Jedro

Kdaj odgovorni urednik odkloni objavo, konkretizira 31. člen Zmed. Ta med drugim našteva, da lahko odkloni, če se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja ali prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbujal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu in glede na ta konkretni primer tudi, če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje.

Četrti odstavek 26. člena ZMed vsebinsko „popravek“ opredeljuje v ožjem pomenu (z zanikanjem, popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v obvestilu) ter s popravkom v širšem pomenu (z navajanjem oziroma prikazovanjem drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbuja ali z namenom spodbujanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku). Če zakonska merila niso izpolnjena, je podan odklonilni razlog po 31. členu ZMed. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Merila morajo biti izpolnjena za celotno besedilo predlaganega popravka, sicer ga urednik lahko odkloni. To pomeni, da materialnopravno ne more biti tožbeni zahtevek „delno utemeljen“, ampak je lahko objavljeno le celotno besedilo popravka; če niso izpolnjeni pogoji (tudi le za del popravka), mora biti celotni tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala objavo popravka, kot izhaja iz I tožbenega zahtevka. Zahtevala je tudi objavo popravka na spletni strani medija brez sprememb in dopolnitev in komentarjev na način, kot je v II tožbenega zahtevka in plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je zavrnilo zahtevek po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed, ker zahteve v večih delih vsebinsko ne dosega kriterijev iz četrtega odstavka člena ZMed in ker je predolg (šesta alineja prvega odstavka 31. člena). Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in spregledalo, da pa pravica do popravka zasleduje interes prizadetega, pa tudi javni interes pravilne obveščenosti javnosti. Popravek je treba presojati kot celoto. Članek je novinarsko necelovit, konfuzen delno, nepopoln, meša strokovne sfere in je zavajajoč. Tu ga je treba presojati širše in celovito. Sodišče spregleda gozd, ko se fokusira na posamezno drevo. Opozarja na odločbo II Cp 1774/2021. Pod napisom, da so prisvojeni milijoni, je fotografija direktorja tožeče stranke. Sodišče ugotovi v točki 14 sodbe, da je z naracijo članka poseženo v pravice in pravne interese tožeče stranke. Zato sodišče ne bi smelo brati popravka črkobralsko in ga secirati po posameznih stavkih. Moralo bi ga obravnavati vsebinsko in zahtevku ugoditi. Iz obvestila je očitno le, da so posploševanja o kolektivnih organizacijah namenjena le zakritju pravega namena prispevka, ta pa je oblatiti tožečo stranko. Tudi sicer tožena stranka ne pozna materije kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic. Da si povprečni bralec ustvarja mnenje, mora razumeti tisto, kar je obvestilo zmotno navajalo, zakaj so navedbe neresnične. Zato mora biti dana tožeči stranki možnost, da objavi popravek v širšem pomenu. Opozarja na procesno kršitev, ko sodišče v ugotavljanju obsega popravka vključi zapisane hiperpovezave, v katerih so navedbe, zaradi katerih se dajejo obvestila. Ta objava hiperpovezav za toženo stranko ni bila sporna in tega ni navajala. Gre za sodbo presenečenja. Če je sodišče menilo drugače, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pravde na to opozoriti. Opozarja na sodbo II Ips 75/2016. Zapis hiperpovezave v zahtevku za objavo popravka pomeni le zapis črk, številk in simbolov in ne česa več. Zahtevnejši bralec bo dodatno podprl hiperpovezave. Upoštevanje hiperpovezav na strani tožeče stranke pomeni nesorazmernost glede obsega in dolžine popravka. Tudi izvorno besedilo vsebuje hiperpovezavo na sorodni članek in ob kliku se odpre novi članek tožene stranke. Tako bi hote „pravni matematiki“ sodišče moralo šteti v kvoto hiperpovezave obeh strank in potem presojati nesorazmernost. Tako pa je objava popravka bistveno krajša od članka. Tožena stranka se ni mogla ustrezno braniti in uveljavlja 337. člen ZPP. To opozarja, da sodišče secira posamezne odstavke besedila. Nikjer