Jedro

Stanje neposrednega oškodovanca ni takšno, da bi šlo za uničenje njegove osebnosti, ga v skladu s pravilno uporabo pravnega standarda ni mogoče opredeliti kot posebno težko invalidnost. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj, ki bi njegovo mater izjemoma (kot posredno oškodovanko) upravičeval do odškodnine po tretjem odstavku 201. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotoženi stranki naložilo, naj prvotožniku plača odškodnino v višini 667.419 SIT, drugotožnici pa v višini 1.225.000 SIT ter jima povrne njune pravdne stroške v višini 192.245 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2001 dalje. Višji zahtevek zoper prvotoženca, zoper drugotoženko pa v celoti, je sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi prvotoženca delno ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je zahtevek drugotožnice, po katerem bi ji bil prvotoženec dolžan plačati 1.225.000 SIT, zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, naj toženi stranki povrne za 948.288 SIT pravdnih stroškov. Ta odločitev je tudi predmet revizijskega preizkusa, zavrnitev preostanka pritožbe prvotožene stranke ter zavrnitev celotne pritožbe tožeče stranke pa ne.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga v delu, v katerem je to pritožbi prvotoženca ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek drugotožnice tudi za plačilo 1.225.000 SIT zavrnilo, revizijo drugotožnica. Revidentka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča razveljavi, tožbenemu zahtevku pa ugodi in tožencu naloži plačilo 1.225.000 SIT v korist drugotožnice. Navaja, da so duševne bolečine kategorija, ki se ugotavlja od primera do primera. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je drugotožnica mati samohranilka, ki vsakodnevno v družinski skupnosti spremlja trpljenje prvotožnika, svojega edinega sina. Meni, da ne gre enačiti nekih povprečnih meril s konkretnimi. Sodišče prve stopnje je po stališču revidentke te posebne okoliščine sprejemljivo obrazložilo ter navedlo kriterije, po katerih drugotožnici pripada odškodnina zaradi trpljenja, ki je posledica trpljenja bližnjega. Revidentka se zoperstavlja razlogom sodbe sodišča druge stopnje, po katerih so svojci upravičeni do odškodnine iz tega naslova le v primeru, če je poškodbe neposrednega oškodovanca mogoče uvrstiti v šesto skupino Fisherjevega sistema. Tožnica ne ve, kaj je to Fisherjev sistem in kdo je to klasifikacijo sprejel, ve pa to, da jo invalidnost njenega edinega sina toliko prizadeva, boli, da duševno trpi, kakor če bi izgubil obe očesi, bil dvojno amputiran ali paraplegik. Dalje navaja, da je sin izgubil bistvene življenjske funkcije v telesni sferi, saj je invalid, nezmožen normalnega življenja. Prav tako pa je prizadet v duševni sferi, saj si v kraju, kjer je sodilo prvostopenjsko sodišče, lahko najde le sebi enako življenjsko partnerico, t.j. invalidko. Tega pa ne stori, saj bi ob pogledu na še enega takšnega člana mati, revidentka, ponovno trpela. Revidentka zaključuje, da je po njenem stališču v obravnavanem primeru podana posebno težka invalidnost. Revizija je bila vročena prvotožencu, ki nanjo ni odgovoril ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo, izhaja, da je prvotožnik (neposredni oškodovanec) v prometni nesreči utrpel večfragmentalni prelom leve stegnenice v srednji tretjini, večfragmentalni odprt ali kompliciran zlom leve goleni in prelom notranjega gležnja levega skočnega sklepa. Posledice teh poškodb se odražajo v nezaceljeni psevdoartrozi leve goleni, prikrajšavi leve noge za 4 cm, kontrakturi in omejeni gibljivosti levega skočnega sklepa in varus deformaciji levega kolenskega sklepa. Zaradi operacij, ki jih je prestal, pa se kažejo posledice transplatiranih kosti, mišic in kože na drugih delih telesa. Njegovo zdravljenje je bilo težko in dolgotrajno, polno nevšečnosti in bolečin. Kar je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno, pa je stanje neposrednega oškodovanca po končanem zdravljenju. Tožnik je onemogočen oz. omejen v svoji življenjski aktivnosti. Prizadet je najprej v svojem poklicnem razvoju. Tako zaradi prvotne odsotnosti od pouka, kakor tudi zaradi kasnejše nezmožnosti opravljanja praktičnega dela izobraževanja, šolanja ni dokončal. Želel je postati trgovec. Zaradi svojega zdravstvenega stanja lahko opravlja le lažje, sedeče delo. Tako se je samozaposlil in odprl videoteko. Opustiti je moral nadalje vse aktivnosti, ki terjajo obremenjevanje leve noge (športi, ples, gospodinjska dela). Tožnik pa je tudi po poškodbi ostal družaben ter bil celo poročen.

