Jedro

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v posledici izvršljive sodne odločbe, na podlagi katere je toženka pridobila pravico do posesti v drugi pravdi, tožničina pravica do posestnega varstva ugasnila in da zato navkljub toženkini samovolji tožnici v konkretni dejanski situaciji pravica do posestnega varstva ne pripada. Odločilno namreč je, da se sodno varstvo posesti daje glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer zakon jasno določa, da se pri tem ne upošteva pravica do posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka ... je motila tožečo stranko ..., v njeni mirni posesti nepremičnine ID znak 000, v naravi stanovanje št. 264 v 5. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu ..., v izmeri 102,8 m².

Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje in tožeči stranki omogočiti posest nepremičnine ID znak 000, v naravi stanovanje št. 264 v 5. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu ..., v izmeri 102,8 m², s tem da navedeno stanovanje nemudoma izroči v posest tožeči stranki.

Toženi stranki se v bodoče prepoveduje motenje tožeče stranke v njeni mirni posesti nepremičnine ID znak 000, v naravi stanovanje št. 264 v 5. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu ..., v izmeri 102,8 m².

- v III. točki izreka spremeni tako, da: se znesek „751,47 EUR“ nadomesti z zneskom „119,88 EUR“;

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (v I. točki izreka v delu, da naj tožena stranka „omogoči priklop stanovanja na električno omrežje“ in v II. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka motila tožnico v njeni mirni posesti nepremičnine, in sicer stanovanja na naslovu ..., da je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje in tožnici omogočiti posest predmetne nepremičnine s tem, da navedeno stanovanje nemudoma izroči v posest tožnici ter omogoči priklop stanovanja na električno omrežje, toženki pa se v bodoče prepoveduje motenje tožnice v njeni mirni posesti predmetne nepremičnine (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe, da je do pravnomočnosti odločitve Okrajnega sodišča v Ljubljani o motenju tožnice v njeni mirni posesti predmetne nepremičnine toženka dolžna v roku 24 ur vzpostaviti prejšnje posestno stanje in tožnici omogočiti posest navedene nepremičnine pod izvršbo, ter da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 751,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in posledično ugodi tožbenemu zahtevku, začasno odredbo pa dovoli, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, čeprav nekoliko pomanjkljivo. Ni se namreč posvetilo vprašanju, ali se v stanovanju še vedno nahajajo tožničini predmeti. Toženka je namreč tožbo vložila ravno iz razloga, ker bi rada prišla do stvari, ki so še v stanovanju. Tožnica zahtevka ne more natančno specificirati, saj se ne more natančno spomniti vseh stvari, ki so v stanovanju ostale. Dokazila o lastništvu premičnin se še vedno nahajajo v stanovanju. Bistveni razlog, zakaj tožnica vlaga pritožbo, pa je v tem, ker ni mogoče sprejeti razlogov sodišča prve stopnje, da je pravno dopustno ravnanje toženke, ki si je uzurpirala pooblastilo in pravico do izvršitve sodne odločbe. Posest je dejansko stanje, kot to poudarja tudi sodišče in pravica do posesti ni povezana z varovanjem same posesti. Vsekakor pa pravno varstvo posesti ne preneha s tem, ko je v nekem drugem postopku pravnomočno odločeno o tem, da dejanski posestnik pravice do posesti nima več. Toženka si je prilastila vlogo izvršitelja. Pravni red in pravna država, kot je opredeljena v Ustavi Republike Slovenije, ne moreta dajati varstva taki samovolji. Bistvo pravne države je, da je sila (razen v primerih skrajne sile in samopomoči oziroma samoobrambe) rezervirana za pooblaščene organe države. Nesprejemljivo je, da bi lahko vsak upnik, ne glede na to, da je njegova pravica priznana s sodno odločbo, sam izvršil sodno odločbo. Prav za to je šlo v predmetni zadevi. Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre pri uveljavljanju sicer zakonite pravice na nezakonit način celo za kaznivo dejanje samovolje po 310. členu Kazenskega zakonika. V danem primeru je šlo sicer za izpraznitev stanovanja, po analogiji na sklepanje sodišča prve stopnje pa bi lahko upniki v primeru denarnih terjatev svojim dolžnikom v primeru srečanja na cesti izpraznili njihove denarnice, kar pa ni sprejemljivo. Glede na dejstvo, da je višje sodišče že podalo svoje mnenje, da je tožnica podala dovolj konkretizirane navedbe v čem obstaja škoda ali sila, je utemeljena tudi začasna odredba, zato tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi tudi v tem delu in se začasna odredba dovoli.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je A. A. meseca avgusta 2016 vstopil v stanovanje in zamenjal ključavnico kot pooblaščenec toženke (pravne osebe); - da toženka razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodbo IV P 517/2015, s katero je bilo tožnici naloženo, da stanovanje izprazni: - da je toženka zaradi izvršitve sodne odločbe vložila predlog za izvršbo; - da je bil na podlagi tega predloga izdan sklep o izvršbi; - da je tožnica zoper sklep o izvršbi ugovarjala; - da je sodišče prve stopnje ugovor tožnice zoper sklep o izvršbi in njen predlog za odlog izvršbe zavrnilo.

Navedene ugotovitve tudi pritožbeno niso sporne.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe toženka pridobila pravico do posesti stanovanja, tožnica pa je na podlagi te sodbe pravico do posesti stanovanja izgubila. Do navedenega je prišlo približno sedem mesecev pred začetkom spora zaradi motenja posesti.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je bilo ravnanje toženke, ki je sama izpraznila stanovanje ter na vratih stanovanja zamenjala ključavnico, samovoljno in protipravno; - da je toženka trdila, da je upala, da je tožnica stanovanje zapustila, kar pa ne pomeni, da je tožnica posest nad stanovanjem opustila, še posebej upoštevaje nadaljnjo navedbo toženke, da je njen pooblaščenec ob vstopu v stanovanje ugotovil, da so stvari tožnice še vedno v stanovanju.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je posestno varstvo namenjeno tudi preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic in s tem zagotavljanju javnega reda.