ne pojasni, da je razprava o sredstvih za uporabo avtorskih pravic, razprava v javnem interesu in da gre za področje pravic posameznikov in zasebno lastnino. Novinar pa meša javno in zasebno sfero. Pritožba obdela posamezne odstavke besedila. Po drugem odstavku je nujno, da ima tožeča stranka komperativno pojasnilo svojega delovanja in tudi glede besedila „česar ni naredila v takem obsegu nobena druga kolektivna organizacija“ in v razmerju do druge najstarejše kolektivne organizacije, to je SAZAS, k.o. To primerjavo je naredila tožena stranka na večih mestih članka, na tretji strani, šesti strani, deveti strani in deseti strani priloge A3. Zato je tožeča stranka morala pojasniti, da je krivda za večino izgubljenega denarja treba iskati drugje, konkretneje v drugi najstarejši kolektivni organizaciji, kjer je bila z njo v članku zamešana in tudi tekom podajanja informacij glede AGICOA. Glede tretjega odstavka popravka pritožba opozarja, da je članek ponovil nekaj identičnih podatkov in zato lahko tudi tožeča stranka to stori. V zahtevku popravka je celo navedena številka 0,02, ki sporoča enako, ki je tudi uporabljena v članku. Zato še to ne pomeni, da so zaprta vrata za prikaz nasprotnih dejstev v popravku. V članku je na večih mestih podatek o tem, koliko AIPA pobira denarja. Zato je bilo treba navesti podatek, ki je pravil. Le zanikanje tožeče stranke na koncu članka, ni dovolj. Iz članka se da razbrati, kar je narobe, da so gospodinjstva prispevala v blagajno AIPA teh 4,7 mio EUR. Sodišče pa upošteva le popravek v ožjem pomenu. Iz članka ne izhaja, da AIPA upravlja pravico kabelske retransmisije, ampak izhaja, kot da gre za kabelsko televizijo, kar je nepravilen podatek. V tretjem odstavku je tožeča stranka želela prikaz nasprotnih dejstev, da so kabelski operaterji kot zavezanci za plačilo nadomestila večinoma v zasebni lasti, razen Občine X, kar je nujno povedati, da se zanika objava, da gre za javna sredstva oziroma davkoplačevalski denar. Članek pa napačno predstavi več sistemov kolektivnega upravljanja glede na različna varovana dela in različne vrste uporabe, kar je nepravilen pristop za informiranje javnosti o tematiki plačevanja avtorskih pravice. Vse kolektivne organizacije niso enake in ne upravljajo enakih pravic. Zato je utemeljen četrti odstavek popravka, saj je bilo treba pojasniti, da so zavezanci večinoma v zasebni lasti, zaradi česar je pravzaprav AIPA najbolj varčna. Gre za drugačno pravico kot pri drugih upravljalcih. Sodišče napačno ugotavlja, da je primarni vir denarja za tožečo stranko pri lastnikih priključka na kabelsko TV, kar kaže na pomanjkanje razumevanja področja kabelske retransmisije. Po zakonu je zavezanec kabelski operater in ne končni potrošnik oziroma gledalec. Razlogi sodbe so v tem delu nasprotujoči, saj sodišče najprej zatrjuje, da je zahtevek treba zavrniti, ker je že predhodno naveden v identični vsebini in gre za ponavljanje, nato pa tolmači, da se iz članka vsaj smiselno da ugotoviti isto sporočilo, kot ga ima tožeča stranka. Na drugi strani pa tega načina tolmačenja ne uporabi na mestu, ki bi šel v prid tožeči stranki. Odloča torej arbitrarno. Povprečni bralec razume, kar je večkrat napisano, kot da plačujejo gospodinjstva. Glede četrtega in petega odstavka besedila je sodišče samo s seboj v nasprotju, ko pojasni vsebinske razloge za zavrnitev glede na četrti odstavek in zaključuje po pravnem silogizmu za tretji odstavek. Sodišče sklepa, da za bralca ni potrebno zanikanje s prikazovanjem nasprotnih dejstev, ker da je povprečnemu bralcu jasno iz članka, iz katerega vira priteka denar tožeči stranki. V članku pa se večkrat ponovi, da gre za davkoplačevalski denar, na katerem se napajajo kolektivne organizacije, da gre za javni denar preko javne RTV, kar nenazadnje meče v javnosti slabo luč na kolektivne organizacije, konkretno na tožečo stranko. Ponavlja sporočilnost članka, ki je za tožečo stranko slaba. Pri tem je treba uporabiti pravni standard povprečnega bralca in ne sodnika. Tretji del popravka se ne navezuje samo na del članka o ugotovitvah FURS. Razume se, kot da je