Jedro

Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj dveh delovnih razmerij za poln delovni čas hkrati delavec ne more imeti. Vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu pa ni razlog, da sodišče delavcu ne bi delovnega razmerja priznalo tudi še po prenehanju zaposlitve pri tem delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici delovno razmerje pravilno priznalo tudi po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, in sicer za obdobje brezposelnosti, ko je tožnici prenehala zaposlitev pri drugem delodajalcu.

Izpodbijana sodba zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v sami obrazložitvi vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v delu odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače ne da preizkusiti. To nasprotje se nanaša na datum, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe prisojeni neto znesek nadomestila plače zmanjšalo za čas do 28. 2. 2013 in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nezmanjšanega neto zneska nadomestila plače za čas do 28. 2. 2013. Navedeni datum je v nasprotju s 5. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2014, ta pa je v nasprotju z 11. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje (enako kot v izreku) zapisalo, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2013. Zato je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem in drugem odstavku II. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se delno razveljavi v prvem in drugem odstavku II. točke izreka in v VI. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 8. 2011, ampak je trajalo od 1. 2. 2012 do 1. 9. 2014 skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999 ter z dnem 1. 9. 2014 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999; zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za obdobje od 15. 8. 2011 do 31. 1. 2012 (prvi in drugi odstavek I. točke izreka); - naložilo toženi stranki, da tožnici v roku 15 dni za obdobje od 1. 2. 2012 do 1. 9. 2014 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji v vsakokratni mesečni višini obračuna bruto nadomestilo plače skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999 ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici plača neto nadomestilo plače, zmanjšano za 730,12 EUR za obdobje od februarja do aprila 2012 in za 650,54 EUR za obdobje od maja 2012 do februarja 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec; višji tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila plače je zavrnilo (prvi in drugi odstavek II. točke izreka); - naložilo toženi stranki, da tožnici v roku 15 dni obračuna denarno povračilo v višini 2.728,10 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke ter ji plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (prvi in drugi odstavek III. točke izreka); - ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice za plačilo 470,00 EUR mesečno za obdobje od leta 2008 do 2011 v skupni višini do višine vtoževane terjatve tožnice (IV. točka izreka); - ustavilo postopek v delu, v katerem tožnica s tožbo za obdobje po 2. 9. 2014 uveljavlja tožbene zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter obračun in plačilo nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 6.090,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I., II. in III. točke ter IV. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z odločitvijo v I. točki izreka navaja, da sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo dati sodnega varstva po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, saj se je sama odločila zaposliti drugje. Takšna odločitev je v nasprotju z določbo 147. člena ZDR-1 oziroma 146. člena ZDR, iz katerih izhaja, da zaposlitev pri dveh delodajalcih za polni delovni čas hkrati ni možna. Dejstvo, da je bila tožnica od 1. 2. 2012 zavarovana kot brezposelna oseba, ni povezano s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, temveč je razlog za to prenehanje delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem se je zaposlila po tem, ko ji je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki, ker ni sprejela ponujene nove pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi tožnice bi sodišče prve stopnje zato moralo razvezati z dnem 14. 