Jedro

Ne glede na to, kateri pogoj prvega odstavka 24. člena ZKZ kmet izpolnjuje (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), pridobi status kmeta, ki je eden. ZKZ ne določa oziroma omogoča več statusov kmetov.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote ... številka 330-168/2022-6223-15 z dne 28. 6. 2022 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 25,00 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Upravna enota ... (v nadaljevanju Organ) je z odločbo številka 330-168/2022-6223-15 z dne 28. 6. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), na podlagi 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) zavrnila tožnikovo vlogo za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe po določbi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ in ugotovila, da stroškov postopka ni.

2.Organ je ugotovil: (i) da bo tožnik na podlagi notarskega zapisa darilne pogodbe (v nadaljevanju Pogodba) pridobil v last nepremičnine parc. št. 550/3, 552/2, 553/1, 554/2, 556/4, 556/8 in 556/10 k.o. ... (v nadaljevanju vse Nepremičnine); (ii) da je tožnik izjavil, da ima kmetijo in jo obdeluje, da bo prejel kmetijo in s tem še razširil svojo kmetijo ter da bo pridelal toliko, da bo 2/3 povprečne plače zaslužka na leto; (iii) da je tožnik že najmanj od leta 2010 nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID ... na naslovu ... (v nadaljevanju KMG), in da ima KMG v uporabi 7,4606 ha kmetijskih zemljišč, od tega 0,1081 ha njiv, 0,1996 ha ekstenzivnih oziroma travniških sadovnjakov in 7,1529 ha trajnih travnikov; (iv) da so bile za KMG neprekinjeno od leta 2007 dalje vložene zbirne vloge za pridobitev sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike; (v) da Nepremičnine, ki jih bo tožnik pridobil na podlagi Pogodbe, obsegajo 0,3409 ha kmetijskih zemljišč, ki so po dejanski rabi trajni travniki. Organ je odločil, da zato, ker tožnik že opravlja kmetijsko dejavnost na kmetijskih zemljiščih, ki jih ima v uporabi, in na njih že ustvarja dohodek iz kmetijske dejavnosti, ne gre za situacijo v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je Organ s sklicevanjem na sodbo naslovnega sodišča I U 791/2015 z dne 18. 8. 2015 tožnika pozval, da mora v zvezi z drugim pogojem izkazati pridobivanje pomembnega dela dohodka na zemljiščih, ki jih namerava pridobiti, v višini, kot določa drugi odstavek 24. člena ZKZ. Tožnik je vlogo dopolnil in priložil kopijo odločbe Upravne enote ... in kopijo sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije l U 791/2015 z dne 18. 8. 2015. Organ se ni strinjal s tožnikom, da glede vrednosti bodoče kmetijske proizvodnje zadostuje le obljuba brez ovrednotenja predvidene bodoče pridelave na kmetijskih zemljiščih, ki jih bo pridobil. Toženka je pojasnila, da se v zvezi s pomembnim delom dohodka v določbi 4. alineje, ne upošteva zemljišč, ki jih prosilec že ima. Organ je pojasnil, da ima tožnik v lasti kmetijska zemljišča, ki jih že obdeluje in na njih dosega dohodek, česar Organ pri svoji odločitvi ni upošteval, ker je tožnik vložil vlogo na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Po mnenju Organa se mora obseg kmetijske proizvodnje nanašati le na kmetijska zemljišča, ki jih bo tožnik pridobil. Organ je ugotovil, da bo tožnik na podlagi Pogodbe pridobil 3.409 m2 kmetijskih zemljišč (dejanska raba trajni travniki in 4023 m2 gozdnih zemljišč) in ni dokaza, da bi z obdelovanjem teh zemljišč dosegal zakonsko določen dohodek iz kmetijske dejavnosti. Organ se strinja s tožnikom, da ne stranka ne upravni organ ne more predvideti, kako bodo različni dejavniki vplivali na bodočo kmetijsko pridelavo. Vsekakor pa mora stranka imeti vizijo, kaj bo na navedenih kmetijskih zemljiščih pridelovala in v kakšnem obsegu, da bo ustvarila dohodek v višini, kot ga določa drugi odstavek 24. člena ZKZ, kajti le tako lahko poda verodostojno izjavo o izpolnjevanju pogojev iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, v nasprotnem primeru je po mnenju organa dala krivo izjavo. Organ je ugotovil, da tožnik niti v vlogi (z dne 13. 4. 2022) niti njenih dopolnitvah (25. 5. 2022 in 15. 6. 2022) ni izkazal pridobivanja pomembnega dela dohodka na zemljiščih, ki jih namerava pridobiti, v višini, kot določa drugi odstavek 24. člena ZKZ. Organ je pojasnil, da je za to, ker tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ vlogo zavrnil.