Drugotožnica uveljavlja odškodninski zahtevek kot posredna oškodovanka. Pravna podlaga zanj je podana v tretjem odstavku 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89; ZOR). Ta določa, da sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe (v obravnavanem primeru prvotožnika, ki je revidentkin sin) prisodi njenemu zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine.

Pravna ustanova posrednega oškodovanca je v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze (prim. prvi odstavek 154. člena ZOR). Razlog za ta izjemen odstop od meril siceršnjega vrednostno - kavzalnega sorazmerja med oškodovancem in oškodovalcem je v tako izjemnem obsegu nematerialne škode neposrednega oškodovanca, da je takšen odstop navsezadnje pravnovrednostno le upravičen. Ta negativni vrednostni presežek se izraža skozi pravni standard posebno težke invalidnosti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka posrednega oškodovanca torej ne zadošča le obstoj trpljenja zaradi nematerialne škode bližnjega, marveč mora biti izpolnjen še pogoj, da je neposredni oškodovanec utrpel posebno težko invalidnost. Ker gre za izjemo (t.j. izjemo od siceršnjih meril o pravni relevantnosti vzročne zveze), jo je treba v skladu z razlagalnim pravilom, da se izjeme razlagajo restriktivno, tako tudi interpretirati.

Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi torej je, ali zgoraj opisano stanje neposrednega oškodovanca ustreza pravnemu standardu posebno težke invalidnosti ali ne.

Stališče pritožbenega sodišča, da je kot posebno težko invalidnost mogoče opredeliti res le najtežje primere že tako hudih primerov invalidnosti, revizijsko sodišče sprejema. Takšno stališče je zastopano tudi v teoriji (op. 1), ki poudarja, da besede invalidnost ni mogoče enačiti z uporabo istega izraza v sistemu invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Razlog za uporabo izraza invalidnost v sistemu odškodninskega prava (in ne npr. izraza zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki ga odškodninska pravila uporabljajo na drugih mestih) je iskati predvsem v zakonodajalčevi težnji po zaostritvi pogojev, ob katerih bi bil posredni oškodovanec upravičen do odškodnine. Zakonodajalec pa je te pogoje še bolj zaostril, saj ne zadošča le navadna invalidnost, marveč mora biti ta posebej težka. Kumulativna uporaba dveh dodatnih pogojev kaže na zelo strogo in restriktivno interpretacijo, ki jo je želel doseči ZOR (op. 2). V skladu s pravičnostnim načelom, da je treba enake primere obravnavati enako, je torej že zakonodajalec predvidel odškodninsko terjatev posrednega oškodovanca le v primerih, ki so po teži primerljivi ali pa nemara za svojce še hujši kot smrt neposrednega oškodovanca. V sodni praksi je bila tovrstna odškodninska odgovornost ugotovljena (priznana) le izjemoma (op. 3), v mnogih drugih primerih, ki so povečini celo hujši kot obravnavani, pa ne (op. 4).

Revizijsko sodišče sicer sprejema, da je prvotožnik utrpel znatno škodo, zaradi česar mu je bila na nižjih stopnjah tudi prisojena odškodnina, vendar pa njegovih posledic ni mogoče opredeliti kot posebno težko invalidnost, ki bo izjemoma do odškodnine za trpljenje, ki ga preživlja kot posredna oškodovanka, upravičevala tudi njegovo mater, revidentko. Prvotožnik namreč ni iztrgan ne iz poklicnega ne iz družabnega življenja; je sicer znatno omejen (zaradi česar mu je bila kot neposrednemu oškodovancu na nižjih stopnjah tudi priznana odškodnina), ne pa tudi onemogočen v svojih aktivnostih. Njegovo stanje glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje še zdaleč ni takšno, da bi šlo za uničenje njegove osebnosti. Odločitev pritožbenega sodišča, da prvotožnikovo stanje ne ustreza pojmu posebno težka invalidnost, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka drugotožnice kot posredne oškodovanke, je zato materialnopravno pravilna. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo.

op. 1: Prim. M. Trampuž: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo posrednih oškodovancev (bolečine in strah zaradi trpljenja oziroma ogroženosti bližnjega), Pravnik 1-3/83 op. 2: Ibidem.

op. 3: Prim. sodbo VS II Ips 55/2002 (V tem primeru je bil nesporedni oškodovanec prej nadpovprečno inteligenten in sposoben otrok, po škodnem dogodku pa na meji med nizkim povprečjem in podpovprečjem ter z izrazito slabimi telesnimi sposobnostmi, nesposoben za samostojno življenje) ter sodbo VS II Ips 403/98 (V tem primeru pa je šlo za osebnostne spremembe, hud upad intelektualnih sposobnosti in moteno motoriko ter prikrajšanost na vseh življenjskih področjih, šlo pa je za štiriinpolletnega otroka.) op. 4 : Npr. Sodbe VS: II Ips 4/99, II Ips 163/2003, II Ips 89/2003, II Ips 334/2001, II Ips 380/2001, II Ips 77/2001, II Ips 101/2003.