Jedro

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas je izjema od pravila, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo za nedoločen čas (prvi odstavek 10. člena ZDR). Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas (54. čl. ZDR). Tožnica je že dne 27. 12. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto poslovna asistentka direktorja in sicer iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Skladno z veljavno zakonodajo (52., 54. čl. ZDR) tožnica ni mogla nadomestiti začasno odsotnega delavca, če ta delavec za sporno delovno mesto sploh ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je na tem delovnem mestu dejansko nadomestila delavko, ki ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in je bilo to delovno mesto prosto, zato je že pogodba o zaposlitvi z dne 27. 12. 2010 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 2. odst. III. tč. izreka, 3. in 4. odst. V. tč. izreka ter v VI. tč. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu (I. tč., II. tč. , 1. odst. III. tč., IV. tč., 1. in 2. odst. V. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 5. 2011 za delovno mesto poslovna asistentka direktorja za nedoločen čas. Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice trajalo do 22. 6. 2012. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 5. 2011 od 1. 7. 2011 do 22. 6. 2012 in jo za to obdobje prijaviti v vsa zavarovanja. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna obračunati bruto plače od 1. 7. 2011 do 22. 6. 2012, od tega plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (1. odst. III. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. odst. III. tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odškodnino v višini 8.000,00 EUR bruto, od tega zneska obračuna prispevke in davke ter ji izplača neto znesek. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 374,05 EUR bruto, od tega zneska plača davek in ji izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila (1. odst. V. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. odst. V. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnici obračuna odškodnino za neizkoriščen letni dopust v znesku 1.127,68 EUR bruto, od tega plača davke in prispevke in ji izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2011 dalje do plačila (3. odst. V. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. odst. V. tč. izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi pravdne stroške v višini 978,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da pri delu tožnice v juniju 2011, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega meseca, ni šlo za projektno delo in zakonito sklenjeno pogodbo za določen čas. Tožena stranka je uspela dokazati, da je šlo za delo na projektu ... in med strankama ni bilo spora o tem, da je to delo dejansko potekalo, prav tako pa so to dejstvo potrdile zaslišane priče. Tudi tožnica je potrdila, da je bila v spornem obdobju res v teku priprava in uvajanje sistema ..., projekt pa se je zaključil konec junija 2011. Vsi so potrdili, da je pred predajo sistema ... v redno uporabo vsem uporabnikom, sodelovala tudi tožnica. Prav delo na tem projektu, ki ga je tožnica sicer opravljala poleg ostalega dela, je bil razlog, zaradi katerega je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi še za en mesec. Da je prišlo do posodobitve in izpopolnitve dela pri toženi stranki, je bilo potrebno najprej pripraviti računalniško-programsko podlago. Temeljna razlika je torej v tem, da je od meseca decembra 2010 do konca junija 2011 tekel projekt - priprava sistema ..., ki je zajemala posnetek stanja in opravil, prenos tega v računalniški program pripravo programa ... za preizkus oz. testiranje in izvedbo testiranja. Na pripravi projekta je sodelovala skupina ljudi, ki je v prvi fazi vključevala programerje, v zaključni fazi pa se je v to delo vključila tožnica kot administrator oz. oseba, ki je predstavljala uporabnika sistema. Zaključek sodišča, da pri pripravi sistema ... in njegovem testiranju in uvajanju ni šlo za projekt, je v nasprotju z listinami in izjavami prič, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sporna pogodba je vsebovala navedbo razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Za obstoj projektnega dela zakon ne podaja nikakršnih zahtev, kako bi moral biti projekt opredeljen, niti ne podaja zahteve, da bi moral biti o tem sprejet kakršenkoli sklep ali odločitev delodajalca, da bi morala biti izrecno določena projektna skupina, izdelana projektna naloga in podobno. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da to delo ni imelo takšne vsebine in teže, kot ga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot zakoniti razlog predpisuje ZDR. Sodba je glede te trditve neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo junija 2011, je nepravilna odločitev tudi glede regresa za letni dopust. Nezakonita pa je tudi odločitev sodišča v delu, kjer je tožnici prisodilo odškodnino za neizrabljen letni dopust. Sodna praksa VS RS je postavila jasna merila o tem, kdaj je delavec upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Sodišče tem merilom ni sledilo in tudi ni z ničemer utemeljilo, da naj bi bila izkazana dejstva, ki po sodni praksi posameznika upravičujejo do tega nadomestila. Nepravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na odškodnino po 118. čl. ZDR. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena manj kot dve leti, zato je odškodnina glede na objektivna merila, v višini 5 bruto plač absolutno previsoka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je v tč. III. izreka pretežnem delu tožbenega zahtevka ugodilo, zavrnilo pa je del zahtevka, ki se glasi: „ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni in pod izvršbo“. Sodišče svoje odločitve ni obrazložilo. Glede na to, da je tožnici priznano delovno razmerje do 22. 6. 2012, tožnici poleg plače pripadajo še druge denarne terjatve za leto 2012 in sicer predvsem sorazmerni del regresa za leto 2012. Odločitev sodišča glede odškodnine po 118. čl. ZDR temelji na napačno izračunani povprečni bruto plači tožnice za mesec april, maj in junij 2011. Povprečna bruto plača tožnice namreč ni znašala …. EUR, temveč …. EUR, kar je razvidno iz priloženih listin. Odškodnina, ki je tožnici odmerjena na podlagi 5-ih povprečnih bruto plač, je zato odmerjena prenizko. Prenizko pa je odmerjena tudi upoštevaje vse ostale okoliščine, ki jih je tožnica navajala. Tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust je odmerjeno od napačne vrednosti tožničine bruto plače. Enako velja za pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 20. 7. 2009 do 30. 6. 2009 sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas. Na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi je delala na delovnem mestu „kadrovski strokovni sodelavec III“, na podlagi druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa na delovnem mestu „poslovna asistentka direktorja“, obakrat zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Pogodbo z dne 27. 12. 2010 je tožena stranka s tožnico sklenila zaradi nadomeščanja delavke A.A., ki je do odhoda na porodniški dopust (v letu 2010) sicer delala na drugem delovnem mestu. Na delovnem mestu poslovna asistentka direktorja je sicer delala B.B., kateri pa je z dnem 31. 12. 2010 prenehalo delovno razmerje zaradi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je bilo torej delovno mesto od 1. 1. 2011 naprej prosto. Če B.B. ne bi bila na porodniškem dopustu bi ona nadomestila A.A. že z dnem 1. 1. 2011, ker pa je bila, je tožena stranka s tožnico dne 27. 12. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu poslovna asistentka direktorja. Z dnem 31. 5. 2011 pa sta pravdni stranki sklenili še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega meseca in sicer za isto delovno mesto poslovne asistentke direktorja. Razlog sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je bilo trajanje projekta ..., pri katerem je sodelovala tudi tožnica.

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas je izjema od pravila, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo za nedoločen čas (prvi odstavek 10. člena ZDR). Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas (54. čl. ZDR). Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnica že dne 27. 12. 2010 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto poslovna asistentka direktorja in sicer iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Na tem delovnem mestu je do 31. 12. 2010 delala A.A., ki pa po 31. 12. 2010 ni bila začasno odsotna, temveč ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tožena stranka v postopku ni niti dokazovala niti dokazala, da je s B.B., ki naj bi po navedbah tožene stranke že z dnem 1. 1. 2011 zasedla delovno mesto poslovna asistentka direktorja, če ne bi bila na porodniškem dopustu, dejansko pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto tudi sklenila. Iz dejanskega stanja, kot ga je v zvezi z navedenim ugotovilo sodišče prve stopnje, logično sledi, da skladno z veljavno zakonodajo (52., 54. čl. ZDR) tožnica ni mogla nadomestiti začasno odsotnega delavca (B.B.), če ta delavec za sporno delovno mesto sploh ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je na tem delovnem mestu dejansko nadomestila delavko, ki ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in je bilo to delovno mesto z dnem 1. 1. 2011 prosto. Po oceni pritožbenega sodišča je zato že pogodba o zaposlitvi z dne 27. 12. 2010 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pa z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR (tako tudi sodba VS RS opr. št. VIII Ips 311/2007 z dne 22. 9. 2008). Ker je bila, glede na zgoraj navedeno, tožnica že od 27. 12. 2010 dalje pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, delodajalec pa ji te pogodbe o zaposlitvi ni zakonito odpovedal, tožena stranka s tožnico dne 31. 5. 2011 ni mogla zakonito skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Sodišče prve stopnje je nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 5. 2011 sicer utemeljilo z drugimi materialnopravnimi razlogi, ki pa so prav tako pravilni. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo delo, za katerega je s tožnico dne 31. 5. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, dejansko projektno organizirano. Ali gre dejansko za pripravo oz. izvedbo dela, ki je projektno organizirano, sodišče odloči v vsakem posameznem primeru posebej. Vprašanje o tem, kaj je projektno delo je namreč pravni standard, ki ga mora sodišče zapolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za zaključek, da vsebine dela, kot ga je opravljala tožnica, ni mogoče subsumirati pod 10. alinejo 2. odst. 52. čl. ZDR.

Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svoje prepričanje o vsebini dela, ki ga je opravljala tožnica in dokazne teže posameznih dokazov je sodišče argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi, ki so sposobni pritožbenega preizkusa, metodološki napotek iz navedene določbe je sodišče pravilno upoštevalo, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva. Zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z vsebino tožničinega dela, tudi nikakor ni v nasprotju z listinami in izjavami prič, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče storilo kršitve iz 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pri oceni o tem, ali je šlo v tožničinem primeru za projektno organizirano delo ali ne, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožničino izpovedbo in izpovedbo zaslišanih prič o tem, da naloge, ki jih je tožnica opravljala v juniju 2011 v okviru delovnega mesta, na katerem je delala že pet mesecev, niso bile bistveno drugačne od prejšnjih. Te izpovedbe se skladajo z listinskimi dokazi, pa tudi z navedbami tožene stranke, ki celo v pritožbi priznava, da je tožnica tudi v juniju 2011 v celoti opravljala tudi delo, ki ga je opravljala pred tem (poslovna asistentka direktorja), saj je dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 31. 5. 2011 sklenjena za isto delovno mesto, kot prej, in to s popolnoma enakim opisom del in nalog (A2, A3). Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je s tožnico dne 31. 5. 2011 pogodbo o zaposlitvi sklenila zakonito na podlagi 10. alineje 1. odst. 52. čl. ZDR.

ZDR v 75. členu določa zakonite načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na značaj pogodbe o zaposlitvi in varstvo delavca kot šibkejše stranke v pogodbenem delovnem razmerju, gre za omejeno število načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in v tem smislu za prisilne zakonske določbe. Ker se v konkretnem primeru šteje, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tožnici pa ta pogodba ni prenehala na enega izmed zakonsko določenih načinov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnici delovno razmerje trajalo do 22. 6. 2012, torej do odločitve sodišča prve stopnje. Do tega dne je torej tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imela, če bi delala. To velja tudi za regres za letni dopust za leto 2011 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012. Z ozirom na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, ki se nanaša na 1. odst. I. tč., 1. odst. II. tč., 1. odst. III. tč. in 1. odst. V. tč. izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). V 2. odst. III. tč. izreka (zavrnilni del) pa je ugodilo tožničini pritožbi in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Tožnica namreč utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje, ne da bi za to navedlo razloge, zavrnilo del zahtevka, ki se je glasil: „ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni in pod izvršbo“. Sodišče prve stopnje bo, glede na to, da je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, navedeno pomanjkljivost odpravilo v ponovljenem postopku (354. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini po 118. čl. ZDR sicer pravilno upoštevalo vsa izhodišča, ki so pomembna za odmero odškodnine po višini. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena zgolj dve leti, nadalje je upoštevalo njeno starost, izobrazbo in družinske razmere. Odškodnino je glede na vsa navedena dejstva po višini pravilno odmerilo in to kljub temu, da je zmotno ugotovilo tožničino višino povprečne bruto plače. Slednja, kot je razvidno iz plačilnih list (A27), ni znašala zgolj ... EUR, temveč ... EUR. Tako odmerjena odškodnina dejansko znaša 3,9 kratnik tožničine povprečne plače, kar je po oceni pritožbenega sodišča primerna odmena oz. nadomestilo za reintegracijo, glede na ugotovljeni čas zaposlitve tožnice pri delodajalcu. Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva o delovnem času, ki v 2. odst. 7. čl. določa „da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja“. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je glede na 166. čl. ZDR delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja (npr. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011). Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnica do denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust upravičena že zgolj zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je v konkretnem primeru obstajal objektivni razlog, zaradi katerega tožnica letnega dopusta ni mogla izkoristiti. V tem delu je torej odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, sodišče pa bo razlog, zaradi katerega tožnica dopusta ni mogla izkoristiti ugotovilo v ponovljenem postopku. Ker dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka še ni ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v 3. in 4. odst. V. tč. izreka razveljavilo. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (VI. tč. izreka).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v smeri napotkov, ki jih je pritožbeno sodišče podalo tekom te obrazložitve.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.