davčno nekaj tožeča stranka zatajila, zato je napisala tožeča stranka, da je v državno blagajno prispevala skoraj 800.000 EUR. Tožeča stranka je pojasnila, da ni pod nadzorom računskega sodišča, ker pač ne gre za javni denar. Po ZKUASP gre za delitev sredstev v skladu z odločitvijo najvišjega organa, ki ga sestavljajo imetniki pravic, ker to izhaja iz petega odstavka zahtevanega popravka. Sodišče pa razlaga popravek, kot da gre za popravek v ožjem pomenu. Zato je tudi bilo treba napisati del o plačah oziroma neprimerljivosti plač. Zahtevek je treba presojati kot celoto in ne secirati posameznih stavkov. Glede šestega odstavka popravka je treba ugotoviti, da predstavlja negacijo in nasprotovanju članku, ki se nanaša na tožečo stranko. Sodišče pa spet dlakocepsko in izolirano analizira tekst. Enako je imela tožeča stranka pravico objaviti podatke o stroških tožeče stranke kot prikaz o nasprotnih dejstvih. Ker je bil članek komparativen, je tudi popravek za nasprotna dejstva komparativen. Povzemanje odgovora tožeče stranke na novinarsko vprašanje, pa je neke vrste novinarski zaobid zakonske možnosti pri zadetega, da sploh še kaj navede. Glede sedmega odstavka velja enako, da sodišče secira besedilo. Dejstvo je, da le poznavalci vedo, da je imelo združenje SAZAS v letih 2001 do 2010 začasno dovoljenje, na podlagi katerega je pobiralo nadomestila in jih selektivno prenakazalo v Švico. Da je bilo to nezakonito, je ugotovilo sodišče v več pravdnih postopkih. Tožeča stranka je skušala prikazati nasprotno dejstvo, ko je navedla naslove hiperpovezav, o tem pa se vodi tudi nekaj sodnih postopkov. Zagotovo pa ni jasno, da AIPA ni nakazovala denarja v Švico, kar je neresnično in je tožeča stranka to morala napisati. Sodišče nepravilno presodi, da so hiperpovezave neustrezne. Sicer pa tudi sodišče to šteje kot komentar in ne kot negacijo. Tožeča stranka ne more drugače prikazati dejstva, da iz kritičnih člankov sledi, kaj je bilo z nakazili v Švico. V članku je nejasna ločnica med poslovanjem AIPA in združenja SAZAS v odnosu do AGICOA. Sodišče napačno presoja, da tožeča stranka sploh ni zanikala nekaj trditev. Sodišče spregleda, da tožeča stranka najprej zanika nek bistveni podatek, nato pa ga obrazloženo pojasni s prikazovanjem nasprotnih dejstev. Sodišče pa zamenja s pojmovanjem, da gre potem za komentar oziroma „odziv“. Sodišče ne pojasni, kaj naj bi to pomenilo „odziv“ in je sodba v tem delu neobrazložena. Prikaz nasprotnih dejstev je neka vrsta obrazložitev zanikanja in zato ne pomeni, da je treba v tem delu vse zanikati, da mora biti prepoved zanikanja, ampak lahko tudi pojasniš pritrdilne aspekte izhodišča zanikanja, kar je bistvo popravka v širšem smislu. Stranka pa ima pri tem lahko neko literarno svobodo pri izbiri besedil, saj ne gre za matematično enačbo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica graja zmotno uporabo materialnega prava in se sklicuje na zmotno uporabo določb 26. in 31. člena ZMed. Pritožbeno sodišče zato uvodoma pojasnjuje, kako razume pravico do popravka v razmerju do svobode medijev, pri čemer se opira na ustaljeno sodno prakso, ki je te pravne standarde napolnila1. 6. V šestem oddelku ZMed je konkretizirana ustavno varovana pravica do popravka iz 40. člena Ustave. Ta mora biti uravnotežena z ustavno pravico do svobode izražanja, katere neločljivi del sta tudi svoboda medijev (39. člen) in ustavna pravica lastnikov in izvajalcev medijev do svobode gospodarske pobude (74. člen Ustave). VS RS se je že v več odločbah opredelilo, da gre pri pravici do popravka za način, za katerega lahko posameznik s sredstvi medijskega prava brani svojo čast in dobro ime in sicer z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi, ki ga zadeva2. Hkrati se na ta način varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. S tem, ko ima prizadeti možnost objave popravka, je ustvarjeno neko ravnotežje, varovane načelo enakih orožij. Pravica do popravka pa ni enaka pravica pravici do dostopa do medija, saj je vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva in nastane kot posledica objavljenega prispevka.