8. 2011. Posledično je napačna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe. V tem delu je sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je utemeljen tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače v času od 1. 3. 2013 do 1. 9. 2014. Iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, št. ... z dne 28. 2. 2012, izhaja, da je bilo tožnici priznano nadomestilo za čas 25 mesecev, torej tudi za čas, za katerega je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki izplačilo nadomestila plače. Ker navedena odločba toženi stranki ni bila vročena in se o njeni vsebini tožena stranka ni mogla izreči, je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti v škodo tožene stranke. V zvezi z odločitvijo v III. točki izreka izpodbijane sodbe navaja, da sodišče prve stopnje brez razumnega razloga ni upoštevalo navedb tožene stranke o protiustavnosti določbe prvega odstavka 118. člena ZDR. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo neprerekanega dejstva tožene stranke, da je tožnica od leta 2008 do 2011 prejemala za 470,00 EUR višje plačilo, kot bi ji pripadalo za delo, ki ga je dejansko opravljala. Posledično je sodišče prve stopnje denarno povračilo odmerilo v previsokem znesku. Razlogi, ki jih je tožnica navajala za sodno razvezo, so neutemeljeni. Nadaljevanje delovnega razmerja bi bilo mogoče. Napačna je tudi ocena o dolžini delovne dobe tožnice pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih, saj iz delovne knjižice to ne izhaja. Nadalje navaja, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka sodbe. Toženi stranki namreč ni bilo potrebno posebej zatrjevati, da je morala pogodbeno dogovorjeno obveznost plačila plače izpolnjevati v izogib sili, saj je logična posledica neizpolnjevanja te obveznosti grožnja njene prisilne izvršitve, zavestna kršitev predpisov o socialnem zavarovanju pa je kazniva. Dejstvo je, da je tožnica prejemala občutno višjo plačo od tiste, ki bi ji pripadala za delo, ki ga je dejansko opravljala. Poleg tega tožnica pobotnemu ugovoru ni nasprotovala, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Nepravilna in nezakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih neto zneskov nadomestila plače za nazaj. Takšna odločitev je v nasprotju z dejstvom, da je tožnica prejemala nadomestilo iz zavarovanja, premijo pa je plačevala tožena stranka. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnica nadomestila ne bi prejela oziroma da bi ga vrnila. Glede na vse navedeno je napačna tudi odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o reparacijskem tožbenem zahtevku v II. točki izreka sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preostale bistvene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podane, prav tako niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ter presoja utemeljenosti reparacijskega tožbenega zahtevka, zahtevka za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter pobotnega ugovora tožene stranke. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že večkrat odločilo. Nazadnje je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 160/2014 z dne 23. 4. 2014, sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 2961/2013 z dne 9. 12. 2013, potrdilo v odločitvi, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, razveljavilo pa je odločitev o reparacijskem tožbenem zahtevku in zahtevku za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sedaj z izpodbijano sodbo odločilo zgolj še o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu (ter s sklepom, ki ni pod pritožbo, o tem, da se postopek, ki se nanaša na umaknjeni del tožbe, ustavi), odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pa je postala pravnomočna.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnica ni sprejela, delovno razmerje prenehalo dne 14. 8. 2011. Tožnica se je naslednjega dne, to je 15. 8. 2011, zaposlila pri drugem delodajalcu, kjer ji je delovno razmerje trajalo do vključno 31. 1. 2012. Od 1. 2. 2012 do 2. 9. 2014, ko se je upokojila, je bila tožnica brez zaposlitve, je pa v delu tega obdobja prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo.