3.Drugostopenjski organ je z odločbo številka 33008/272/2022/2 z dne 4. 8. 2022 (v nadaljevanju Odločba-MKGP) tožnikovo pritožbo zavrnil. Strinjal se je sicer s tožnikom, da po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ zadostuje le izjava z obljubo v prihodnosti o dohodku na na novo pridobljenem zemljišču. MKGP meni, da je glede na to, da tožnik na podlagi Pogodbe pridobiva kmetijsko zemljišče s površino zgolj 0,3 ha ter z dejansko rabo trajno travinje, Organ utemeljeno zahteval še dodatni izkaz (in ne zagotovila) za bodoči obseg kmetijske proizvodnje, ki naj bi se nanašal le na kmetijsko zemljišča, ki ga bo tožnik pridobil. Meni, da se je Organ povsem utemeljeno skliceval na sodno prakso IU 791/2015, ki pa po mnenju MKGP za odločitev v konkretnem primeru niti ni bistvena, saj je bistvena površina na novo pridobljenega kmetijskega zemljišča ter njegova raba. MKGP je potrdila odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status kmeta po določbah 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ.

Tožnikove navedbe

4.Tožnik zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava ter bistvene kršitve določb upravnega postopka, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku podeli status kmeta, podrejeno pa, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

5.Tožnik bo moral, v primeru, da ne pridobi statusa kmeta, plačati davek na darilo po predloženi Pogodbi. Povzema zavrnitev statusa, ki temelji na ugotovitvi, da ni izkazal, da bo na zemljišču, ki ga bo pridobil na podlagi Darilne pogodbe, pridobil toliko dohodka v bodoče, kot to opredeljuje zakon, to je najmanj 2/3 povprečne plače v RS. Meni, da Organ nepravilno razlaga četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ na način, da statusa kmeta ne more pridobiti tisti, ki bo pridobil manj kot 0,3 ha travinja. Ponavlja, da je za pridobitev statusa kmeta dovolj le obljuba v prihodnost glede tega dohodka, s čimer se strinja tudi pritožbeni organ. Toženki očita, da je kar sama dopolnila zakon z ugotovitvijo, da je treba vlogo zavrniti zato, ker bo tožnik pridobil le 0,3 hektare kmetijskega zemljišča z dejansko rabo travinje, saj tega zakon ne določa. Odločitev toženke, da Vlogo zavrne zato, ker bo tožnik po Pogodbi pridobil premajhno površino, nima podlage v zakonu, gre za napako v tem postopku in je zato odločitev toženke samovoljna. Tožnik navaja, da je 31. 8. 2022 v notarski pisarni podal izjavo, da bo na pridobljenih zemljiščih čebelaril. Poudarja, da za postavitev čebeljih panjev velikost pridobljenih Nepremičnin zadošča. Poudarja, da ni predpisana zahtevana površina m2/na čebelo za čebeljo pašo. Tožnik še navaja, da je druga upravna enota ugodila vlogi na podlagi izjave, da bo vlagatelj gojil polže na parceli, ki jo pridobiva v last. Po tožnikovem mnenju ni relevantna toženkina razlaga sodbe naslovnega sodišča I U 791/2015, ker gre tudi za drugačno dejansko stanje kot v konkretnem primeru. Toženki očita, da je sama dopolnila zakon in zahtevala na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ limit površine, ki ga zakon ne zahteva. Zato je izpodbijana odločba arbitrarna, saj uvaja "novelo ZKZ", ker ustvarja novo določbo, ki je zakon ne predvideva. Izpodbijana odločba je izraz samovolje in jo bo tožnik izpodbijal z revizijo oz. ustavno pritožbo.

Navedbe toženke

6.Toženka predlaga zavrnitev tožbe in vztraja pri zakonitosti izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka

7.Sodišče je na podlagi drugega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kljub odsotnosti pravilno vabljene toženke, opravilo glavno obravnavo dne 8. aprila 2026.

