Jedro

Ker v postopku ni bilo sporno dejstvo, da toženka stanuje v pritličju in dvigala ne uporablja, je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek na plačilo stroškov vzdrževanja dvigala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj sklep o izvršbi, opr. št. I IVL-445/95 z dne 5.6.1996 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 4.800,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh. Odločitev je oprlo na določbo 2. odst. 33. čl. Stanovanjskega zakona.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa napačno uporabo materialnega prava. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačen materialni predpis, ker ni ugotovilo pravilno in celotno dejansko stanje. Lastniki stanovanj v predmetni hiši niso sklenili pogodbe o upravljanju v skladu z določbo 26. čl. SZ. Zato je v konkretnem primeru tožena stranka dolžna plačati stroške popravila dvigala, saj je lastnica te skupne naprave. Sodišče bi bilo dolžno uporabiti 1. odst. 33. čl. SZ ter ugoditi tožbenemu zahtevku.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne oporeka ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni nasprotovala ugovoru tožene, da stanuje v pritličju in dvigala ne uporablja. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno štelo, da to dejstvo med pravdnima strankama ni sporno. Navedena ugotovitev tudi po prepričanju pritožbenega sodišča narekuje uporabo določbe 2. odst. 33. čl. Stanovanjskega zakona (SZ), ki je v razmerju do 1. odst. tega člena, specialna določba. Določa namreč izjemo od v 1. odst. tega člena določenega pravila, da stroški upravljanja, prenove in izboljšav bremenijo lastnika stanovanja, v sorazmerju s solastniškim deležem, ki ga ima ta na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah stanovanjske hiše. Drugi odstavek istega člena namreč določa, da če skupni prostori, deli, objekti in naprave služijo zgolj posameznim stanovanjem, bremenijo stroški upravljanja zgolj lastnike teh stanovanj. A contrario je mogoče sklepati, da lastniki stanovanj, ki dvigala ne uporabljajo, stroškov, ki so s tem povezani, niso dolžni trpeti. Strinjati se je sicer mogoče s stališčem pritožbe, da je mogoče s pogodbo porazdelitev teh stroškov urediti tudi drugače torej, da določba 2. odst. 33. čl. ni kogentne narave, vendar pa pritožba sama pove, da stanovalci v predmetni hiši takšne pogodbe niso sklenili. Ob teh ugotovitvah pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odst. 33. čl. SZ in na tej podlagi tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ob pravilnem materialnopravnem izhodišču pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Ker v postopku tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe 368. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.