Jedro

Zaradi pasivnosti tožene stranke je potrebno kot resnična šteti dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi in ki se nanašajo na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zatrjevano je bilo dejstvo, da poslovni razlog za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal, da je bil navidezen, oziroma da tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno). Glede na navedeno je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo toženi stranki podali tožniku, nezakonita, saj za to odpoved ni bilo podanega utemeljenega razloga. Člen 89/2 ZDR-1 določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstaja zanjo utemeljen razlog iz člena 89/1 ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če takšnega razloga ni, je redna odpoved nezakonita.

Za vprašanje sklepčnosti tožbe ni odločilnega pomena dejstvo, da je tožnik s toženima strankama podpisal sporazum, iz katerega med drugim izhaja, da do njiju nima nobenih zahtevkov več. Podpis tega sporazuma tožnika ni omejeval glede tega, da zahteva sodno varstvo v zvezi s presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana zamudna sodba se v II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožnikovo tožbo v delu, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2013. V I. točki izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013, ki sta jo tožniku podali prvotožena in drugotožena stranka, nezakonita in jo razveljavilo. V II. točki izreka je naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožnika vrniti na delo s prvim dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mu od tega dne dalje priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja (obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, ter zavarovanje za primer brezposelnosti), v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta toženi stranki in predlagata pritožbenemu sodišču, da izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. V pritožbi navajata, da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni vsi pogoji, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče z njeno izdajo zagrešilo bistveno kršitev postopkovnih določil, napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki jih je v tožbi navedel tožnik, dejstva na katera tožnik opira tožbeni zahtevek in se nanje sklicuje tudi sodišče, pa so v nasprotju z dokazi, ki jih je v spis predložil tožnik sam, pa tudi z dejstvi, ki so splošno znana. V pritožbi navajata, da sta se zaradi obstoja poslovnega razloga s tožnikom pričeli dogovarjati o prenehanju delovnega razmerja, saj potrebe po njegovem delu ni bilo več. Želeli sta ugoditi želji tožnika, da mu delovno razmerje preneha na tak način in v takem obdobju, da bo lahko ponovno koristil subvencije pri Zavodu RS za zaposlovanje, kar je le-ta kasneje tudi storil. V zvezi s tem je bil sestavljen in podpisan celo dogovor dne 18. 7. 2013, ki sta ga podpisala direktor kadrovske službe toženih strank A.A. in tožnik. Prav zaradi tega so bili tožniku izdani dvojni dokumenti (namenjeni kasnejšemu datumu prenehanja delovnega razmerja). Zoper prvotno izdano redno odpoved je tožnik že vodil delovni spor (opr. št. I Pd 2482/2013) in nato tožbo umaknil, zaradi česar je bil postopek v citiranem sporu ustavljen. Tožnik pa je vložil še eno tožbo s praktično identično vsebino in s tem zavedel toženi stranki, grobo izkoristil njuno zaupanje ter na absolutno nemoralen način zlorabil svoje pravice. Pri tem je opozoriti, da je tožnik po izobrazbi univerzitetni diplomirani pravnik in tudi mag. pravnih znanosti, kar dodatno potrjuje, da se je svojega nedopustnega ravnanja prav dobro zavedal. Glede na navedeno je potrebno tožnikov zahtevek šteti kot zahtevek, ki nasprotuje moralnim pravilom, zaradi česar sodišče razpolaganja z njim ne bi smelo dopustiti. Tožnik je hudo in na nemoralen način zlorabil svoje pravice in izkoristil zaupanje toženih strank, s ponovno vložitvijo tožbe pa ju je tudi zavedel na nedopusten način, saj nobena od njiju nanjo ni odgovorila v prepričanju, da gre za tožbo, ki jo je tožnik umaknil in jima o tem predložil tudi potrdilo. Zato je bila izdana predmetna zamudna sodba. Prav tako pa na nasprotovanje moralnim pravilom kaže tudi dejstvo, da je tožnik s toženima strankama 11. 9. 2013 podpisal sporazum, v katerem je zabeleženo, da so med njimi urejene vse pravice in obveznosti in da tožnik do toženih strank nima nobenih zahtevkov več. Tožnik pa je ravnal v nasprotju s tem sporazumom, saj je v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo. Poleg tega je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen, saj je iz listinskih dokazov razvidno, da je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnik sprejel kot zakonito. Odpovedni razlog je jasen in razviden iz izpodbijane redne odpovedi, kar je sodišče prve stopnje zanemarilo. Prav tako je podano nasprotje med dejstvi, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek in dokazi, ki jih je v spis vložil tožnik oziroma dejstvi, ki so splošno znana. Če bi tožnik štel, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena in zakonita, potem prav gotovo ne bi podpisal sporazuma, iz katerega jasno izhaja, da do tožene stranke nima nikakršnih zahtevkov več. To velja tudi za zahtevek iz naslova prenehanja delovnega razmerja na podlagi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta sporazum torej nasprotuje dejstvom, ki jih tožnik navaja v tožbi in nanje opira svoj zahtevek. Dejstva, na katere tožnik opira svoj zahtevek, pa nasprotujejo tudi splošno znanim dejstvom, saj je obstoj gospodarske recesije in posledično močan upad poslovanja na področju bančništva splošno znano dejstvo, tako kot tudi izvajanje sanacijskih in varčevalnih ukrepov v bankah, česar logična posledica je tudi potreba po zmanjšanju števila delavcev. To pa je bil tudi razlog za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana zamudna sodba pa je tudi neizvršljiva, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo že na podlagi sporazuma z dne 11. 9. 2013. Ker za razveljavitev sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podlage, je potrebno zavrniti tudi reintegracijski in reparacijski del zahtevka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženih strank in potrditev izpodbijane zamudne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo v II. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe storilo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki člena 339/2 ZPP. V zvezi z odločitvijo o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata toženi stranki, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi člena 350/2 ZPP. V tem delu je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo na podlagi ugotovitve, da so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. S takšno ugotovitvijo delno soglaša tudi pritožbeno sodišče, in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013. - Glede ugotovitve nezakonitosti in razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga: Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožba toženima strankama pravilno vročena v odgovor in da toženi stranki v roku iz 277. člena ZPP odgovora na tožbo nista podali. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu, ni mogoče uvrstiti med zahtevke, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka je izhajala iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, dejstva, na katera je tožnik oprl tožbeni zahtevek pa prav tako niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče se je v zvezi z obstojem teh pogojev za izdajo zamudne sodbe na obrazložitev prvostopenjskega sodišča v izogib ponavljanju le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank.

