Jedro

Toženki ni mogoče očitati hude, kot tudi ne navadne malomarnosti. Glede na ugotovljeno preobremenjenost in zahtevnost njenega dela ter nepoučenost o tveganjih in pravilnem ter varnem poslovanju je ni mogoče primerjati z ostalimi pri tožniku zaposlenimi delavci, ki pa so imeli opravljeno potrebno izobraževanje in preizkus znanja iz menjalniškega poslovanja. Iz tega razloga od nje ni mogoče zahtevati strožje, posebne skrbnosti in pazljivosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 337,09 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da ni podana krivda toženke kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi tožnika in posledično njegovemu tožbenemu zahtevku ter temu ustrezno spremeni tudi izrek o stroških, toženko pa obveže tudi na plačilo revizijskih stroškov, oziroma, da v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženko pa obveže na plačilo stroškov revizijskega postopka. Po mnenju revidenta obe nižji sodišči svojo odločitev opirata zgolj na dejstvo, da tožnik ni poskrbel, da bi toženka formalno opravila izpit za opravljanje menjalniških poslov (in to kljub ugotovitvi v sodbi z dne 24.9.2002, da bi do škode tožniku prišlo ne glede na to, ali je imela toženka formalno opravljen izpit ali ne) in na neutemeljen zaključek, da je bilo delo toženke tako naporno, zahtevno in tvegano, da je dejanje, ki ga je storila, opravičljivo. Takšna odločitev je poleg tega, da nima podlage v izvedenih dokazih, tudi materialnopravno napačna, še zlasti, ker se je toženka preko študentskega servisa sama obrnila na tožnika za točno določeno delo v menjalnici in je imela ves čas možnost kadarkoli prekiniti delo pri tožniku, če je smatrala, da ni sposobna ali usposobljena opravljati takšnih del za tožnika. Pri tem se je torej nedvomno tudi zavedala, da lahko tožniku povzroči škodo, pa je očitno lahkomiselno mislila, da do tega ne bo prišlo, kar pomeni, da je pri toženki nedvomno podana najhujša oblika malomarnosti, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti določil 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine. Povsem irelevantno je, da toženka sicer res ni imela opravljenega izpita za menjalniška dela, saj se je namreč pri tožniku vsaj 40 ur, pod ustreznim nadzorom in z ustrezno pomočjo, usposabljala za dela v menjalnici, nato pa več kot en mesec ta dela tudi samostojno opravljala. Tako je imela več kot 300 opravljenih ur na teh delih, zato ni mogoče trditi, da toženka ni bila ustrezno usposobljena. Nesprejemljiv pa je tudi zaključek, da je poslovanje z gotovino izredno zahtevno. Z gotovino (tudi tujo) se je v tistem času vsakodnevno poslovalo v trgovinah, na bencinskih črpalkah, in to brez kakršnega koli posebnega izpita. Toženka pri konkretnem opravilu ni postopala niti s pazljivostjo in skrbjo, ki se pričakuje od vsakega človeka, kaj šele s pazljivostjo in skrbjo, ki se pričakuje od posebej usposobljenega. Napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi pa je tudi zaključek sodišča, da naj bi bila toženka izredno obremenjena. V kolikor bi bilo to res, bi morala biti toženka še posebno pazljiva pri svojem delu, torej še posebno skrbna. Sodišče ob tem v celoti ignorira nesporno dejstvo, da je toženka svoje delo opravljala za okencem in je dejansko določala tako obseg kot tudi hitrost svojega dela. Nenazadnje pa je sodišče napačno presodilo tudi izrecno pisno priznanje toženke, s katerim se je toženka obvezala, da bo tožniku povzročeno škodo v celoti povrnila. Toženka je tako pripoznala samo terjatev, pri čemer za zaključke o domnevni napaki njene volje ni nikakršne osnove.

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija zavrne, in poudarja, da tožnik na vsak način skuša izpodbiti dejanske zaključke sodišč prve in druge stopnje, česar revizijsko sodišče ne sme dovoliti. Izvedeni dokazni postopek je nedvomno pokazal, da so razlogi za neljubi dogodek v celoti na strani tožnika, ki ni poskrbel za ustrezno usposobljenost svoje delavke. Glede revizijskih navedb tožnika, da se je toženka sama preko študentskega servisa obrnila na tožnika za točno določeno delo v menjalnici, s čimer je toženka očitno sodila, da je za takšno delo sposobna, pa je treba ugotoviti, da gre za revizijske novote, ki jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Dejansko stanje, kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči: - toženka je dne 3.8.1999 preko študentskega servisa delala v menjalnici tožnika ... in pri menjavi deviz neznani stranki izplačala za protivrednost 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) previsok znesek tuje valute; - delo, ki ga je opravljala toženka, je bilo naporno, zahtevno in tvegano (velik obseg del, v zelo kratkem času nadpovprečno število menjav, menjave iz, oziroma v različne tuje valute, hkrati je morala odgovarjati na telefonske klice, delo je opravljala sama); - tožnik ni poskrbel, da bi toženka imela opravljeno izobraževanje in izpit za opravljanje menjalniških poslov, pri čemer takšnega izobraževanja in izpita ne more nadomestiti usposabljanje na delu; - toženka je istega dne napisala enostransko izjavo, da je dne 3.8.1999 opravljala delo preko študentskega servisa v menjalnici ... in se pri transakciji s stranko zmotila za 2.000.000,00 SIT, pri čemer je bila izjava podpisana v posebnih okoliščinah, ko je bila toženka „vsa iz sebe“.

