Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do obravnavane napake in izliva vode prišlo za števcem na interni vodovodni napeljavi tožene stranke (navedeno predstavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP)), je zaključek sodišča prve stopnje, da je za vzdrževanje tega dela vodovodne napeljave in zadevni izliv vode odgovorna tožena stranka, pravilen.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na 18. člen Pogodbe o izvajanju javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo na območju občine X, saj ta določa odgovornost Komunalnega podjetja K. d.d. (upravljavec) tožeči stranki le za škodo, ki bi jo povzročil pri ali v zvezi z opravljanjem javne službe, ta pa ne obsega vzdrževanja internih vodovodnih napeljav za obračunskim vodomerom oziroma merilnim mestom. Za morebitne kršitve obveznosti po pogodbah zasebnega prava s tretjimi osebami glede internih vodovodnih napeljav tako Komunalno podjetje K. d.d. tožeči stranki ne odgovarja, pač pa so morebitne takšne kršitve stvar njegovega razmerja s tretjimi osebami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67594/2017 z dne 1.8.2017 pustilo v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo zneska 1.230,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2017 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), omenjeni sklep o izvršbi pa je razveljavilo v četrtem odstavku izreka za plačilo izvršilnih stroškov v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2017 dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 199,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer smiselno zoper I. in III. točko izreka, je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP), obrazloženo pa le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni moč uporabiti Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Kamnik, saj 11. člen Statutarnega sklepa tožeče stranke - Občine X (priloga A12 spisa) določa, da odloki in drugi splošni akti, ki jih je sprejela občinska skupščina in občinski svet prejšnje Občine Kamnik, ostanejo v veljavi, dokler ni z novimi odločitvami sveta posamezno vprašanje urejeno na novo. Navedeni statutarni sklep je bil sprejet dne 28.1.1999 in je začel veljati takoj (12. člen), Odlok o oskrbi s pitno vodo v občini Kamnik (Ur. l. RS, št. 96/1999) pa je bil sprejet šele 10.11.1999, zato ne gre za akt, ki bi ga sprejela občinska skupščina ali občinski svet prejšnje (skupne) Občine Kamnik, tako da v Občini X (tožeči stranki) ne velja. Sodišče prve stopnje je zato kot pravno podlago v predmetni zadevi pravilno uporabilo Odlok o javnih vodovodih v občini Kamnik (Uradni vestnik občine Kamnik 12/1971; v prilogi C1 spisa) z dne 15.4.1971 (in je torej še veljal v času sprejetja omenjenega Statutarnega sklepa tožeče stranke) ter Uredbo o oskrbi s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 88/12).

7. Skladno z navedeno uredbo občina z javnimi vodovodi zagotavlja javno službo oskrbe s pitno vodo za območje celotne občine (3. in 4. člen), javni vodovod pa mora imeti upravljavca, pri čemer občina vodi evidenco upravljavcev na svojem območju (8. člen). Objekte in naprave javnega vodovoda, ki so v lasti občine, občina na predpisan način prenese v upravljanje izvajalcu javne službe, razen če je sama upravljavec javnega vodovoda in javno službo izvaja v obliki režijskega obrata. Obveznosti občine in upravljavca javnega vodovoda v zvezi z rednim in investicijskim vzdrževanjem in ustreznim zavarovanjem javnega vodovoda se določijo s pogodbo (19. člen). 22. člen uredbe določa, da v okviru storitev javne službe upravljavec javnega zavoda zagotavlja redno vzdrževanje javnega vodovoda in priključkov na javni vodovod ter interventno vzdrževanje v primeru nepredvidljivih dogodkov kot so puščanje vode na priključku oziroma okvara obračunskega vodomera. Uredba v 2. členu določa, da je priključek na javni vodovod cevovod od javnega vodovoda do odjemnega mesta in njegova oprema. Sestavni deli priključka na javni vodovod so priključni sklop na javni vodovod, odjemno mesto in obračunski vodomer (15. točka). V okviru javne službe je tako upravljavec javnega vodovoda dolžan odpravljati napake do odjemnega mesta, ki je mesto spoja interne vodovodne napeljave z obračunskim vodomerom (11. točka 2. člena uredbe). Obračunski vodomer oziroma merilno mesto pa je naprava za merjenje porabe pitne vode iz javnega vodovoda, ki je nameščena pred odjemnim mestom (8. točka 2. člena uredbe). Vse navedeno smiselno enako določa oziroma ureja tudi Odlok o javnih vodovodih v občini Kamnik v 5., 15., 16. in 23. členu.

8. Ob zgoraj pojasnjenem in glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do obravnavane napake in izliva vode prišlo za števcem (obračunskim vodomerom oziroma merilnim mestom) na interni vodovodni napeljavi tožene stranke (navedeno predstavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (1. odstavek 458. člena ZPP)), je zaključek sodišča prve stopnje, da je za vzdrževanje tega dela vodovodne napeljave in zadevni izliv vode odgovorna tožena stranka, pravilen.

9. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 18. člen Pogodbe o izvajanju javne gospodarske službe oskrbe s pitno vodo na območju občine X (priloga A2 spisa), saj ta določa odgovornost Komunalnega podjetja K. d.d. (upravljavec) tožeči stranki le za škodo, ki bi jo povzročil pri ali v zvezi z opravljanjem javne službe, ta pa skladno z zgoraj navedenimi predpisi (na uporabo katerih odkazuje tudi navedena pogodba v 8. členu, prav tako pa tudi 19. člen zgoraj navedene uredbe določa, da se s takšno pogodbo uredijo obveznosti občine in upravljavca javnega vodovoda v zvezi z rednim in investicijskim vzdrževanjem in ustreznim zavarovanjem javnega vodovoda) ne obsega vzdrževanja internih vodovodnih napeljav za obračunskim vodomerom oziroma merilnim mestom. Za morebitne kršitve obveznosti po pogodbah zasebnega prava s tretjimi osebami glede internih vodovodnih napeljav tako Komunalno podjetje K. d.d. tožeči stranki ne odgovarja, pač pa so morebitne takšne kršitve stvar njegovega razmerja s tretjimi osebami.

10. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).