Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo določilo 131c. člena ZZZDR, po katerem se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. To pomeni, da se sme preživnina prisoditi za čas pred izdajo sodbe le na zahtevo v tožbi, in sicer od dneva njene vložitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločitvi o preživnini (3. točka izreka sodbe) razveljavi za čas od 1.8.2007 do dneva izdaje sodbe (29.9.2008) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, zaupalo mladoletnega otroka pravdnih strank B., roj. 14.6.2003 v varstvo in vzgojo materi (tožnici), tožencu pa naložilo, da od 1.8.2007 dalje za njegovo preživljanje plačuje po 170,00 EUR mesečno. Določilo je tudi stike mladoletnega otroka s tožencem, ki potekajo vsak drugi vikend od petka, ko toženec prevzame mladoletnega B. v vrtcu oz. v šoli, do ponedeljka, ko mladoletnega otroka pripelje v vrtec oz. v šolo; vsako sredo, ko toženec otroka prevzame v vrtcu oz. v šoli, pa do četrtka zjutraj, ko mladoletnega otroka pripelje v vrtec oz. v šolo; v tednu, ko nimata stikov za vikend tudi ob ponedeljkih, ko toženec otroka prevzame prevzame ob 15.00 uri pa do torka zjutraj, ko ga pripelje v vrtec oz. v šolo; za božične praznike, novoletne praznike, zimske počitnice, prvomajske počitnice in jesenske počitnice, ki jih otrok izmenično preživlja pri enem in drugem staršu, 10 dni v mesecu juliju in 10 dni v mesecu avgustu oz. po vsakokratnem sporazumu staršev otroka. Drugačna zahtevka pravdnih strank je sodišče zavrnilo in tožnici naložilo, da tožencu povrne polovico stroškov za izvedensko mnenje v znesku 452,68 EUR.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, konkretno po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, ker je otroka zaupalo v varstvo in vzgojo materi. Otrok je bil trikrat pripeljan k sodni izvedenki psihološke stroke v spremstvu tožnice, kar je na otroka močno vplivalo. Do ureditve stikov je prišlo šele po začasni odredbi sodišča zaradi nasprotovanja in nagajanja tožeče stranke. Otrok ni niti enkrat prespal pri očetu, na katerega je močno navezan. Ko je soočen, da se mora vrniti k materi, mu je težko in gre nerad, kadar je pri materi pa komaj čaka, da gre k očetu. Sodišče pa je tudi napačno ocenilo dosedanjo skrb pri preživljanju mladoletnega otroka. Toženec je res izjavil, da od avgusta 2007 ne daje več denarja materi, kar pa ne pomeni, da nič ne prispeva k preživljanju otroka. K njegovemu preživljanju je ves čas prispeval. Otrok polovico časa preživi pri očetu, tam ima redno prehrano, urejeno bivališče, topel dom, otroško igrišče pred hišo in vrstnike za igro. Za vse to poskrbi toženec in zanj plačuje več kot pol izdatkov. Tudi na morje je otroka peljal v lastni režiji. Sodišče je napačno presodilo, da mora toženec plačevati preživnino od 1.8.2007 dalje, saj meni, da ima iz tega naslova do otroka vse obveznosti in še več, v celoti poravnane. O tem bi se lahko pošteno izjasnila tudi tožeča stranka.

Pritožba je utemeljena v odločitvi o preživnini za čas od 1.8.2007 do izdaje sodbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga odločitve o dodelitvi otroka je v določilih 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - UPB-1, Ur. l. RS, št. 69/2004). Ta določa, da v primeru, ko sodišče razveže zakonsko zvezo odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu z zakonom. V 2. odstavku 78. člena ZZZDR je določeno, da mora sodišče, preden odloči o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njegovih stikih s starši ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. Otrokova korist je torej edini kriterij, ki legitimira navedeno odločitev. V primerih, ko se starša ne moreta sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnega otroka v skladu z njegovimi koristmi, mora izbiro med enim in drugim staršem opraviti sodišče. Ta izbira ni enostavna, če oba starša izpolnjujeta pogoje za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo, kot to velja v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izrecno poudarilo, da sta oba starša primerna za varstvo in vzgojo otroka, pa vendar je moralo izbrati, ker takšna zahteva izvira iz dejanskosti, da starša ne živita več skupaj. Izbiralo je med dvema dobrima možnostima in izbralo tisto, za katero vendarle govori več razlogov. Pri tem je mogoče izpostaviti dva: nekoliko večjo čustveno navezanost otroka na mater in pa okoliščino, da z materjo živi njena hčerka (stara 12 let), na katero je mladoletni sin pravdnih strank navezan, zato ne bi bilo prav, da se ga od nje oddalji. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletnega otroka zaupa v varstvo in vzgojo materi materialnopravno pravilna.

Po določilu 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodno določena preživnina mora biti torej v ravnovesju med ugotovljenimi stroški za kritje upravičenčevih preživninskih potreb ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi vsakega od staršev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo stroški za zadovoljevanje otrokovih potreb približno 300,00 EUR in da si morata oba starša po odbitju zneska otroškega dodatka (50 EUR) porazdeliti preživninsko breme v višini 250,00 EUR. Pravilno je odločilo, da naj večji del tega bremena (170,00 EUR) nosi toženec, saj ima bistveno višje dohodke od tožnice, poleg tega pa nima druge preživninske obveznosti, tako kot jo ima tožnica s svojo mladoletno hčerko.

Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo določilo 131c. člena ZZZDR po katerem se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. To pomeni, da se sme preživnina prisoditi za čas pred izdajo sodbe le na zahtevo v tožbi, in sicer od dneva njene vložitve. Tožnica ne v tožbenem predlogu tožbe ne v njegovem zvišanju (pripravljalna vloga z dne 25.9.2008) ni navedla, od kdaj zahteva preživnino. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sicer sklicuje na 2. odstavek 408. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter o sporih o stikih otrok s starši in drugimi osebami, senat ni vezan na postavljene zahtevke, kadar tako določa zakon, pa lahko o tem odloči tudi brez postavljenega zahtevka, vendar predvsem v zvezi z višino preživninskega zahtevka (pri tem je očitno spregledalo njegovo zvišanje z omenjeno pripravljalno vlogo), pri tem pa ne navede, zakaj je bilo treba določiti preživnino tudi za čas pred izdajo sodbe. V razlogih sodbe celo povzame toženčevo trditev, da je otroku vseskozi tudi sam kupoval potrebne stvari, od oblačil do obutve, čemur tožnica ni oporekala. Ker torej ni spora, da je toženec v tem obdobju najmanj delno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost in ker ni jasno, ali za to obdobje med strankama sploh obstaja spor glede plačila preživnine, odločitve o prisoji preživnine za čas pred izdajo sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritrditi je treba tožencu, da je v tem delu izpodbijana sodba pomanjkljiva oz. obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi določila 1. odstavka 354. člena ZPP jo je bilo zato treba v navedenem delu razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).