Jedro

Vsak od najemodajalcev - solastnikov objekta je aktivno legitimiran le za uveljavljanje deleža najemnine, ki je sorazmeren njegovemu solastninskemu deležu, ne pa za plačilo celotnega zneska.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi z dne 12.4.1996 opr. št. I IVL 1703/95 ostane v veljavi za glavnico 630.973,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 5.985,90 SIT od 25.9.1993, od 54.817,00 SIT od 2.11.1993, od 56.625,90 SIT od 4.12.1993, od 57.984,50 SIT od 4.1.1994, od 47.779,10 SIT od 1.6.1993, od 58.686,70 SIT od 30.1.1994, od 69.076,00 SIT od 25.2.1994, od 59.747,60 SIT od 30.3.1994, od 60.220,90 SIT od 5.5.1994, od 60.457,50 SIT od 30.5.1994, od 60.648,30 SIT od 25.6.1994 in od 60.747,50 SIT od 25.7.1994 do plačila; ter izvršilne stroške. Sklenilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 111.937,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1999 dalje do plačila. Zoper sodbo se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbjano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka glede na določila Pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 26.11.1990, sklenjene med Papirnico K., H.K., I. Ljubljana, Industrijskim pojdetjem in Komunalno stanovanjskim podjetjem kot najemodajalci in toženo stranko kot najemnikom tožeči stranki ne dolguje zneska, kot ga navaja izpodbijana sodba. Pooblaščeni sprejemnik plačila najemnine ni tožeča stranka, pač pa Papirnica K.. Aktivna legitimacija tožeče stranke tako ni podana. V izreku sodbe, in sicer v številčnem delu, je delno vsebovana tudi najemnina za 20,15 m2. Najemnik je v spornem obdobju tožeči stranki delno poravnal izstavljene račune v skupnem znesku 144.000,00 SIT. Zakon o prometnem davku, ki je veljal v spornem obdobju, je izrecno določal, da 5 % davek v primeru, da je najemnik fizična oseba, plača najemodajalec. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v okviru pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ugotovilo, da je smiselno očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podana. Iz obrazložitve izhaja, da je bil predmet vsebinskega odločanja le znesek v višini 630.973,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov najemnine dalje do plačila. Upoštevajoč način, kako je tožeča stranka vračunala delne izpolnitve tožene stranke, bi morala vsota posameznih zneskov, od katerih toženec dolguje zamudne obresti, znašati 630.973,00 SIT. Matematični izračun pokaže, da je vsota seštevancev 652.776,90 SIT. Ker je izrek tako nerazumljiv ter v nasprotju s samim seboj in razlogi sodbe, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) izzvati tožečo stranko, da precizno postavi svoj obrestni tožbeni zahtevek. Le ta bo morala tudi pojasniti, ali je zahtevek skrčila za vsa delna plačila tožene stranke, navedena na list.št. 12 (katerih vsota znaša 144.000,00 SIT), ali pa le za znesek 134.000,00 SIT. V slednjem primeru bo treba razčistiti, katerega delnega plačila tožeča stranka ne priznava. V zvezi z materialnopravno podlago tožbenega zahtevka tožeče stranke je treba poudariti, da gre za obveznost z več upniki. Med pravdnima strankama ni sporno, da so Pogodbo o najemu poslovnih prostorov z dne 26.11.1999 kot najemodajalci s toženo stranko kot najemnikom sklenili vsi solastniki objektov, stoječih na parc. št. 4248 k.o.. Kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena (425. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Iz pogodbe z dne 26.11.1990 solidarnost ne izhaja. Pooblastila za izterjavo najemnine, danega enemu od najemodajalcev, ni mogoče razlagati tako, da bi imel zastopnik kot solidarni upnik pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev cele obveznosti (1. odstavek 426. člena ZOR). Solidarnosti na upniški strani tudi ne določa zakon (14. in 15. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ št. 6/80, 36/90). To pomeni, da lahko vsak upnik uveljavlja le svojo deljeno pravico (3. odstavek 412. člena ZOR). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje je ostalo dejansko stanje glede višine najemnine, ki pripada tožeči stranki, nepopolno ugotovljeno. Ni pa mogoče oporekati pravilnosti pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zavezana k plačilu prometnega davka. Davek od prometa storitev se plačuje od prometa vseh storitev, če ni v tem zakonu drugače določeno (1. odstavek 20. člena Zakona o prometnem davku, Ur. list RS št. 4/92 - 82/98 - ZPD). Plačuje se tudi od dajanja v najem ali podnajem, razen če gre za oddajanje v najem stanovanjskih prostorov ali prostorov za prireditve, katerih dohodek je namenjen za humanitarne namene (7. točka 21. člena ZPD). Zavezanec za davek od prometa storitev je sicer res pravna oseba in zasebnik, ki opravi storitev, vendar pa davek od storitev ni vseobovan v davčni osnovi, temveč bremeni naročnika storitve (2. odstavek 33. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku, Ur. list RS št. 6/92 - 5/97). Stroškovni izrek temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.