7. Sodišče prve stopnje je tožnici delovno razmerje priznalo tudi še po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki dne 14. 8. 2011, in sicer v obdobju brezposelnosti od 1. 2. 2012 do 1. 9. 2014, s tem dnem pa je sodno razvezalo njeno pogodbo o zaposlitvi. Za navedeno obdobje ji je priznalo pravice iz delovnega razmerja in nadomestilo plače, ki pa ga je v obdobju od februarja 2012 do vključno februarja 2013 znižalo za prejeto denarno nadomestilo med brezposelnostjo.

8. V času odločanja sodišča prve stopnje (28. 5. 2014) je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki v prvem odstavku 118. člena določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Navedena določba daje sodišču podlago, da delavčevo pogodbo o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, sodno razveže najkasneje z dnem odločitve sodišča (prve stopnje), če seveda ugotovi izpolnjenost vseh zakonskih pogojev, delovno razmerje pa mu prizna vse do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Če se delavec v vmesnem obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu, pa mu sodišče za ta čas ne prizna delovnega razmerja pri delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj dveh delovnih razmerij za poln delovni čas hkrati delavec ne more imeti. Vendar pa vmesna zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu še ni razlog, da sodišče delavcu ne bi delovnega razmerja priznalo tudi še po prenehanju zaposlitev pri tem delodajalcu. V nasprotnem primeru, torej če se delavec ne bi zaposlil drugje, bi bil namreč za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičen do priznanja delovnega razmerja in vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da v konkretnem primeru tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ne pripada tudi za obdobje po prenehanju zaposlitve pri drugem delodajalcu. Obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki tudi za čas, ko je tožnici delovno razmerje prenehalo pri drugem delodajalcu, je namreč zakonska posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero je odgovorna tožena stranka in mora posledično trpeti tudi vse pravne posledice, ki jih takšna nezakonita odpoved prinaša. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tožnici pravilno priznalo delovno razmerje tudi za čas po prenehanju zaposlitve pri drugem delodajalcu od 1. 2. 2012 do 1. 9. 2014. Ker pa se je tožnica z naslednjim dnem upokojila, njena vrnitev na delo k toženi stranki, tudi če bi jo zahtevala (pa je ne, saj zahteva sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi), ne bi bila mogoča. 9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti in zahtevati presojo ustavnosti 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Navedba je neutemeljena že zato, ker sodišče prve stopnje pri odločanju sploh ni uporabilo določbe prvega odstavka 118. člena ZDR, pač pa določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Pa tudi sicer sodišče prve stopnje, ki je pravilno menilo, da ni razlogov za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene določbe, ni dolžno na predlog stranke v postopku vložiti takšne zahteve. Nenazadnje bi lahko tožena stranka glede na določbo 24. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.) ob izkazanem pravnem interesu sama vložila pobudo za oceno ustavnosti navedene določbe.

10. V prvem in drugem odstavku II. točke izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o reparacijskem tožbenem zahtevku tožnice. Tožnici je priznalo nadomestilo plače v višini, kot bi ji pripadala po pogodbi o zaposlitvi, ki pa ga je za določeno obdobje znižalo za prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo svoje odločitve, da tožnici pripada nadomestilo plače skladno s pogodbo o zaposlitvi za preostali čas, ko ni prejemala nadomestila med brezposelnostjo. Iz 5., 10. in 12. točke obrazložitve je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnici za preostali čas, ko je bila brezposelna, priznalo nadomestilo plače v polni višini skladno s pogodbo o zaposlitvi, za čas, ko je prejemala nadomestilo med brezposelnostjo, pa je to nadomestilo plače ustrezno znižalo. Iz tega razloga tako ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa obstoj navedene kršitve pritožbeno sodišče ugotovilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba namreč zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in nasprotja v sami obrazložitvi vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se v delu odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače ne da preizkusiti. To nasprotje se nanaša na datum, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka sodbe prisojeni neto znesek nadomestila plače zmanjšalo za čas do 28. 2. 2013 in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nezmanjšanega neto zneska nadomestila plače za čas do 28. 2. 2013. Navedeni datum je v nasprotju s 5. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2014, ta pa je v nasprotju z 11. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje (enako kot v izreku) zapisalo, da je tožnica nadomestilo med brezposelnostjo prejemala do 28. 2. 2013. Pritožbeno sodišče je zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v prvem in drugem odstavku II. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je izhajalo iz določbe prvega odstavka 354. člena ZPP in upoštevalo, da pritožbeno sodišče samo kršitve glede na njeno naravo ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju odpraviti nasprotja med izrekom in obrazložitvijo oziroma med samo obrazložitvijo in o tožbenem zahtevku v razveljavljenem delu ponovno odločiti. Pri določitvi datuma, do katerega je tožnica prejemala nadomestilo med brezposelnostjo, pa naj upošteva predvsem odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 28. 2. 2012 (A21).

