Jedro

Presoja pravočasnosti ugovora zoper plačilni nalog.

Sklep o odmeri sodne takse je v skladu z ZST ustrezen pravni naslov za postopanje po 29. členu ZST, kar pomeni, da sodišče po neuspešnem preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, v nadaljnjem 15-dnevnem roku sporoči neizpolnitev taksne obveznosti pristojnemu davčnemu uradu, naj takso prisilno izterja. Izdaja plačilnih nalogov zatorej po ZST ni predvidena niti potrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep ter plačilni nalog z dne 27. 11. 2009 razveljavita.

Stroški tožeče stranke v višini 140,91 EUR gredo v breme proračuna.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrglo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 27. 11. 2009. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje zaradi izdaje odločbe o odmeri sodnih taks, tožnikoma pa prizna stroške pritožbenega postopka v višini 163,86 EUR, ki jih je dolžan povrniti proračun sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnika v svoji vlogi z dne 27. 11. 2009 sploh nista vložila ugovora zoper plačilni nalog, ampak zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodnih taks v smislu 27. člena Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). Ta pa plačilnega naloga, zoper katerega bi bil mogoč ugovor v roku 8 dni, ni poznal. Poznal je le nalog za plačilo v smislu 3. odstavka 26. člena ZST, stranka pa je imela možnost, da je v roku 15 dni po prejemu tega naloga zahtevala izdajo odločbe o odmeri sodnih taks. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je ravnalo nezakonito. Zato tožnika tudi nista bila dolžna upoštevati 8-dnevnega roka za ugovor, saj je tak pravni pouk zmoten. Konkretno sodno pošiljko sta v predalnik dobila šele 23. 12. 2009, in sicer brez predhodnega obvestila o prispeli pošiljki, tako da navedeno ne more iti v njuno škodo. Tožnika res že dalj časa ne živita na naslovu Z. 98, Ljubljana, kamor je bila poslana konkretna sodna pošiljka, vendar pa njuni družinski člani redni preverjajo dospelo pošto. Tožnika opozarjata tudi na to, da jima je bila sodna taksa pred tem že odmerjena z odločbo, za tem pa še s plačilnim nalogom, o čemer naj se pritožbeno sodišče prepriča z vpogledom podatkov v spisu. Nesporno pa je sodna taksa za pritožbo že absolutno zastarala.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je za presojo taksne obveznosti v konkretnem primeru v skladu s prehodno določbo 39. člena (1) Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) relevanten ZST iz leta 1978, saj se je postopek, v katerem je bila taksna obveznost odmerjena, začel 22. 4. 2003, t. j. pred uveljavitvijo ZST-1. To pomeni, da je treba določbe ZST uporabiti tako za odmero sodne takse (torej v njegovem tarifnem delu) kot tudi za postopek izterjave zapadle taksne obveznosti. ZST v zvezi s slednjim predvideva, da sodišče taksnemu zavezancu, ki ne plača takse za vlogo, poslano po pošti, pošlje opomin, naj v 15 dneh od njegovega prejema plača sodno takso (4. odstavek 26. člena ZST). Na zahtevo stranke mora izdati odločbo o odmeri, zoper katero ima stranka pravico do pritožbe, če se ne more več pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (27. člen ZST). Če pa stranka tudi v roku iz navedene odločbe ne izpolni svoje obveznosti, sodišče neplačilo sodne takse sporoči pristojnemu davčnemu uradu, da takso prisilno izterja (1. odstavek 29. člena ZST).

V zvezi s sporno taksno obveznostjo je bil dne 28. 8. 2009 že izdan sklep o odmeri sodne takse na podlagi 27. člena ZST. Pritožba tožeče stranke zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3692/2009 z dne 19. 11. 2009, v katerem je sodišče druge stopnje med drugim pojasnilo tudi, zakaj taksna obveznost ni zastarala. Ker je sklep o odmeri sodne takse že postal pravnomočen, njegova ponovna izdaja, za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi, ni dovoljena.

Vendar pa je glede na nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje, ki je za isto (pravnomočno odmerjeno) taksno obveznost izdalo še plačilni nalog v smislu 1. odstavka 34. člena ZST-1, treba opozoriti, da predstavlja sklep o odmeri sodne takse ustrezen pravni naslov za postopanje po 29. členu ZST. To pomeni, da sodišče v primeru neuspešnega poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev taksne obveznosti, o tem v nadaljnjem 15-dnevnem roku obvesti pristojni davčni organ, ki takso prisilno izterja. V skladu z ZST torej izdaja posebnega plačilnega naloga v takšnem primeru ni predvidena, niti potrebna – predstavlja izdajo novega izvršilnega naslova, za obveznost, za katero ta že obstaja. Ker je torej plačilni nalog z dne 27. 11. 2009 nezakonit, ravno tako pa postopanje po 5. odstavku 34. člena ZST-1, ki kot pravno sredstvo zoper takšen plačilni nalog predvideva ugovor stranke, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijani sklep in plačilni nalog z dne 27. 11. 2009 razveljavilo.

Izrek o stroških temelji na določbi 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker ZST ne ureja postopka izterjave zapadlih taksnih obveznosti popolno, glede neurejenih vprašanj pa tudi ne napotuje na drug predpis, je treba za takšna vprašanja uporabiti določbe ZUP. Novejša sodna praksa je namreč že večkrat zavzela stališče, da je plačilo sodne takse posebna obveznost stranke v razmerju do države, ki ni zgolj postransko vprašanje pravdnega postopka in po svoji naravi tudi ne predstavlja tipičnega civilnopravnega razmerja (torej razmerja dveh enakovrednih strank), o katerem bi bilo v primeru spora ustrezno odločati v pravdnem postopku. Gre za razmerje med posameznikom in državo, ki je kot javnopravna stvar običajno predmet urejanja v upravnem postopku. Za zapolnitev ugotovljene pravne praznine so zato najprimernejša načela in pravila ZUP, ki se na podlagi 2. in 4. člena uporabljajo tudi v drugih javnopravnih stvareh (2).

Ker je sodišče prve stopnje začelo postopek izterjave sodne takse po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa je v pritožbenem postopku v celoti uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP odločilo, da gredo posebni stroški tožeče stranke v breme proračuna. Le-te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ob upoštevanju priglašenih stroškovnih postavk tožeče stranke in vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR na znesek 140,91 EUR. Pri tem je tožeči stranki priznalo 300 točk za sestavo pritožbe zoper sklep in 7 točk za administrativne stroške v smislu 13. člena OT, ni pa priznalo 50 točk za posvet s stranko, saj gre za storitev, ki ne predstavlja samostojne stroškovne postavke v smislu OT, temveč je že vključena v storitvi sestave pritožbe.

(1)

Ta določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi.

(2) Prim. npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 236/2006, II Cpg 340/2006, III Cp 4864/2005, II Cp 170/2007, IV Cp 2009/2009 in I Cp 1135/2010.