8. Revident preko zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava in protispisnosti prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji ni več dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženka opravljala zahtevno delo menjalniškega poslovanja, za katerega ni imela opravljenega obveznega izobraževanja in preizkusa znanja po verificiranem programu Banke Slovenije (drugi in četrti odstavek 13. člena Zakona o deviznem poslovanju, Sklep o načinu opravljanja menjalniških poslov in Navodilo o izvajanju sklepa o načinu opravljanja menjalniških poslov), pri čemer takšnega izobraževanja ni moglo nadomestiti nikakršno podobno usposabljanje pri tožniku. Iz obrazložitev obeh sodb, predvsem pa iz izvedenskega mnenja, ki sta ga obe nižji sodišči sprejeli, izhaja, da je dejstvo, da toženka tega izobraževanja iz razlogov na strani delodajalca – tožnika ni imela opravljenega, lahko vplivalo na način in ustreznost njenega ravnanja pri opravljanju sporne menjave, saj takšno izobraževanje vključuje tudi usposabljanje delavca za pravilno in varno ravnanje z gotovino, ki je eno najbolj tveganih področij poslovanja. Kakršnekoli drugačne revizijske trditve, ki nasprotujejo takšnim dejanskim ugotovitvam in jih skušajo relativizirati, zato niso upoštevne.

9. Materialnopravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru je v skladu z 269. členom ZOR, v prvem odstavku 154. člena ZOR, ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po 158. členu ZOR pa je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Za hudo malomarnost gre v primeru zanemarjanja skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, medtem ko je merilo pri navadni malomarnosti posebno skrben in pazljiv človek in temu merilu ustrezna presoja, ali bi se tak človek moral in mogel zavedati možnosti nastanka škode zaradi svojega dejanja (storitve ali opustitve).

10. Pri presoji krivde in določitvi kriterijev za zapolnitev teh dveh abstraktnih pojmov je vedno potrebno upoštevati tudi lastnosti skupine, ki ji povzročitelj škode pripada, kot tudi vse ostale okoliščine konkretnega primera. Po mnenju revizijskega sodišča sta nižji sodišči pravilno presodili, da toženki ni mogoče očitati hude, kot tudi ne navadne malomarnosti. Glede na ugotovljeno preobremenjenost in zahtevnost njenega dela ter nepoučenost o tveganjih in pravilnem ter varnem poslovanju je ni mogoče primerjati z ostalimi pri tožniku zaposlenimi delavci, ki so nasprotno imeli opravljeno potrebno izobraževanje in preizkus znanja iz menjalniškega poslovanja. Iz tega razloga posledično od nje ni mogoče zahtevati strožje, posebne skrbnosti in pazljivosti. Hkrati njene nepoučenosti ne moremo enačiti z lahkomiselnostjo oziroma hudo malomarnostjo, saj je glede na okoliščine ravnala povsem v skladu z navodili, ki jih je v menjalnici imela, in bila tako skrbna in natančna, kolikor je glede na svoje življenjske izkušnje in brez potrebnega izobraževanja lahko bila in bi tudi sicer bil vsak povprečno skrben človek. Ker je toženka tako dokazala, da je ravnala z vso dolžno skrbnostjo, ki se je od nje v konkretnem primeru lahko pričakovala, ni podana njena krivda ter posledično tudi ne njena odškodninska odgovornost. 11. Neutemeljen je prav tako revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede enostranske pisne izjave toženke, s katero je ta priznala svojo napako pri delu in se zavezala tožniku nastalo škodo povrniti. Revizijsko sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da je pripoznava dolga akcesorne narave in kot taka veljavna zgolj pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Ker v konkretnem primeru odškodninske obveznosti toženke ni, se ta na tej podlagi sploh ni mogla zavezati, kar pomeni, da njena pisna pripoznava obveznosti ne velja.

12. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so toženki priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (600 točk; pri čemer so poročilo o reviziji, poročilo o odgovoru na revizijo in poročilo o uspehu odgovora vključeni v to postavko), z upoštevanjem materialnih stroškov (2%) in 20% DDV-ja.