Neutemeljen je pritožbeni očitek toženih strank, da sodišče prve stopnje izpodbijane zamudne sodbe ne bi smelo izdati, ker naj bi tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (člen 3/3 ZPP). Tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta mu jo dne 11. 9. 2013 podali toženi stranki, ne nasprotuje niti moralnim pravilom, še manj pa prisilnim predpisom. Vložitev nove tožbe s tožbenim zahtevkom, v zvezi s katerim je bil sicer prejšnji postopek zaradi umika tožbe ustavljen, nima za posledico tega, da bi takšen zahtevek nasprotoval moralnim pravilom. Nobenega zadržka ni, da tožnik, ki lahko prosto razpolaga s svojim zahtevkom, tožbo v zvezi z njim tudi umakne in jo nato ponovno vloži (ob tem, da so lahko posledica takšnih njegovih ravnanj bodisi zavrženje tožbe, če je za njeno vložitev določen prekluzivni rok, pa je ta ponovno vložena po izteku tega roka, bodisi zavrnitev tožbenega zahtevka, če je takšna tožba vložena po izteku zastaralnega roka in tožena stranka zastaranje pravočasno ugovarja). Prav tako je napačno stališče toženih strank, da naj bi nasprotovanje moralnim pravilom potrjevalo dejstvo, da je tožnik s toženima strankama dne 11. 9. 2013 podpisal sporazum, v katerem je izrecno potrdil, da do toženih strank nima nobenih zahtevkov več, da so med njimi urejene vse pravice in obveznosti in da je kljub omenjenemu sporazumu vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu. Določba 7. člena tega sporazuma (iz katerega med drugim izhaja, da tožnik nima iz naslova delovnega razmerja in drugih razlogov, ki izhajajo iz zaposlitve pri delodajalcih, nobenih materialnih in nematerialnih zahtevkov več, razen tistih, ki so določeni v sporazumu), ni omejevala tožnika pri vložitvi tožbe za izpodbijanje sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da tudi vložitve tožbe tožnika v tem individualnem delovnem sporu ni mogoče okvalificirati kot nemoralno dejanje, kar zmotno zatrjujeta toženi stranki v pritožbi.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba toženih strank, da tožba, ki jo je vložil tožnik, ni sklepčna, kar bi pomenilo, da za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke člena 318/1 ZPP. Tožnik je v tožbi izrecno poudaril, da poslovni razlog, zaradi katerega sta mu toženi stranki podali sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni obstajal, saj njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno oziroma gre le za navidezno ukinitev (tožnikove naloge sedaj opravlja njegova namestnica) in da je dejanski razlog za to odpoved dejstvo, da je bil tožnik določenim osebam trn v peti, oziroma da je vzrok za odločitev toženih strank iskati v osebni okoliščini tožnika. Poleg tega je tožnik navedel tudi, da bi mu lahko toženi stranki ponudili drugo delovno mesto, če bi obstajali resnični razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Če tožena stranka, kateri je bila tožba pravilna vročena v odgovor, v zakonsko določenem roku tega odgovora, ki mora biti obrazložen, ne poda, se šteje, da priznava tožbene trditve tožnika, na katere ta opre svoj zahtevek, kot resnične. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila toženima strankama tožba tožnika pravilno vročena v odgovor (skupaj z opozorilom na posledico, če obrazloženega odgovora v zakonsko določenem roku toženi stranki ne bosta podali), kar toženi stranki sicer v pritožbi niti ne prerekata. Zaradi njune pasivnosti je potrebno kot resnična šteti dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi in ki se nanašajo na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zatrjevano je bilo dejstvo, da poslovni razlog za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal, da je bil navidezen, oziroma da tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno). Ker je potrebno ta dejstva šteti kot resnična, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo toženi stranki podali tožniku, ni zakonita, saj za to odpoved ni bilo podanega utemeljenega razloga. Člen 89/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013- popr.) določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstaja zanjo utemeljen razlog iz člena 89/1 ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če takšnega razloga ni (po členu 84/1 ZDR-1, je sicer dokazno breme na delodajalcu), je redna odpoved nezakonita.