8.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1 do A13 in vse listine iz spisa toženke št. 330-168/2022-6223.

Tožba je utemeljena.

9.V tem upravnem sporu se presoja zakonitost zavrnitve tožnikove Vloge za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe po določilu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Status kmeta zahteva tožnik zaradi potreb davčnega postopka v zvezi s Pogodbo. Po prvem odstavku 10. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) namreč davka ne plača dedič ali obdarjenec, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče. Za kmeta se v smislu ZKZ šteje fizična oseba, ki izpolnjuje kriterije oziroma pogoje, določene v prvih petih odstavkih 24. člena ZKZ. Ta v za ta spor relevantnem prvem odstavku določa, da je v smislu ZKZ kmet fizična oseba: (i) ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; (ii) ki je družinski član osebe iz prejšnje alineje, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem členu; (iii) ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč; (iv) ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka 24. člena (vse prvi odstavek 24. člena ZKZ). Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ). Zakon je jasen. Ne glede na to, kateri pogoj prvega odstavka 24. člena ZKZ kmet izpolnjuje (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), pridobi vložnik status kmeta, ki je eden. ZKZ ne določa oziroma omogoča več statusov kmetov, ne predvideva, kot je odločil organ, status kmeta po prvi ali status kmeta po drugi in tako do četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (kot izhaja iz izpodbijane odločbe). Pravni učinek statusa kmeta je enak, ne glede na to, kateri pogoj prvega odstavka 24. člena ZKZ vložnik izpolnjuje. Organ tako nima pravne podlage za zavrnitev Vloge za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe po določilu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (I. točka izreka izpodbijane odločbe), če tožnik izpolnjuje pogoje po 1. (ali 2. ali 3.) alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ.

Iz Vloge je razvidno, da je tožnik vložil vlogo za status kmeta po čl. 24/1, četrte alineja ZKZ (uvod Vloge) s predlogom, da se izda odločba o statusu kmeta po ZKZ. Sodišče na tem mestu izpostavlja stališče teorije v upravnem postopku, da za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi.

