Jedro

Invalidnosti ni mogoče ocenjevati zgolj za zadnje delovno mesto, na katero je zavarovanec razporejen, ampak v povezavi s splošnim delom definicije, ki zmanjšanje delovne zmožnosti navezuje na možnost zagotovitve, ohranitve delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Pri tožniku zato invalidnost ne more biti ocenjevana niti pogojevana zgolj z dejstvom, da kljub pozitivnemu zdravniškemu spričevalu, ki ga ni izdal pooblaščeni specialist medicine dela, za delo pomožnega gradbenega delavca ob zaposlitvi v letu 2011 ni bil zmožen. Bistveno je, da je istovrstno delo, na podlagi katerega je bil tudi pokojninsko in invalidsko zavarovan, opravljal že od leta 2001 in da je v času zavarovanja dejansko prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, da zaradi skoliotične deformacije hrbtenice in telesa za delo pomožnega gradbenega delavca več ni zmožen, zmožen pa je za lahko fizično delo s stvarnimi omejitvami v polovičnem delovnem času, tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času in toženi stranki naložilo odločitev o delni invalidski pokojnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 4. 2013 in prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 12. 2012. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, da gre za lahko fizično delo, brez ročnega premeščanja bremen nad 5 kg, brez dela na višini ali nad globino, brez dela v globokem predklonu, pretežno sede, brez preciznega vida v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, od 4. 12. 2012 dalje. Toženi stranki je odredilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o pravici, višini in odmeri delne invalidske pokojnine (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper ugoditveni del sodbe (I. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrne.

Meni, da v obravnavanem primeru ni invalidnosti v smislu definicije iz 60. člena ZPIZ-1. Sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo dejansko stanje. Že po mnenju sodnega izvedenca tožnik za delo ob nastopu zadnje zaposlitve leta 2011 ni bil zmožen, zato do zmanjšanja delazmožnosti po nastopu zaposlitve sploh ni moglo priti. V kolikor je prišlo do spremembe v zdravstvenem stanju v zvezi s predzadnjo zaposlitvijo, pa ta ne predstavlja podlage za priznanje časovne razbremenitve oziroma razbremenitve nasploh z dnem 28. 3. 2012, kjer za delo na delovnem mestu po zadnji zaposlitvi z dne 16. 5. 2011 tožnik že ob nastopu ni bil zmožen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugoditveni del sodbe izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodba vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge, zato je v zvezi z uveljavljano zmotno uporabo materialnega prava in zatrjevanjem, da posledično dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, potrebno dodati predvsem naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je dejansko podana v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po splošnem delu definicije iz 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancem zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Takšna definicija, ki upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca, se bistveno razlikuje od predhodnih definicij, saj je za obstoj in stopnjo invalidnosti pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo in ne le zmožnost za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen(1). Torej je bistveno širša! Ni odločilna izključno sprememba zdravstvenega stanja na delovnem mestu, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal, niti ne gre za vprašanje sprememb v zdravstvenem stanju v relaciji do tistega okolja oz. obdobja, ki je obstajalo v času sprememb, ne sočasnost teh relacij, kot meni tožena stranka.

Seveda je le ob pravilnem upoštevanju splošnega dela definicije invalidnosti, mogoče nadalje pravilno razlagati in uporabiti tudi definicije kategorij invalidnosti, vključno s III. kategorijo iz tretje alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ob izkazanih spremembah v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, se namreč v III. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovanca: - ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa; - če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali - če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen.

Zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, je tako invalidnost III. kategorije podana tudi v primeru, kot je določen v začetnem delu besedila tretje alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Torej, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa. Cit. določbe seveda ni mogoče interpretirati, niti uporabljati restriktivno na način, kot se v okoliščinah konkretnega primera zavzema tožena stranka. Glede na 1. odstavek 60. člena ZPIZ-1 namreč invalidnosti po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ni mogoče ocenjevati zgolj na zadnje delovno mesto, na katero je zavarovanec razporejen v času ocenjevanja. Kot predhodno že obrazloženo, jo je potrebno ocenjevati v povezavi s splošnim delom definicije, ki zmanjšanje delovne zmožnosti navezuje na možnost zagotovitve, ohranitve delovnega mesta oziroma celo na možnost poklicnega napredovanja.

