točka obrazložitve), kot tudi iz sklepa III Ips 1/2021 (predvsem v točkah 11. do vključno 19. obrazložitve).

19. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek materialnopravno zmotno zavrnilo na podlagi napačne presoje, (1.) da predmetna pogodba ne daje osnove za uporabo finančnih popravkov na temelju Smernic, (2.) da zaradi kršitve pravil javnega naročanja ni prišlo do nobenega oškodovanja in (3.) da je odgovornost toženke izključena zaradi tožničine opustitve skrbnosti in nadzora oz. da je tožnica dolžna sama kriti svojo škodo, ker le-ta ni v vzročni zvezi z ravnanjem (kršitvijo) toženke, ampak so finančni popravki, za katere je v razmerju do EK samostojno odgovorna, posledica njene opustitve skrbnosti in nadzora.

**Ponovna presoja utemeljenosti (preostalega dela ) pritožbe:**

20. Glede na predhodno obrazloženo pritožbeno sodišče ocenjuje, da so se v zadevi vsi pravnorelevantni ugovori toženke, s katerimi je slednja nasprotovala tožbenemu zahtevku že po temelju, izkazali za neutemeljene. Posledično je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so podani pogoji za spremembo izpodbijane sodbe v korist tožnice in pri tem zaključilo, da je to, glede na trditveno – dokazno podlago spora, mogoče storiti brez izvedbe naroka pred pritožbenim sodiščem.

21. Poleg doslej obravnavanih ugovornih navedb toženke, je slednja v postopku tožbenemu zahtevku nasprotovala tudi z uveljavljanjem ugovora zastaranja. Ker je tega sodišče prve stopnje kot neutemeljenega zavrnilo (zadnji odstavek na str. 40 in prvi odstavek na str. 41 izpodbijane sodbe), pritožba v tej zvezi ne vsebuje nobenih navedb. Je pa toženka v svojem odgovoru na tožbo vztrajala pri ugovoru zastaranja in v tej zvezi (v nadaljevanju postopka) kot nepravilnim nasprotovala razlogom sodišča prve stopnje.

22. V bistvenem je toženka ugovor zastaranja v postopku utemeljevala s tem, da so bila plačila sredstev izvršena v letu 2010 in da je bil v tem letu zaključen tudi projekt, zaradi česar je ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka (tretji odstavek 352. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ) odškodninski zahtevek tožnice ob vložitvi tožbe oz. predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (28. 5. 2014) že zastaral. Dodatno je v tej zvezi pojasnjevala še, da tudi Uredba št. 2988/95 v 3. členu določa, da pregon zastara v štirih letih od storitve nepravilnosti, pri čemer je sodna praksa Sodišča EU v tej zvezi zavzela stališče, da dan, ko so organi izvedeli za nepravilnost, ne vpliva na začetek zastaralnega roka. Očitana nepravilnost v zvezi z objavo javnega naročila pa se je zgodila že v letih 2008 (naročilo za gradnje) oz. 2009 (naročilo za nadzor).

23. Tožnica je ugovoru zastaranja nasprotovala s trditvami o tem, da je za nepravilnosti izvedela šele po prejemu končnega poročila revizijskega organa in je tako pridobila pravico terjati povračilo neupravičeno prejetih sredstev šele po končnem poročilu. Zastaralni rok je posledično pričel teči (šele) 27. 11. 2012, zaradi česar ob vložitvi izvršilnega predloga zastaranje še ni nastopilo.

24. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na določbo 336. člena OZ sledilo stališču tožnice, da je slednja šele po končnem poročilu, ko je izvedela za nepravilnosti, pridobila pravico terjati vračilo neupravičeno prejetih sredstev.

25. Čeprav presoja sodišča prve stopnje očitno temelji na predpostavki, da gre v obravnavani zadevi za odškodninski zahtevek (na takšno naravo svojega zahtevka se je sklicevala tudi tožnica), pa temu ni tako (o tem več v nadaljevanju), je njegova presoja, da zastaranje v konkretnem primeru ni nastopilo, pravilna.

