Jedro

Odlok o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur.l. RS, št. 47/92), ki določa, da se zamudne obresti preračunajo po obrestni meri, določeni z zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92), tudi za obdobje pred uveljavitvijo tega zakona (ki je začel veljati 28.3.1993), je nezakonit, ker navaja zadeve retroaktivno, zato ne more biti podlaga za obračun zamudnih obresti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave z dne 24.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške carinske uprave carinarnice ... za pripravo podatkov in AOP z dne 8.1.1993, s katero je navedena carinarnica tožeči stranki naložila plačilo 2.763.346,00 SIT zamudnih obresti zaradi zamude plačila carine in drugih uvoznih davščin za uvoženo blago po uvoznih carinskih deklaracijah in računih, navedenih v obračunu obresti z dne 8.1.1993, ki je sestavni del te odločbe.V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da so bile zamudne obresti za čas od 8.10.1991 do 6.12.1991 obračunane po odloku o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine, po katerem se zamudne obresti plačujejo v višini eskontne mere Banke Slovenije, povečane za 50%. Zamudne obresti za dobo, ki je krajša od dobe, za katero se določa eskontna mera Banke Slovenije, se obračunavajo z uporabo konformne stopnje zamudnih obresti. Zamudne obresti za čas od 7.12.1991 dalje pa so bile po navedbah tožene stranke obračunane po določbah zakona o obrestni meri zamudnih obresti, po katerem je obrestna mera zamudnih obresti za davke, prispevke, carino in druge uvozne davščine enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunano na letno raven, in realni letni zamudni obrestni meri 30%, pri čemer se zamudne obresti obračunavajo po konformni metodi. Sklicuje se še na odredbo o načinu obračunavanja zamudnih obresti, po kateri se obresti pripišejo glavnici na koncu vsakega obdobja, ko se spremeni realna obrestna mera ali koeficient rasti cen na drobno. Tožena stranka v zvezi s pritožbo tožeče stranke pojasnjuje, da so bile tožeči stranki zamudne obresti za čas od 7.12.1991 do 27.3.1992 obračunane po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ki je sicer začel veljati šele 28.3.1992, zato ker je bilo z odlokom o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine predpisano, da se zamudne obresti, obračunane po odloku o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur.l.RS,št.28/91 in 1/92) preračunajo po obrestni meri, določeni z navedenim zakonom. Tožena stranka tudi zavrača pritožbeni ugovor glede datumov zapadlosti posameznih plačil in izvršitve plačil, ker tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da se ti datumi ne ujemajo s podatki carinarnice.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da iz obračuna zamudnih obresti niso razvidne stopnje obrestnih mer, po katerih so bile obračunane zamudne obresti. Nesprejemljivo je tudi, da je tožena stranka za obračun obresti za obdobje od 7.12.1991 do 27.3 1992 uporabila zakon o obrestni meri zamudnih obresti, ki je začel veljati dne 28.3.1992 in ga je torej tožena stranka uporabila za nazaj. Tožeča stranka tudi meni, da je carinarnica nezakonito pri obračunavanju zamudnih obresti, poleg revalorizacijskih obresti, pripisovala glavnici realne obresti, torej je mesečno ob vsaki spremembi revalorizacijske obrestne mere pripisala tudi letno obrestno mero. Zvezni zakon o obrestni meri zamudnih obresti (SFRJ, št. 57/89), ki je veljal do uveljavitve republiškega zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92), namreč ni vseboval revalorizacijskih obresti, ampak le letne realne obresti. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka obračunati zamudne obresti za obdobje do 27.3.1992 na podlagi odloka o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur.l.RS,št.17/91), od 28.3.1992 dalje pa na podlagi zakona o obrestni meri zamudnih obresti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Navaja, da je tožeči stranki poslala račune za plačilo carine, ki jih je bila tožeča stranka dolžna plačati v roku 8 dni v skladu z določbo 269.