Jedro

Ker pri tožniku ni podana popolna izguba funkcije enega segmenta lumbalne regije, temveč gre le za funkcionalno motenost in nestabilnost enega segmenta, tožnik nima telesne okvare, zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 8. 2010 in št. ... z dne 4. 9. 2009 ter da se toženi stranki naloži, da tožniku prizna invalidnino za 33 % telesno okvaro od 23. 4. 2009 dalje, zaradi posledic poklicne bolezni ter da se toženi stranki naloži izplačilo zapadlih zneskov invalidnine za čas od 23. 4. 2009 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da tožena stranka tožniku povrne stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da uveljavlja telesno okvaro po poglavju VIII, točka 1 c Seznama telesnih okvar (Samoupravni sporazum o Seznamu telesnih okvar, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89 – v nadaljevanju: Seznam TO) in sicer zaradi nestabilnosti segmenta L5 – S1, oziroma njegove funkcionalne motenosti. Tožnik je sodišču zaradi ugotovitve dejanskega stanja predlagal izvedbo več dokazov, med drugim tudi postavitev sodnega izvedenca, saj sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem medicinske stroke, vendar pa je sodišče te dokazne predloge zavrnilo. Sodišče je prof. dr. A.A. pozvalo k pojasnitvi izvida z dne 22. 9. 2009. Slednji je z dopisom z dne 25. 4. 2012 pojasnil, da gre pri tožniku za nestabilnost segmenta L5 – S1, nato pa v dodatni razlagi dne 16. 5. 2012 pojasnil, da ugotovljena nestabilnost ledvenega segmenta po Seznamu TO ni telesna okvara, vendar pa jo je kot takšno mogoče oceniti po strokovni plati upoštevaje prakso tožene stranke glede telesnih okvar hrbtenice. Kljub takšnemu pojasnilu je tožnik vztrajal pri podanem dokaznem predlogu po zaslišanju predlagane priče prof. dr. A.A., vendar je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na določbo 236. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kjer je določeno, da kljub temu, da priča lahko poda pisno izjavo, oziroma v konkretnem primeru pisno pojasnilo izvida, mora sodišče izvesti dokaz z neposrednim zaslišanjem priče, v kolikor katera od strank takšno zaslišanje zahteva. Tudi zavrnitev pravilno in pravočasno predlaganega dokaza z postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki je edini kompetenten, da lahko poda odgovor na strokovno vprašanje, ki se je pojavilo v konkretnem primeru, pomeni kršitev določb postopka, na kar je tožnik opozoril že na zadnjem naroku dne 23. 8. 2012. Zaradi bistvenih kršitev določb postopka je sodba že iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko navaja, da je za priznanje telesne okvare potrebno, da je telesna okvara tudi v Seznamu TO, ki predstavlja podzakonski akt, medtem ko drugi pravni akti naj ne bi bili pravna podlaga za določitev telesnih okvar. Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2012 opozoril, da je pri odločanju potrebno upoštevati tudi stališče tožene stranke, objavljeno na spletni strani. Gre za pravni vir, ki mora biti ravno tako podlaga sodnemu odločanju. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 8. 2010, s katerim je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 9. 2009. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v VIII. poglavju Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V 143. členu je določeno, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. Ker v zadevi nov Seznam telesnih okvar še ni bil sprejet, je potrebno pri presoji sporne zadeve glede na določbo 454. člena ZPIZ-1 upoštevati že citirani podzakonski akt. V sporni zadevi tožnik uveljavlja, da je zaradi nestabilnosti segmetna L5 – S1, oziroma njegove funkcionalne motenosti podana telesna okvara po poglavju VIII., točka 1 c Seznama TO, kjer je določeno, da je izguba funkcije posameznega dinamičnega vertebralnega segmenta podana v primeru, ko gre za popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije (končna faza). Telesna okvara je ocenjena v višini 30 %.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča v sporni zadevi ni podana popolna izguba funkcije segmenta L5 – S1. Omenjena ugotovitev izhaja iz prepričljivih mnenj tako invalidske komisije prve stopnje z dne 3. 