6. Ob pravilni uporabi materialnega prava zato v okoliščinah konkretnega primera, invalidnost ne more biti ocenjevana, niti pogojevana zgolj z dejstvom, da tožnik kljub pozitivnemu zdravniškemu spričevalu z dne 1. 3. 2012, ki ga ni izdal pooblaščeni specialist medicine dela, za delo pomožnega gradbenega delavca ob zaposlitvi dne 16. 5. 2011 v A. d. o. o., ni bil zmožen. Bistveno je, da je istovrstno delo, na podlagi katerega je bil tudi pokojninsko in invalidsko zavarovan, opravljal že od 1. 7. 2001, in da je v času zavarovanja dejansko prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije.

7. Izpodbijana upravna akta, ki ju je presojalo sodišče prve stopnje, sta izdana na podlagi neskladnih ocen tožnikove invalidnosti. Tako je IK I dne 4. 12. 2012 menila, da je pri zavarovancu (v predmetnem sodnem postopku: tožniku) ob izkazani torakalni skoliozi in miopii, od 4. 12. 2012 zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo pomožnega gradbenega delavca, temveč s polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti za drugo delo v svojem poklicu, oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvijo, da gre za pretežno lažja fizična dela, pri katerih ne bo dvigoval bremen, težjih od 5 kg in pretežno sede. Dne 8. 4. 2013 pa je IK II na podlagi iste listinske medicinske dokumentacije, podala povsem drugačno mnenje. Ocenila je, da pri tožniku sploh ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je „pomožni gradbeni delavec“, oziroma za poklicno napredovanje, ter da zato pri njem ni invalidnosti.

Tožena stranka je drugostopenjsko odločbo o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja uprla na protislovno oceno IK II, saj iz njene obrazložitve izhaja, da invalidnost ni podana, kjer so zdravstvene težave bile prisotne že pred pričetkom opravljanja dela na katero je zavarovanec razporejen od 16. 5. 2011. Prvostopenjsko ugoditveno odločbo o priznanih pravicah na temelju preostale delazmožnosti je spremenila in odločila, da pri zavarovancu invalidnost ni podana in zato nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

8. Neskladje med mnenji IK I in IK II ter protislovje v mnenju IK II, je sodišče prve stopnje odpravilo s sodno izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. (list. št. 29 - 38 sodnega spisa) in izpovedjo prof. dr. D.D. na glavni obravnavi 11. 9. 2015 (list. št. 51 sodnega spisa). Izpoved sodnega izvedenca je oprta na objektivizirano listinsko medicinsko dokumentacijo. Ugotovil je, da gre pri tožniku za izrazito progresivni tip torakalne skolioze. Samo od leta 2009 do 2014 se je po Cobbu izmerjen kot skolioze iz 90 stopinj povečal na 120 stopinj. V povezavi z anamnestičnim podatkom, da je leta 2001 kot po Cobb-u znašal le 40 stopinj, je ocenil, da je nedvomno dokazana izrazita sprememba tožnikovega zdravstvenega stanja. Po njegovi prepričljivi oceni tožnik zato zaradi skoliotične deformacije hrbtenice in telesa, za delo pomožnega gradbenega delavca več ni zmožen, temveč le za lahko fizično delo, kjer ne bo dvigoval in prenašal bremen, težjih od 5 kg, brez dela na višini ali nad globino, dela v globokem predklonu, pretežno sede, v polovičnem delovnem času po 4 ure dnevno.

V obravnavani zadevi je torej zagotovo podan dejanski stan iz prvega dela besedila tretje alineje 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s predhodno navedenimi stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo pri delu, kot je razsodilo sodišče prve stopnje.

Dejstvo, da je izvedenec datum ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju uprl na izvid z dne 28. 3. 2012, sodišče prve stopnje pa je datum invalidnosti določilo v okviru tožbenega zahtevka z dnem 4. 12. 2012, na zakonitost izpodbijanega ugoditvenega dela sodbe nima nobenega odločilnega vpliva.

9. Po presoji pritožbenega sodišča sta ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu, izpodbijani upravni odločbi, kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni. Hkrati je tožnik utemeljeno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu je zakonito priznana pravica do dela na drugem ustreznem delu z določenimi stvarnimi omejitvami in časovno razbremenitvijo od 4. 12. 2012 dalje. Na podlagi 353. člena ZPP je zato potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

(1) Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi Psp 415/2014 z dne 25. 9. 2014 in mu je v celoti pritrdilo tudi v revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 9/2015 z dne 12. 5. 2015.