Jedro

Če stranki ni bila dana možnost udeležbe bodisi, da v postopek sploh ni bila vključena, bodisi, da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Sicer pa nespoštovanje načela zaslišanja stranke šteje za absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). To pa pomeni, da upravni akt s takšno napako, ni zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2017 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 23. 6. 2016 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Citira 9. alinejo prvega odstavka 129. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD), ki določa, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, razen, če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom. Določbe 11. člena ZUTD pa določajo, kdaj se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev. Dodatno se sklicuje na Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (Ur. l. RS, št. 106/2010 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). Po mnenju tožene stranke je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 26. 4. 2016 podpisal zadnji zaposlitveni načrt, s katerim se je zavezal, da bo na učinkovitejši nastop na trgu dela do 28. 9. 2016 enkrat mesečno obiskal karierno središče in predložil kratko pisno poročilo o aktivnem iskanju zaposlitve. Organ prve stopnje je v ugotovitvenem postopku ugotovil, da tožnik od podpisa zaposlitvenega načrta in vse do 23. 6. 2017 ni izpolnjeval obveznosti iz zaposlitvenega načrta, saj od podpisa zaposlitvenega načrta do izdaje odločbe ni obiskal kariernega središča in oddal kratkega poročila o aktivnem iskanju zaposlitve, pri čemer zavodu ni sporočil, da zaradi osebnih okoliščin ne more aktivno iskati zaposlitve. Vztraja, da je stališče, ki izhaja iz konkretnih sodb mogoče aplicirati zgolj v primerih predhodno navedenega postopka nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb in ga ni mogoče širiti tudi na vse ostale primere izbrisov iz evidence brezposelnih zaradi neizpolnjevanja zaposlitvenih aktivnosti. V konkretnem primeru pa tudi ni šlo za primer, kot ga je obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V tožnikovem primeru je organ prve stopnje v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotovil, da tožnik ni izpolnjeval obvez, prevzetih v zaposlitvenem načrtu, kar v skladu z 11. členom ZUTD pomeni, da tožnik zaposlitve ne išče aktivno. Na podlagi 9. alineje 129. člena ZUTD je tožniku izdal odločbo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Sicer pa pritožba konkretnih razlogov, ki bi pomenili kršitev po tej določbi, niti ne navaja.

6. V obravnavani zadevi gre za presojo izpodbijanih upravnih aktov, in sicer dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2017, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper odločbo prvostopnega organa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 23. 6. 2016. S slednjo odločbo je prvostopni organ odločil, da je zaradi neizpolnjenih dogovorjenih aktivnosti in sprejetih obveznosti v zaposlitvenem načrtu dne 23. 6. 2016, razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb z dnem dokončnosti odločbe.

7. Iz predložene dokumentacije jasno izhaja, da je tožnik dne 26. 4. 2016 podpisal zaposlitveni načrt, katerega vsebina je dogovor o njegovih zaposlitvenih ciljih, aktivnostih za njihovo uresničitev o območju, na katerem bo iskal zaposlitev ter o nadomestilu stroškov iskanja zaposlitve. V zaposlitvenem načrtu je posebej zapisano, da tožnik s podpisom tega zaposlitvenega načrta soglaša in se zavezuje za izpolnitev vseh dogovorov. Hkrati pa je izrecno zapisano, da je seznanjen s tem, da ima neizpolnjevanje dogovorov v zaposlitvenem načrtu lahko za posledico prenehanje vodenja v evidenci zavoda.

8. Vsebino zaposlitvenega načrta pritožba tudi pravilno povzema in poudarja, da je tožnik soglašal in se zavezal za izpolnitev vseh dogovorov. Pritožba pa tudi pravilno opozarja na posledice v primeru neizpolnjevanja dogovorov. Vendar pa do teh posledic lahko pride šele, če je predsodni postopek izpeljan skladno s pravili postopka.

9. Pritožba pravilno navaja, da je bila prvostopna odločba izdana po skrajšanem postopku. Zato se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicuje na določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) o zaslišanju stranke. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Načelo zaslišanja stranke organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Gre za procesno pravico stranke, ki jo lahko omeji samo z zakonom (tretji odstavek 8. člena ZUP), pa še to le, če je omejitev ustavno dopustna.

10. Če stranki ni bila dana možnost udeležbe bodisi, da v postopek sploh ni bila vključena, bodisi, da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Sicer pa nespoštovanje načela zaslišanja stranke šteje za absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). To pa pomeni, da upravni akt s takšno napako, ni zakonit. 11. Ker je v predsodnem upravnem postopku prišlo do tovrstne procesne kršitve, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi iz istega razloga utemeljeno odpravilo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo in okoliščine, kot so bile ugotovljene v postopkih, v katerih je bila izdana sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 254/2015 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 390/2017 in da ni bilo v konkretnem primeru potrebno dati tožniku možnost izjasnitve z neposrednim zaslišanjem o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.