26. Primarno pritožbeno sodišče v tej zvezi zavrača (podredno) stališče toženke, da je zahtevek zastaral ob upoštevanju določb Uredbe št. 2988/95. Tožnica uveljavlja zahtevek na temelju slovenskega prava, med strankama sklenjene Pogodbe o sofinanciranju. Poleg tega sta obe stranki osebi s sedežem v Republiki Sloveniji. Na tek in potek zastaranja terjatve tožnice do toženke zato tek zastaralnega roka po Uredbi Sveta št. 2988/95 ne more vplivati, saj se ta nanaša le na zastaranje eventualnih terjatev ES do Republike Slovenije.3 Glede na povedano se torej zastaralni rok v tej zadevi ravna po pravu Republike Slovenije.

27. V zvezi s pravno naravo zahtevka tožnice pa velja pojasniti, da je Vrhovno sodišče že v svojem sklepu III Ips 15/2020 (v 15. in 16. točki obrazložitve) navedlo, da je uveljavljanje finančnega popravka tožnice pritožbeno sodišče zmotno presojalo kot odškodnino zaradi kršitve pogodbe in da finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Glede na to, da je Pogodba o sofinanciranju po svoji naravi upravna pogodba, rok za zastaranje terjatev iz upravnih pogodb pa ni posebej predpisan, se za zastaranje uporablja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ)4. Ta je lahko začel teči naslednji dan po dnevu, ko je tožnica imela pravico terjati izpolnitev obveznosti (vrnitev neupravičeno plačanih zneskov). V konkretnem primeru je to naslednji dan po dnevu, ko so bila opravljena neutemeljena plačila na temelju Pogodbe o sofinanciranju (pred izplačilom terjatev na vračilo sredstev financiranja pojmovno ni mogla nastati, pa čeprav je sporno ravnanje toženke nastopilo že pred tem). Glede na to, da so bila izplačila, katerih vračilo terja tožnica, nesporno opravljena v letu 2010 (navedeno izhaja tudi iz odgovora na pritožbo), tako do vložitve predmetnega izvršilnega predloga v letu 2014 zastaralni rok še ni potekel. Ugovor zastaranja je tako, glede na obrazloženo, neutemeljen.

28. Glede na doslej obrazloženo, so v obravnavani zadevi podani vsi pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku po temelju: izkazana je toženkina kršitev pravil o javnem naročanju, v posledici katere je tožnica utemeljeno izvedla finančne popravke v skladu s citiranimi predpisi, prav tako pa je tožnica znesek v višini finančnih popravkov na zahtevo Evropske komisije poravnala v evropski proračun (prikrajšanje v proračunu tožnice).

29. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen tudi po višini. Primarno je v tej zvezi ugotoviti, da zoper samo višino oz. izračun dolga toženka ni postavila konkretnih pravno relevantnih ugovorov. Tožnica je glede višine pojasnjevala, da je revizijski organ predlagal najmanjšo možno finančno korekcijo (25% finančni popravek certificiranih izdatkov) za konkretno nepravilnost, kar drži. Glede nepravilnosti „neupoštevanje postopkov glede obveščanja“ imajo Smernice dve pravili. Pravilo št. 1 ureja primere, ko je bila pogodba sklenjena brez upoštevanja določb glede obveščanje iz direktiv Skupnosti o javnih naročilih, z izjemo primerov pod št. 2 v nadaljevanju. Gre za zelo očitno neupoštevanje enega od pogojev sofinanciranja Skupnosti. Priporočen popravek v teh primerih znaša 100% zneska ugotovljeno nepravilne pogodbe. Pravilo št. 2 pa ureja primere, ko je sicer bila pogodba sklenjena brez upoštevanja določb glede obveščanje iz direktiv Skupnosti o javnih naročilih, vendar je za to pogodbo obstajala določena stopnja obveščanja, ki je omogočila gospodarskim subjektom iz druge države članice dostop do zadevnega naročila. Priporočeni popravek v teh primerih, kamor je pravilno umeščena tudi v predmetnem sporu obravnavana kršitev toženke, znaša 25% zneska ugotovljeno nepravilne pogodbe. To je prav znesek, ki ga tožnica vtožuje in je tako zahtevek po višini v celoti utemeljen.

