Jedro

Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica po njeni polnoletnosti, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje kot samska oseba iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2013 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 7. 2012 in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Glede spornega vprašanja, ali se upravičenka šteje za samsko osebo oziroma ali podaljšanje roditeljske pravice predstavlja okoliščino, zaradi katere jo je potrebno upoštevati kot člana družine, pri izračunu dohodkov pa upoštevati njene starše, se je postavilo na stališče, da je potrebno upravičenko do oprostitve plačila stroškov institucionalnega varstva šteti kot samsko osebo, saj je pravica oziroma dolžnost preživljanja samostojna, od roditeljske pravice neodvisna pravica in samo dejstvo, da je roditeljska pravica podaljšana, ne pomeni istočasno tudi dolžnosti preživljanja.

2. Pritožuje se tožena stranka. Meni, da glede na to, da je staršema B.B. in C.C. bila podaljšana roditeljska pravica za hčer D.D. od 9. 5. 2000 dalje, sta jo ta dolžna preživljati in s tem upravičenka ne more biti samska oseba iz 10. odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZUPJS). Meni, da tudi določba 5. točke 11. člena potrjuje odločitev toženke, da je potrebno pri ugotavljanju materialnega položaja upravičencev upoštevati njune starše, saj ta določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja osebe ne upoštevajo osebe, ki so v institucionalnem varstvu in so delno ali v celoti oproščene plačila socialno varstvene storitve, razen kadar uveljavljajo oprostitev plačila te storitve. ZUPJS tako ni izrecno izključil osebe, ki jim je preživetje zagotovljeno na drug način, kot v konkretnem primeru, ko je upravičencem zagotovljeno celodnevno institucionalno varstvo. Z novelo ZUPJS je zakonodajalec posebej določil, da se kot povezana oseba ne šteje otrok, na katerim je bila podaljšana roditeljska (7. točka 11. člena ZUPJS) pravica, kar po mnenju toženke pomeni, da ne gre za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. ZUPJS tudi ne določa materialne vsebine pravice: ne določa določitve meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka oprostitve. Ta je določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami; v nadaljevanju: Uredba).

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da je prvostopenjsko sodišče odločilo zakonito in pravilno. Meni, da pritožba napačno razume določilo 5. točke 11. člena ZUPJS, saj ta določa le, katere druge osebe se ne upoštevajo. Razlog za sprejem novele je bil v vsebinsko drugačni odločitvi in ne zgolj v dopolnitvi zaradi jasnosti. Nelogičnost ureditve otroka kot nesamske osebe izhaja iz dejstva, da je za bivanje in vse ostale potrebe poskrbljeno v institucionaliziranih domovih. Gre zgolj za vprašanje višine prispevanja lokalne skupnosti. Pri tem pa se postavlja tudi širše ustavno-pravno vprašanje, na kakšni podlagi se sploh lahko odredi obveznost lokalni skupnosti za plačilo, če je skrb za institucionalizirane osebe po izrecni ustavni določbi obveznost države in po drugi strani lokalna skupnost v konkretnih zadevah v ničemer ne odloča. Meni, da je uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilu socialnovarstvenih storitev v neskladju z zakonom, saj zakon po razlagi pritožnice upošteva druge osebe (vsi razen zakonca ali zunajzakonskega partnerja) pri ugotavljanju materialnega položaja, po drugi strani pa navedena Uredba upoštevanje slednjih pri ugotavljanju materialnega položaja ne ureja. Sodišče na nezakonite podzakonske akte ni vezano. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 83. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 25. 4. 2013, s katero se je zavrnilo pritožba Občine A. zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 7. 2012 v zadevi oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za D.D.. Center za socialno delo A. je odločil, da je D.D. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 1.449,14 EUR od 1. 2. 2012 dalje, da je prispevek D.D. k plačilu storitve 165,07 EUR in da storitev za upravičenko v višini oprostitve upravičenke doplača Občina A..

7. Spor v predmetni zadevi se nanaša izključno na to, ali bi tožena stranka morala pri ugotavljanju materialnega položaja D.D. upoštevati zgolj njo kot samsko osebo ali tudi njene starše, katerim je podaljšana roditeljska pravica.

8. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami; v nadaljevanju: ZSV), v Uredbi, ZUPJS in Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB, s spremembami; v nadaljevanju: ZZZDR). Upravičenci in drugi zavezanci so dolžni plačati storitev institucionalnega varstva v skladu s 1. odstavkom 100. člena ZSV. Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve center za socialno delo v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS v Uredbi. Z Uredbo je določena meja socialne varnosti in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, plačilno sposobnost (kot znesek, do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati pri plačilu storitve), prispevek k plačilu (znesek, ki ga je plačilno sposoben upravičenec oziroma zavezanec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa) in oprostitev plačila storitve (kot znesek, ki ga upravičenec oziroma zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih te Uredbe ne more in ni dolžan plačati). Oprostitev upravičenca se določi kot razliko med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom, oprostitev zavezanca pa kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca. V skladu s 6. členom ZUPJS odloči o oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev center za socialno delo. Skladno s 1. odstavkom 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo naslednji člani družinskega gospodinjstva, ki imajo v odnosu do vlagatelja zahtevka položaj:

1. Zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti oziroma s katero predlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti;

2. otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali osebe iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu.

9. Drugi odstavek določa, da če je vlagatelj oseba iz 2. točke prejšnjega odstavka, se poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo: - starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo in oseba, s katero eden izmed staršev živi v zakonski skupnosti, ki je po predpisi, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali registrirani istospolni partnerski skupnosti.

10. Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za razvoj otrok (1. točka), nadalje v primerih, če se otrok redno šola pa tudi, če je vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (2. točka 123. člena). Otroka iz prejšnjih odstavkov, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v izvenzakonski skupnosti, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner (3. točka 123. člena ZZZDR). Pred novelo ZZZDR-C pa so bili starši dolžni preživljati, v skladu s svojimi zmožnostmi in ob pomoči družbene skupnosti, tudi otroka, ki je zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje.

11. Ustava RS v 1. odstavku 54. člena, v katerem staršem nalaga dolžnost vzdrževanja svojih otrok, tudi ne govori o pravicah polnoletnih otrok. Navedeno utemeljuje sklep, da je pravica do preživljanja, ki naj jo zagotovijo starši, na ustavni ravni, zagotovljena le mladoletnim otrokom. Urejanje siceršnje preživninske obveznosti med družinskimi člani na podlagi načela družinske solidarnosti pa je prepuščena zakonodajalcu. S 123. členom ZZZDR je bil tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja ter jim je na ta način zagotovljen enakopravni položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. To je bil tudi zakonodajalčev cilj pri spreminjanju 123. člena ZZZDR. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva (54. člen URS), to je iz razmerja starši - otrok in ne iz roditeljske pravice (slednja se namreč po veljavni zakonski ureditvi staršem obravnavane skupine invalidov še vedno lahko podaljša čez otrokovo polnoletnost). Prišlo je tako do zamenjave družinske solidarnosti za družbeno, ki je utemeljena tudi v širšem interesu. Načelo socialne države, državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so jo zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Ustavno sodišče RS je v odločbi opr. št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 zgoraj navedeno izrecno poudarilo v točki 14, ko je presojalo skladnost 123. člena ZZZDR z Ustavo RS. Iz obrazložitve citirane odločbe je tudi jasno razvidno, da roditeljska pravica še ne pomeni v vseh primerih tudi obveznost preživljanja. Ravno v primeru 123. člena ZZZDR je zakonodajalec ukinil preživninsko obveznost staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti, ne glede na to, da se običajno v teh primerih podaljša roditeljska pravica čez otrokovo polnoletnost. Pravica oziroma dolžnost do preživljanja je samostojna, od roditeljske pravice neodvisna pravica (tako prof. dr. Karel Zupančič in doc. dr. Barbara Novak - Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili - Ur. l. RS, Ljubljana 2005).

12. Ob zgoraj navedenih materialno pravnih izhodiščih pritožbenega sodišča pri presoji spornega vprašanja tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je dolžnost preživljanja enaka roditeljski pravici in da je s tem, ko je bila upravičenki podaljšana roditeljska pravica, prišlo tudi do obveznosti staršev v smislu preživljanja in se upravičenka ne upošteva kot samska oseba iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS.

13. Navedeno do sedaj je odločilnega pomena v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče se v ostalem v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami, izraženimi v izpodbijani sodbi in jih ne ponavlja.

14. Iz do sedaj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov odgovora na pritožbo je sklenilo, da jih tožeča stranka krije sama, saj z odgovorom ni bistveno doprinesla k rešitvi zadeve.