Za vprašanje sklepčnosti tožbe pa ni odločilnega pomena niti dejstvo, da je tožnik s toženima strankama podpisal sporazum, iz katerega med drugim izhaja, da do njiju nima nobenih zahtevkov več. Podpis tega sporazuma tožnika ni omejeval glede tega, da zahteva sodno varstvo v zvezi s presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz istih razlogov, kot so v zvezi s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja z dne 11. 9. 2013 navedeni že zgoraj, ni nasprotja med 7. členom sporazuma, na katerega se v pritožbi sklicujeta toženi stranki in dejstvi, na katera je svoj tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti in razveljavitvijo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprl tožnik. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v tožbi zatrjevana dejstva tudi niso v nasprotju s tem, da je obstoj gospodarske recesije in posledično močan upad poslovanja na področju bančništva povzročil izvajanje sanacijskih in varčevalnih ukrepov v bankah, v zvezi s tem pa je nastala potreba po zmanjševanju števila delavcev (kar toženi stranki označujeta kot splošno znano dejstvo). To dejstvo namreč v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da konkretni razlog, zaradi katerega sta toženi stranki tožniku podali redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (torej, da je pri njiju prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi) ni bil podan.

- Glede vrnitve tožnika na delo, glede priznanja delovne dobe in glede prijave v socialna zavarovanja: Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da niso bili podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vrnitev tožnika na delo k toženima strankama na delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, na priznanje delovne dobe in na prijavo v socialna zavarovanja (obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za primer brezposelnosti). Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik s toženima strankama dne 11. 9. 2013 sklenil sporazum ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A8), kjer so stranke v tretji alinei 1. člena ugotovitve, da želijo individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2013, ki sta ju toženi stranki sklenili s tožnikom (vsaka od njiju v zvezi z izvajanjem nalog delavca s posebnimi pooblastili za polovični delovni čas v izterjavi) s tem sporazumom razveljaviti in z njim skupno dogovoriti čas in vse posledice razveljavitve pogodb o zaposlitvi. Po 7. členu sporazuma je ta postal za stranke zavezujoč z dnem podpisa vseh treh strank. Po drugem odstavku 3. člena sporazuma se v skladu s tem sporazumom odpovedni rok izteče dne 11. 10. 2013, s tem dnem pa tožniku preneha delovno razmerje pri toženih strankah. Glede na tretjo alineo 77. člena ZDR-1 in 81. člen ZDR-1 je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi eden od zakonsko dopustnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na soglasju volj strank tega sporazuma. Z ozirom na to, da je iz sporazuma z dne 11. 9. 2013 razvidno, da so ga podpisali tako tožnik kot tudi toženi stranki in ker iz tožnikovih tožbenih navedb ne izhaja, da bi bil predmetni sporazum kakorkoli sporen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dejstva, ki jih je navedel tožnik v tožbi v zvezi z vrnitvijo na delo, priznanje delovne dobe in prijava v zavarovanje za obdobje po 11. 10. 2013, v nasprotju s sporazumom z dne 11. 9. 2013 (A8), ki ga je v spis vložil tožnik. Ker je tožniku z oziroma na drugi odstavek 3. člena sporazuma delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo 11. 10. 2013, je podano nasprotje med tem dokazom in dejstvi, v zvezi s katerimi je tožnik uveljavljal reintegracijo, vpis delovne dobe in prijavo v obvezna zavarovanja za obdobje po 11. 10. 2013. Navedene pravice so namreč vezane na obstoj delovnega razmerja. Če delavec delovnega razmerja nima, ni pravne podlage za uveljavljanje teh pravic od delodajalca.

To pa pomeni, da v tem delu za izdajo zamudne sodbe ni bilo izpolnjenega pogoja iz 4. točke člena 318/1 ZPP. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu izdalo zamudno sodbo tudi v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki člena 339/2 ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank v tem delu ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske zamudne sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (člen 354/1 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o tem delu tožbenega zahtevka s kontradiktorno sodbo (tako tudi Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, str. 126).

Ker glede preostalega dela izpodbijane zamudne sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem zavrnilo pritožbi toženih strank in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka toženih strank in tožnika ni odločalo, ker niso bili priglašeni.