1., če pa jo navede, organ nanjo ni vezan, zato ni pravilno postopanje organa, ki je Vlogo presojal le z vidika 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Organ bi moral glede na to, da ni vezan na pravno podlago, ki jo navede tožnik, preveriti ali tožnik izpolnjuje pogoje za status kmeta na katerikoli "alineji" prvega odstavka 24. člena ZKZ (kot je to sicer jasno zahteval tožnik). Zmotno je zato prepričanje organa, da mora preveriti Vlogo le na "zatrjevani" pravni podlagi in zato je zmotna odločitev, da statusa kmeta po drugih (npr. 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ) pogoji ZKZ, Organ ni presojal. Ob nespornem, da je tožnik vložil vlogo za status kmeta po ZKZ, bi morala toženka Vlogi ugoditi, če bi ugotovila, da izpolnjuje pogoje iz npr. prve (druge, tretje) alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ (ne le te, ki jo navaja tožnik v uvodu Vloge) in tožniku priznati status kmeta iz 24. člena ZKZ, ki je en sam. Iz Vloge jasno izhaja, da je tožnik z Vlogo zahteval priznanje statusa kmeta na podlagi ZKZ za potrebe ZDDD. Organ bi moral, glede na povzeto materialnopravno podlago, ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za status kmeta iz prvega do petega odstavka 24. člena ZKZ. ZKZ v prvem odstavku 24. člena v za ta upravni spor relevantnem delu določa v prvi alineji pravni položaj, ko je nekdo (že) lastnik nepremičnine, zakupnik oziroma drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (točka 6 na strani 2), je organ ugotovil, da tožnik že opravlja kmetijsko dejavnost na kmetijskih zemljiščih, ki jih ima v uporabi in na njih že ustvarja dohodek iz kmetijske dejavnosti. Teh dejstev pa Organ ni presojal z vidika pogojev za status kmeta po prvi do tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ (npr. prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ); kar bi, glede na že predstavljeno materialnopravno stališče, po presoji sodišča moral. Zaključek Organa, da zaradi teh dejstev, ki jih ni presojal z vidika preostalih pogojev (ostale alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ), ne gre za situacijo v smislu 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, je zato nezakonita. V procesni situaciji, ko je tožnik predložil Pogodbo in konstitutivno³ izjavo, ki za presojo pogojev po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ zadostuje (s čimer se sicer strinja tudi MGKP), izpodbijana odločba pa temelji na ugotovitvi, da tožnik že opravlja kmetijsko dejavnost na kmetijskih zemljiščih, ki jih ima v uporabi in že ustvarja dohodek iz kmetijske dejavnosti (6. točka na strani 2 izpodbijane odločbe), odločitev Organa, da zato pogojev iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ tožnik ne izpolnjuje, ni pravilna. Zakon namreč dejstva, da vlagatelj že obdeluje zemljišče, ne določa kot relevantno okoliščino za odločanje po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, npr. kot negativno predpostavko. Ni sporno, da je tožnik vložil izjavo na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Relevantno za odločanje po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ pa je, kot jasno določa zakon in na kar pravilno opozori tožnik (le), da oseba izjavi na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka 24. člena ZKZ. Glede na jasno določbo zakona, je utemeljen tudi tožbeni očitek, da ni pravilna zavrnitev Vloge zato, ker tožnik pridobiva le 0.3 hektarov kmetijskega zemljišča z dejansko rabo travinja, kot je pojasnilo MKGP (prvi odstavek na 4. strani Odločbe-MKGP), saj zakon ne določa minimalne površine za določeno dejansko rabo zemljišča, ki bi bila potrebna za to, da bi lahko vlagatelj podal izjavo na podlagi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Sodišče še pripominja, da glede dela izjave, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobival pomemben del dohodka, zakon v drugem odstavku 24. člena ZKZ jasno določa, da se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti; kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po ZKZ šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. ZKZ torej jasno določa, kaj za potrebe ZKZ in v njem urejenega prometa s kmetijskimi zemljišči šteje za kmetijsko dejavnost in kaj za dohodek, ustvarjen s to dejavnostjo. Iz drugega odstavka 24. člena ZKZ izhaja, da je pri ugotavljanju statusa kmeta: (i) kot kmetijska dejavnost upoštevna dejavnost, ki je kot kmetijska določena v predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti; (ii) kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti, pa se šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Pojma "kmetijske dejavnosti" in "pomembnega dela dohodka" torej ZKZ ne opredeljuje z velikostjo ne dejansko rabo nepremičnine. Izpodbijana odločba v delu zavrnitve z obrazložitvijo, da tožniku zavrne status kmeta zaradi površine na novo pridobljenih zemljišč in rabe teh zemljišč (prvi odstavek stran 4 Odločbe- MKGP) ni zakonita, ker za tako odločitev ni podlage v ZKZ in je tožnikov ugovor utemeljen. Velikosti in dejanske rabe pridobljenih nepremičnin, 24. člen ZKZ, na podlagi katerega je Organ izdal izpodbijano odločbo, namreč ne predpisuje kot relevantni okoliščini za odločanje o statusu kmeta. Organ zaradi zmotne uporabe predpisa, relevantnega dejanskega stanja ni ugotavljal. Organ prve stopnje bo moral v ponovljenem postopku zato v skladu s temeljnimi načeli Zakona o splošnem upravnem postopku, predvsem načeloma zakonitosti, materialne resnice, ponovno odločiti o Vlogi in odločiti ali ima tožnik zahtevani status kmeta po ZKZ.

2.Sodišče je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. Organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, je na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

3.Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani, saj zaradi ugotovljenih kršitev podatki postopka za to ne dajejo ustrezne podlage. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa v obravnavani zadevi niso izkazani.

4.V primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bilo o stvari odločeno. Če drugostopenjski organ s svojo odločitvijo ni posegel v odpravljeni upravni akt (saj je pritožbo zavrnil), se postopek vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. V tem primeru odločba organa druge stopnje preneha veljati po samem zakonu. Z odpravo prvostopenjske odločbe bo tako ex lege odpravljena tudi drugostopenjska odločba, katere sodišče posledično posebej ne presoja.

K II. točki izreka

5.Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1⁴ odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka. Tožniku je upoštevajoč, da je bila opravljena glavna obravnava, da tožnika ne zastopa odvetnik, na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo 25,00 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka plačati v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.<br>-------------------------------<br>¹ E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (ur.) Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 14. <br>² T. Sever v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 448.<br>³ Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 31/2025 z dne 11. 3. 2026. <br>⁴ Ta določa: "Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). <br>