30. Tožnica zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih terja od dne 4. 3. 2014, t.j. od datuma zapadlosti računa, izstavljenega dne 17. 2. 2014 (priloga A1 spisa) oz. izpiska odprtih postavk (priloga A2 spisa), pri čemer je tožnica toženki še dne 27. 2. 2014 poslala zahtevek za vračilo sredstev (prav tako priloga A1 spisa). Toženka je zahtevek zavrnila z dopisoma z dne 20. 3. 2014 (priloga B8 spisa) in z dne 23. 4. 2014 (priloga B10 spisa). Toženka v postopku tako zatrjevani zapadlosti terjatve ni konkretizirano nasprotovala, zaradi česar je pritožbeno sodišče štelo, da je to dejstvo med strankama nesporno. V skladu z 299. členom OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Na podlagi 378. člena OZ pa je dolžnik, ki je v zamudi, dolžan poleg glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti. Na dan zapadlosti računa dolžnik še ni v zamudi, saj na ta dan lahko še pravočasno oz. pravilno izpolni svojo obveznost, zaradi česar je pritožbeno sodišče obrestnemu delu zahtevka ugodilo v pretežnem delu, t.j. od naslednjega dne po zapadlosti računa (od 5. 3. 2014 naprej) do plačila, za en dan pa ga je zavrnilo.

31. Ker je pritožba utemeljena že na podlagi doslej obrazloženega, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb tožnice vsebinsko ni opredeljevalo, ker to ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja tudi glede obsežnih navedb toženke iz odgovora na pritožbo, saj je slednja glede relevantnih navedb dobila odgovore (že) s strani revizijskega sodišča. 32. Pritožbeno sodišče je posledično pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, kar natančneje izhaja iz izreka odločbe (peta alineja 358. člena ZPP).

33. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo glede glavne stvari, je ponovno odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

34. Tožnica je v glavni stvari po pritožbenem preizkusu uspela v celoti, zato ji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v celoti gredo tudi potrebni stroški (155. člen ZPP) prvostopenjskega postopka. Ker tega zaradi narave odločitve na prvi stopnji ni storilo sodišče prve stopnje, je njene stroške sedaj odmerilo pritožbeno sodišče. V skladu z Zakonom o Odvetniški tarifi - ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 tožnici od priglašenih (stroškovnik na list. št. 320 spisa) gredo naslednji stroški postopka: - 3.863,00 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100), - 3.863,00 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102), - 3.863,00 EUR za nagrado za postopek v ponovno začetem postopku (tar. št. 3100), - 3.863,00 EUR za nagrado za narok v ponovno začetem postopku (tar. št. 3102) - 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002), skupaj torej 15.472,00 EUR.

35. Ker toženka v postopku ni bila uspešna, je dolžna sama kriti svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

36. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP ter veljavnima ZOdvT in ZST-1. Ker je tožnica s pritožbo uspela v celoti, ji je toženka dolžna v celoti povrniti tudi priznane stroške pritožbenega postopka v višini 7.340,00 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom, tar. št. 3210 – 7.320,00 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške - 20,00 EUR). Prav tako ji je dolžna povrniti stroške obeh revizijskih postopkov v skupni višini 18.320,00 EUR (izredno pravno sredstvo po tar. št. 3300 – 2 x 9.150,00 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške - 20,00 EUR).

Ker toženka v postopku ni bila uspešna, je dolžna sama kriti tudi svoje stroške odgovora na pritožbo in obeh odgovorov na reviziji.

37. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP naložilo toženki plačilo stroškov tožnice v splošnem izpolnitvenem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 v deležu 85% je šlo za sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj, 15% pa za sredstva državnega proračuna za kohezijsko politiko 2 narava in resnost nepravilnosti ter finančna izguba sklada 3 Tako tudi: sklep VSL I Cpg 288/2017 z dne 5. 2. 2019 4 Prim. sklep VSL I Cpg 288/2017 z dne 5. 2. 2019, sodba VSL I Cpg 258/2017 z dne 7. 7. 2017, sklep VSL II Cp 2781/2017 z dne 18. 4. 2018.