7. Četrti odstavek 26. člena ZMed vsebinsko „popravek“ opredeljuje v ožjem pomenu (z zanikanjem, popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v obvestilu) ter s popravkom v širšem pomenu (z navajanjem oziroma prikazovanjem drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbuja ali z namenom spodbujanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem prispevku). Če zakonska merila niso izpolnjena, je podan odklonilni razlog po 31. členu ZMed. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZMed se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Merila morajo biti izpolnjena za celotno besedilo predlaganega popravka, sicer ga urednik lahko odkloni. To pomeni, da materialnopravno ne more biti tožbeni zahtevek „delno utemeljen“, ampak je lahko objavljeno le celotno besedilo popravka; če niso izpolnjeni pogoji (tudi le za del popravka), mora biti celotni tožbeni zahtevek utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje se je tako najprej pravilno opredelilo do vprašanja, ali so navedbe, ki so bile objavljene v članku, terjale popravek oziroma ali je podana sorazmernost med obema z Ustavo in z zakonom varovanima pravicama.

9. Na to vprašanje je sodišče prve stopnje odgovorilo v točki 14 izpodbijane sodbe. Sodišče pravilno ugotovi, da se v članku izpostavi delovanje tudi tožeče stranke, ki ga članek prikaže v negativni luči, na način, da s tem posega v pravice in interese tožeče stranke. Delovanju tožeče stranke očita nekaj nelegalnega, za kar naj bi FURS ugotovil kršitve pri delitvi sredstev, prikazana je kot ena od kolektivnih avtorskih organizacij, ki za lastno delovanje porabi veliko zbranega denarja iz naslova uporabe avtorskih del, ki zato ne pristane v rokah avtorjev. Namiguje na negativno vlogo tožeče stranke pri potovanju denarja do AGICOA in pri dogajanju z 950.000 EUR. Zato sodišče pravilno ugotovi, da bi tožeča stranka imela interes do objave popravka. Nato pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obravnavalo ugovore tožene stranke, da so podani odklonilni razlogi. Tožena stranka je ugovarjala, da popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu, da ne navaja ali prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbujal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe iz besedila, navajal je tudi, da je odklonilni razlog tudi nesorazmerno daljši popravek od obvestila. Tožena stranka je tudi obširno ugovarjala, zakaj popravek zahteva prikaz nasprotnih dejstev, kar v članku o njej sploh ni bilo zapisano. Te navedbe tožene stranke so povzete na strani 6 do 7 sodbe. Pri tem tožena stranka obravnava vsako trditev iz popravka in jo primerja z vsebino članka. Tožena stranka je tudi trdila, da gre za komentiranje vsebine članka, ki ne more biti predmet popravka in da je tožba v tem delu nesklepčna.