9. Višje sodišče pa se ne strinja z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v posledici izvršljive sodne odločbe, na podlagi katere je toženka pridobila pravico do posesti v drugi pravdi, tožničina pravica do posestnega varstva ugasnila in da zato navkljub toženkini samovolji tožnici v konkretni dejanski situaciji pravica do posestnega varstva ne pripada.

10. Odločilno je, da se sodno varstvo posesti daje glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer zakon jasno določa, da se pri tem ne upošteva pravica do posesti (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Tudi procesne določbe (426. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) so jasne. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, pri tem pa je izključeno odločanje o pravici do posesti.

11. Sodišče prve stopnje izpostavlja pravilo petitorium absorbet possessorium. Glede tega višje sodišče poudarja, da SPZ v 36. členu določa zgolj, da je, ne glede na spor zaradi motenja posesti, mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti (in nič drugega). Vendar pa se višje sodišče na tem mestu dodatno ne opredeljuje do vprašanja koncepta oziroma razprave o pravici v (oziroma in) posestnem sporu. Odločilno v konkretno presojanem primeru je zgolj, da tožnica ni opustila posesti na stanovanju, oseba na strani toženke pa je protipravno in samovoljno izpraznila stanovanje. Gre torej za samovoljo, ki v pravni državi nima mesta in je višje sodišče, predvsem ob upoštevanju jasnih zakonskih določb, pa tudi v zasledovanju imperativa javnega reda in miru ter spoštovanja institucij pravne države (konkretno izvršilnih), ne bo toleriralo(1).

12. Toženka bi se morala poslužiti nadaljnje pravne poti (kot to določa 16. poglavje Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) tudi glede same izpraznitve nepremičnine. Sama namreč ni bila upravičena izprazniti nepremičnino. Njeno ravnanje predstavlja samovoljo, ki je pravni red ne ščiti.

13. Glede premičnin je sodišče prve stopnje kot odločilno pravilno navedlo, da tožnica tožbenega zahtevka glede premičnin ni postavila, ob tem, da pritožnica v pritožbi potrjuje, „da se ne more natančno spomniti vse množice njenih stvari“, torej tudi v pritožbi premičnin ne konkretizira.

14. Glede ugotovitvenega dela izreka v posestnem sporu je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da ta načeloma ni potreben in ga je treba zaradi odsotnosti pravnega interesa zavreči2, vendar pa ga sodna praksa še vedno dopušča, zato je višje sodišče iz razloga jasnosti in preglednosti odločitve sledilo zahtevku tudi v tem delu. Je pa sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izčrpno pojasnilo, da je pravilna številka stanovanja 264 (in ne 288), česar tudi pritožba ne prereka, zato je višje sodišče v tem delu v izreku kot pravilno številko stanovanja upoštevalo št. 264. 15. Glede dela zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti priklop na električno omrežje, višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v opombi št. 8. Tudi sicer je odločilno, da toženka ni pasivno legitimirana, oziroma da priklop na električno omrežje ni v njeni sferi.

16. Višje sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v delu, kot to izhaja iz prve alineje I. točke izreka, ugodilo (3. točka 365. člena ZPP). Glede dela v zvezi s priklopom na električno omrežje pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), kot to izhaja iz II. točke izreka.

17. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je tožnica v pretežnem delu uspela (154. člen ZPP), ji je toženka dolžna povrniti priglašene (list. št. 67) in plačane stroške sodnih taks, in sicer 180,00 EUR za tožbo, v primeru zamude z (zahtevanimi) zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. S pravnomočnostjo odločitve v posestnem sporu je prenehala potreba po začasnem zavarovanju, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi sicer je pritožba glede začasne odredbe nekonkretizirana in ne terja dodatne obrazložitve.

19. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov toženki upoštevalo tudi postopek z začasno odredbo. Ker je glede začasne odredbe pritožba zavrnjena, je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje veljavna v delu glede odmere stroškov v zvezi z začasno odredbo (ki tudi sicer ni pritožbeno izpodbijana). Gre torej za stroške odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bila priznana v višini 225 točk in za odgovor na pritožbo 300 točk, za materialne stroške 10,5 točk, skupaj torej 535,5 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR (13. člen OT) gre za znesek 245,80 EUR, povečan za 22 % DDV (12. člen OT), skupaj 299,88 EUR. Sodišče druge stopnje je v tem delu sklep sodišča prve stopnje spremenilo. Po pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 119,88 EUR.

20. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Odgovor na pritožbo toženke ni pripomogel k odločitvi višjega sodišča, zato ta ni bil potreben in toženka sama krije stroške, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Že teorija opozarja, da SPZ izrecno ne določa, ali je v motenjski pravdi dopusten ugovor, da je bilo v petitornem sporu že odločeno, da stvar spada v posest toženca iz posestnega spora. Po mnenju dr. Juharta takšen ugovor ni dopusten, saj lahko spodbuja k samovolji namesto sodne izvršbe (Uvodna pojasnila k Stvarnopravnemu zakoniku, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 35). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je samovoljna izvršitev spremembe motenje posesti in da posestna zaščita ne preneha že s pravnomočnostjo sodne odločbe, ki nalaga spremembo posestnega stanja (Poročilo VSS 3/66 str. 38).

Op. št. (2): Primerjaj VSL sklep I Cp 1886/2015 z dne 15. 7. 2015.