11. Pritožbeno sodišče sicer z namenom hitrejše rešitve tega spora odgovarja tudi na druge pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nadomestila plače. V zvezi s tem tožena stranka navaja, da ni prejela odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 28. 2. 2012 (A21), zato se do nje ni mogla opredeliti. Smiselno pri tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila navedena listina toženi stranki posredovana skupaj s pripravljalno vlogo tožnice z dne 2. 12. 2013, kar je razvidno z vročilnice na list. št. 115. Tožena stranka je tako imela možnost se izjaviti o navedeni listini, to možnost pa je imela tudi še na naroku za glavno obravnavo dne 9. 12. 2013, na katerem je bilo govora tudi o nadomestilu med brezposelnostjo, ki ga je prejemala tožnica.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih od posameznih neto mesečnih zneskov nadomestila plače za čas od 1. 2. 2012 do 1. 9. 2014. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih namreč ni v nobeni povezavi z dejstvom, da je tožnica v obdobju, ko je bila brezposelna, prejemala nadomestilo, kot zmotno meni pritožba, ki sicer v tem delu niti ni povsem razumljiva.

13. Sodišče prve stopnje je tožnici v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 priznalo denarno povračilo v višini 2.728,10 EUR bruto, kar predstavlja dve povprečni tožničini plači, izplačani v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je višino denarnega povračila določilo upoštevaje naslednje kriterije: da je bila tožnica pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih zaposlena 25 let, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo, ker tožnica ni sprejela ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, da se je po odpovedi zaposlila pri drugem delodajalcu za določen čas, da ji je sodišče prve stopnje za obdobje 31 mesecev, ko je bila po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu brez zaposlitve, prisodilo prejemke iz delovnega razmerja ter da se je kasneje upokojila.

14. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih zaposlena 25 let, saj to iz delovne knjižice (A8) ne izhaja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi morebitna zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju tožničine zaposlitve ne vpliva na pravilnost določitve višine denarnega povračila. To bi bilo namreč povsem ustrezno tudi, če sodišče prve stopnje ne bi štelo, da je bila tožnica zaposlena 25 let. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ji je denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku, ker je tožnici v resnici za čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pripadala nižja plača, saj je dejansko opravljala manj vrednoteno delo. Kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju, je bila tožnica upravičena do plače, ki jo je prejemala, zato je tudi osnova za določitev višine denarnega povračila pravilno določena. Pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da je prisojena višina denarnega povračila, ki jo je pritožbeno sodišče presodilo v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava, glede na ugotovljene kriterije ustrezna oziroma vsaj zagotovo ni previsoka.

15. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala pobotni ugovor in sicer za plačilo 470,00 EUR mesečno za obdobje od leta 2008 do 2011 v skupni višini največ do višine vtoževanih terjatev tožnice. Pobotni ugovor je tožena stranka utemeljevala s tem, da je tožnici v navedenem obdobju izplačevala višjo plačo, kot bi ji šla glede na delo, ki ga je dejansko opravljala. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, tožena stranka pa sedaj v pritožbi neutemeljeno meni, da je takšna odločitev napačna, saj je tožnica dejansko opravljala manj vrednoteno delo, plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, pa ji je plačevala, da bi se izognila sili. Pritožbeni očitek je neutemeljen, ker je bila tožnica upravičena do plače v višini, kot izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je imela v skladu z zakonom možnost pravno stanje uskladiti z dejanskim, vendar tega ni storila (oziroma vsaj ne na zakonit način). Iz navedenega razloga tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožena stranka takšno plačo plačevala, da bi se izognila sili (grožnji s prisilno izvršitvijo oziroma kazenskim postopkom). Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da tožnica pobotnemu ugovoru ni nasprotovala, saj to izhaja iz njenih navedb na naroku za glavno obravnavo dne 18. 12. 2014 (list. št. 168).

16. Zgolj v posledici razveljavitve dela izpodbijanega dela sodbe (prvi in drugi odstavek II. točke izreka), je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka in tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (tretji odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo na podlagi sprejete odločitve o reparacijskem tožbenem zahtevku, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo, upoštevaje prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP ponovno odločiti o stroških postopka.

17. V preostalem je pritožba neutemeljena, saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti drugi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (prvi odstavek I. in III. točke ter v IV. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP), ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.