10. Nato je sodišče prve stopnje opravilo primerjavo predlagane objave popravka s spornim člankom. Sodišče je podalo interpretacijo oziroma videnje spornega članka v točki 12 do 13. Nato pa analizira popravek skozi ugovore tožene stranke.

11. Ta tudi smiselno trdi, da komentiranje vsebine članka ne more biti predmet popravka. Pravni standard „popravek“ ne pomeni komentarja članka. To sodišče prve stopnje poimenuje kot „odziv“. Pri tem je treba upoštevati materialnopravno izhodišče, da če sodišče ugotovi, da le del besedila zahtevanega popravka ne pomeni le navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira način ravnanja avtorja prispevka in vsebino objave, gre za nedovoljeno poseganje v pravico dostopa do medijev3. To terja zavrnitev tožbenega zahtevka. Kdaj odgovorni urednik odkloni objavo, konkretizira 31. člen ZMed. Ta med drugim našteva, da lahko odkloni, če se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja ali prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbujal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu in glede na ta konkretni primer tudi, če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje.

12. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje v tem primeru zmotno presojalo šesto alinejo prvega odstavka 31. člena, to je dolžino popravka v primerjavi z dolžino članka. Tu se pritožbeno sodišče ne strinja s sodiščem prve stopnje in gre za v tem delu zmotno uporabo materialnega prava. Vendar je v nekaterih delih popravka treba pritrditi sodišču prve stopnje, da se posamezni deli oziroma odstavki popravka, ne nanašajo na navedbe v članku. V tem delu bi objava celotnega besedila popravka, torej tudi s temi deli, pomenila, da bi se lahko popravek sprevrgel v pravno nezavarovano pravico dostopa do medijev.

13. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje v naslednjih delih. Tožeča stranka je v popravku na dveh mestih navedla določeno primerjavo z drugo najstarejšo kolektivno organizacijo in to v škode zadnji. Tako je v drugem odstavku najprej korektno zapisala, koliko je zbrala sredstev v enajstletnem delovanju in da je razdelila 88 % in da njen delež od očitanih 130 „izgubljenim milijonov“, predstavlja le 3 %. Nato pa doda, da je 77 % teh sredstev „izgubila“ druga najstarejša kolektivna organizacija pri nas in ne AIPA. Sodišče prve stopnje to pravilno oceni kot pisanje „preko v članku obdelane teme“ oziroma za presežek informacije, ki pomeni vsiljevanje vsebine, ki je navedeni prispevek ne načenja. Še bolj je ta očitek utemeljen pri delu objave prispevka v šestem odstavku, ko sebe opiše kot „med stroškovno najbolj učinkovito z manj kot 25 % stroški in za kar 2,5 mio EUR manj stroški kot druga najstarejša kolektivna organizacija pri nas“. Gre za nepotrebno primerjavo v škodo druge kolektivne organizacije, o čemer članek tožene stranke ne govori. Navedeni del popravka naj bi se nanašal le na objavljeno informacijo v članku, da so kolektivne organizacije v Sloveniji razdrobljene in se ne združujejo, da jih je preveč, kar je povezano z več oziroma višjimi stroški in posledično manj denarja, ki pripade avtorjem. Tak način prikazovanja iz popravka, pa ne pomeni ustrezno zanikanje navedb v članku in je tudi nepotrebna informacija. To ne pomeni dopolnjevanje oziroma informiranje javnosti o vsebini članka, ampak opravi primerjavo v škodo ene organizacije, ki ni potrebna.

14. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo tretji odstavek popravka in ugotovilo, da presega tisto, kar je popravek v ožjem in širšem pomenu. V tem delu predloga ne gre za zanikanje navedb o obvestilu ali prikazovanje drugih dejstev in okoliščin. Pri tem ocenjuje, da je na koncu članka že objavljena informacija, katero objavo zahteva tožeča stranka. Iz članka izhaja, da AIPA upravlja pravico kabelske retransmisije, za katero plačujejo operaterji in da AIPA od operaterjev dobi 60 centov na gospodinjstvo, kar je 2 centa na dan na celotno gospodinjstvo. V tretjem odstavku pa tožeča stranka zahteva, da se objavi, da tožeča stranka upravlja pravico kabelske retransmisije, za katero plačujejo operaterji, ki so večinoma v zasebni lasti, razen Občine X in ne gledalci in ne vsi, ki smo priključeni na kabelsko televizijo, kakor napačno izhaja iz članka. Vendar iz članka zadosti jasno izhaja, da povprečni bralec razbere, da AIPI plačujejo kabelski operaterji, njim pa gledalci. Zato ta prikaz druge plati zgodbe ni potreben. Pritožba meni, da bi ta del objave popravka za bralca bilo jasno sporočilo o tem, kdo in komu kaj plačuje. Vendar v tem delu pritožbi ni mogoče pritrditi in se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je del petega odstavka tožbenega zahtevka takšen, da v enem delu nima zveze z objavo članka. Gre predvsem za del, ko je predlagana objava popravka o tem, koliko plača tožeča stranka davka in drugih dajatev v državno blagajno in da so ti prispevki v letu 2020 800.000 EUR. Sporni članek ni pisal o tem, koliko katera izmed organizacij plača davka ali pa da davkov ne bi plačevala. Zato ta informacija nima zveze s člankom oziroma vsebino in bi ponovno pomenila pretirano pravico dostopa do medija.

16. Tako se izkaže, da se predlagana objava popravka iz drugega odstavka, tretjega odstavka, petega in šestega odstavka delno ne pokriva s pojmom „pravica do popravka v širšem pomenu“ in je treba tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti.

17. Pritožba nadalje obširno graja pravilno uporabo materialnega prava, da so podani izključitveni razlogi iz 31. člena glede vsebine predlagane objave popravka iz četrtega in petega odstavka, zlasti v delu, ki se nanaša na trditev, da zbrani denar AIPA kot tudi drugih kolektivnih organizacij, ni javni denar, temveč je to denar za avtorje in da gre za zasebni denar. Peti odstavek pa se nanaša na ugotovitve o tem, da gre pri zasebnem denarju imetnikov pravic za sredstva, ki niso predmet upravnih postopkov ali prisoje računskega sodišča, saj AIPA ni direktni ali indirektni proračunski porabnik. Sodišče sodi, da del popravka, kjer tožeča stranka podaja pojasnila o tem, ne ustreza popravku v širšem smislu, saj ne pojasnjuje nečesa, kar iz članka ne izhaja. Zato ni potrebe po prikazovanju druge plati zgodbe. V tem delu pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi sodišču prve stopnje in je v tem delu samo presojalo listino. Tako je na 9. strani članka (A3) omenjeno porabljanje javnih sredstev AIPE. Sicer pa tudi članek govori o črpanju oziroma izčrpavanju javne RTS kot zlate jame in pri tem omeni velike medijske skupine (stran 3). Na strani 4 pa omenja, da te agencije služijo na račun davkoplačevalcev zlasti preko javne RTVS, ki predstavlja zlato jamo. Takšen zaključek bi lahko pri povprečnem bralcu zbudil vtis, da je denar, s katerim razpolaga AIPA, javni denar. Iz šestega odstavka pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je problematičen zadnji del odstavka. Članek ne vsebuje primerjalne analize po starosti ali velikosti kolektivnih organizacij in ne podaja primerjave med njimi porabljenih sredstev za lastne stroške. V tem delu ta objava ni potrebna in je izven obravnavane teme. Glede sedmega odstavka pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je popravek v tem delu ustrezen. Gre za očitek, da je 11,6 mio EUR AGICOI nakazala AIPA. Sodišče prve stopnje pa v nadaljevanju ocenjuje, da je tudi v tem delu zahtevek na objavo popravka neutemeljen, ker se popravek sklicuje na to, da je to nakazilo storila druga kolektivna organizacija, kar se je pisalo v medijih in pri tem omenja tri članke na drugih spletnih povezavah. Sodišče prve stopnje meni, da je to nepotrebno in predvsem preobsežno.

18. Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je pri objavi popravka treba upoštevati tudi dolžino drugih člankov, na katere se s predstavitvijo hiperpovezave do teh člankov sklicuje tožeča stranka. Tudi sam članek ima na nekaterih mestih sklicevanje na povezave na drugih spletnih mestih oziroma člankih (primerjaj članek na strani 3 in na strani 10). Če bi sodišče želelo opraviti preizkus ustreznosti dolžine objave na način, da sklicevanje na druge članke oziroma spletne strani tudi šteje pri dolžini popravka, bi moralo to upoštevati tako, da primerja tudi sklicevanje tožene stranke na spletne strani v osnovnem članku. Zato je utemeljena pritožba v delu, ko opozarja, da je tu kršeno načelo sorazmernosti. Treba je tudi spomniti, da je tožena stranka sicer ugovarja dolžino predlaganega popravka, vendar ni omenila, da bi bilo treba pri dolžini upoštevati tudi dolžino člankov, na katero se sklicuje popravek. V tem delu ima pritožba prav, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti materialno vodstvo pravde, če bi menilo, da je treba 31. člen ZMed razlagati tako, da šteje pri dolžini objave tudi sklicevanje na druge članke na drugih spletnih povezavah. Sicer pa pritožbeno sodišče meni, da v konkretni vsebini, ko je tožeča stranka le zanikala, da bi sama nakazala v Švico AGICOI 11,6 mio EUR in se pri tem sklicevala kot dokaz, kaj pišejo drugi članki o tem (da je to storila druga organizacija in ne tožeča stranka), ni mogoče k dolžini popravka prišteti še dolžine teh drugih člankov. Zato v tem delu pritožbeno sodišče ne pritrjuje sodišču prve stopnje oziroma ima pritožba prav. V tem delu gre za zmotno uporabo materialnega prava.

19. Ker pa je sodišče prve stopnje glede ugotovljenih popravka pravilno ugotovilo, da nekateri deli predloga pomenijo poseg v pravico dostopa do medijev oziroma pomenijo preseženo pravico tožeče stranke do popravka, je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga.

20. Pritožba še meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nasprotujoči. Pri tem se predvsem sklicuje na obrazložitev v zvezi s četrtim odstavkom popravka in v tem delu je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi. Zato je v tem delu šlo za pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena nista podani. Sodba razloge ima, vendar so bili v tem delu materialnopravno napačni.

21. Pritožba nadalje obširno razlaga, da je komparativni način prikazovanja dejstev iz objave popravka pravilen, vendar v tem delu ima sodišče prve stopnje prav, saj komparacija tožeče stranke z drugimi kolektivnimi organizacijami in to na način, ki ni bil objavljen v članku, ni potrebno.

22. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZMed in pri tem ni kršilo uveljavljanih pravil postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je to narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Izrek o stroških temelji na določbi 365. in 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor toženke pa ni pripomogel pri odločanju pritožbenega sodišča. 1 Primerjaj VS RS II Ips 224/2018 in II Ips 116/2018. 2 Primerjaj II Ips 224/2018, II Ips 338/2017 in Up-419/09 in U-I 95/09. 3 Primerjaj II Ips 116/2018.