člena carinskega zakona, po kateri rok za plačilo davščin ne sme biti daljši od osem dni od prejema računa. Nadalje navaja, da so tožeči stranki zamudne obresti za obdobje od 7.12.1991 dalje utemeljeno obračunane po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, čeprav je ta začel veljati 28.3.1992. Vlada Republike Slovenije je namreč sprejela odlok o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine, ki določa, da se zamudne obresti, obračunane po odloku o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine, preračunavajo po navedenem zakonu. Ker so bile za obdobje od 7.12.1991 do 27.3.1992 tožeči stranki zamudne obresti prvič obračunane, ni bilo treba vračati ali z razliko zmanjšati obveznosti plačila zamudnih obresti zavezanca. Glede obračuna obresti tožena stranka pojasnjuje, da so bile glavnici pripisane obresti po vsakem obdobju, ko se je spremenila rast cen na drobno v predhodnem mesecu ali pa realna obrestna mera zamudnih obresti. Obračun zamudnih obresti tožeče stranke je nepravilen, ker tožeča stranka zadnjega dneva zamude ni upoštevala. Tako je račun št. 530448/91 pod zaporedno številko 1 obračuna zamudnih obresti stranka prejela dne 15.11.1991 in poravnala dne 8.1.1992. Zadnji dan plačila je bil torej 23.11.1991. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka v zamudi s plačilom carine in drugih uvoznih davščin, zaradi česar ji je prvostopni upravni organ utemeljeno naložil plačilo zamudnih obresti. Med strankama pa je sporna zlasti pravna podlaga, po kateri so bile zamudne obresti obračunane tožeči stranki za obdobje od 7.12.1991 do uveljavitve zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l.RS,št.14/92), ki je začel veljati dne 28.3.1993. Medtem ko tožena stranka meni, da je carinarnica utemeljeno obračunala zamudne obresti tožeči stranki za navedeno obdobje po obrestni meri, določeni z navedenim zakonom, kar utemeljuje z odlokom o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur.l.RS,št.47/92), ki določa, da se zamudne obresti, obračunane po odloku o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur.l.RS,št.28/91 in 1/92), preračunajo po obrestni meri, določeni s tem zakonom, tožeča stranka meni, da za obračun zamudnih obresti po navedenem zakonu ni podlage, ker je ta zakon začel veljati dne 28.3.1992 in je zato uporaba tega zakona za obdobje 7.12.1991 do 27.3.1992, torej za nazaj, neutemeljena.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da odlok o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur,.l.RS,št.47/92) ne more biti podlaga za obračun zamudnih obresti za sporno obdobje. V Ustavi Republike Slovenije je določeno, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni (3.odstavek 153.člena) in da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4.odstavek 153.člena). Ker navedeni odlok kot podzakonski akt po vsebini ureja zadeve retroaktivno, kar ni v skladu z ustavno določbo o prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155.člen ustave), je nezakonit, kar potrjuje tudi odločba ustavnega sodišča št. U-I-94/93-16 z dne 16.2.1995, objavljena v Ur.l.RS, št.20/95, s katero je bil navedeni odlok razveljavljen in kot tak ne more biti podlaga za obračun zamudnih obresti za sporno obdobje.

Ne glede na navedeno, sodišče ugotavlja, da prvostopne odločbe ni mogoče preizkusiti, ker iz nje ni razvidno, po kateri obrestni meri so bile zamudne obresti obračunane, niti kako in katera obrestna mera (revalorizacijska ali in realna) se je pripisovala glavnici. Obračun zamudnih obresti št. 02/92 z dne 8.1.1993, ki je sestavni del odločbe, namreč teh bistvenih podatkov, na podlagi katerih je mogoče preveriti pravilnost izračuna zamudnih obresti, ne vsebuje. Ker je torej obrazložitev prvostopne odločbe tako pomanjkljiva, da odločbe ni mogoče preizkusiti, je s tem kršena določba 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Teh pomanjkljivosti tožena stranka ni odpravila, s čemer je kršila določbo 242. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).