9. 2009, kot tudi iz mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 5. 8. 2010, ki sta bili podani v predsodnem postopku. Obe komisiji sta upoštevali predloženo medicinsko dokumentacijo, tožnik pa je bil pred invalidsko komisijo prve stopnje tudi osebno pregledan. V senatu obeh komisij je sodeloval tudi specialist ortoped. Kot izhaja iz mnenja invalidske komisije druge stopnje gre pri tožniku za funkcionalno motenost L5 – S1 in za nestabilnost, vendar pa tako stanje ne pomeni telesne okvare, glede na že citirano določbo Seznama TO, torej ne gre za popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije. To potrjuje tudi priča (lečeči zdravnik) prof. dr. A.A., dr. medicine, ki je že v izvidu z dne 22. 9. 2009 (priloga A/6) navajal, da gre pri tožniku za funkcionalno motenost L5 – S1 in nestabilnost. Omenjeni izvid je potrdil tudi v dopisu, datiranem z dne 25. 4. 2012, ki ga je poslal na zahtevo sodišča (list. št. 19 sodnega spisa). Kot izvedena priča je podal mnenje, da pri tožniku ne gre za popolno izgubo funkcije enega segmenta, ampak za njegovo nestabilnost, kar pa ni navedeno v Seznamu TO in da glede na izkazano stanje, ne gre za telesno okvaro. Tožnik je dodatno še sam od navedene priče pridobil pojasnilo (izvid z dne 16. 5. 2012 – priloga A/15), kjer priča dodatno pojasnjuje, da Seznam TO nestabilnosti segmenta L5 – S1 ne vključuje in da po tem Seznamu stanje, kakršno je podano pri tožniku ne pomeni telesne okvare. Priči se zdi sprejemljivo, da se po strokovni plati, moten, nestabilen segment upošteva kot telesna okvara. Sodišče je bilo pri presoji dolžno uporabiti veljavne predpise. Objavljena izvedenska praksa izvedenskih organov pri toženi stranki na spletnih straneh nikakor ne pomeni pravnega vira, ki bi predstavljal pravno podlago sodnemu odločanju, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Morebitna drugačna strokovna stališča v zvezi s Seznamom TO, lahko predstavljajo podlago za sprejem novega podzakonskega akta, nikakor pa ni sodišče tisto, ki bi zgolj na podlagi strokovnih ugotovitev oziroma mnenj širilo seznam telesnih okvar, kot so le-te opredeljene v podzakonskem aktu. Razen tega je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo, da tudi v primeru, če bi bila podana 30 % telesna okvara, delno kot posledica bolezni, delno pa kot posledica poklicne bolezni kot je to uveljavljal tožnik, ne bi pridobil pravice do invalidnine za telesno okvaro, kajti za 30 % telesno okvaro bi tožnik lahko pridobil pravico do invalidnine le v primeru, če bi bila ta telesna okvara izključno posledica poklicne bolezni.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo določbe postopka. ZPP v drugem odstavku 287. člena določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Pritožbeno sodišče z obrazložitvijo sodišča prve stopnje soglaša in v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Dejansko stanje je bilo ustrezno razjasnjeno, kar pomeni, da izvedba dokazov (zaslišanje predlaganih prič oziroma postavitev sodnega izvedenca) ni bilo potrebno. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev prvega odstavka 339. člena v zvezi z 236. a členom ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe stranki soglašali, da sodišče pridobi pisno pojasnilo predlagane priče, dodatno je pisno pojasnilo priče pridobil tudi tožnik. Sodišče pri tem res ni ugodilo predlogu, da se tudi neposredno zasliši priča na sodišču, vendar pa tožnik v pritožbi niti ne izkazuje, kako je odločitev sodišča, da ne zasliši priče vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Priča je namreč tako v dopisu, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, kot tudi v dopisu, ki ga je kasneje pridobil tožnik, izrecno poudarila, da pri tožniku ni podana popolna izguba funkcije enega segmenta lumbalne regije (podala je le strokovno mnenje, da bi bilo tudi tovrstne okvare hrbtenice potrebno vnesti v Seznam TO) in v tem primeru tudi dodatno zaslišanje priče na rešitev zadeve ne bi imelo nobenega vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi pritožbene stroške.