Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo nobene zakonske podlage, četudi bi si pritožbo obsojenčevega zagovornika razlagalo kot predlog, naj izdela sodbo, ki bo vsebovala obrazložitev, da bi neobrazloženo sodbo, ki jo je tudi vročilo strankam, "vzelo" iz spisa, nato pa pod isto redno številko, pod katero je bila vpisana sodba brez obrazložitve, vpisalo sodbo z obrazložitvijo ter temu ustrezno prilagodilo listovne številke.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je sodišče prve stopnje v postopku zoper obsojenega B.G. prekršilo določbo 3. odstavka 368. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.10.2003 obsojenega B.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 1. odstavka 196. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.6.2004 zavrnilo pritožbi obsojenega B.G. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodni postopek, ki je tekel pred navedeno pravnomočno sodbo, je vrhovni državni tožilec A.F. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je sodišče v sodnem postopku, ki je tekel pred pravnomočno sodbo, storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s 3. odstavkom 368. člena ZKP.

Obsojenec, ki mu je bila zahteva v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obsojeni B.G. je po razglasitvi sodbe dne 6.10.2003 izjavil, da se bo zoper sodbo pritožil in je torej v skladu s 1. odstavkom 368. člena ZKP napovedal pritožbo. Po 3. odstavku 368. člena ZKP ni potrebno, da pisno izdelana sodba vsebuje obrazložitev, če nihče od upravičencev do pritožbe (367. člen ZKP) pritožbe ne napove. To določbo si je a contrario treba razlagati tako, če upravičenec pritožbo napove, mora pisno izdelana sodba vsebovati obrazložitev. Za vložitev pritožbe zoper sodbo teče rok od vročitve sodbe upravičencu, ki je pritožbo napovedal. Sodišče prve stopnje si je navedeno določbo napačno razlagalo, saj se je postavilo na stališče, da mora obsojenec v roku osmih dni po napovedi pritožbe, ne da bi mu bilo treba vročiti obrazloženi pisni odpravek sodbe, pritožbo tudi vložiti. Zoper to sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik, odvetnik A.Ž., ki je izpodbijal stališče prvostopenjskega sodišča kot zgrešeno. Pisnega odpravka te sodbe v spisu ni. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje sodbo brez obrazložitve vzelo iz spisa in jo nadomestilo z obrazloženo sodbo, ki jo je vročilo strankam. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obsojeni B.G., Višje sodišče v Ljubljani pa je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po 5. odstavku 221. člena Sodnega reda se pisanja, ki se nanašajo na zadevo, ki se pri sodišču vodi, vpišejo v popis spisa, opremijo z opravilno in listovno številko ter vložijo v spis. V naslednjem odstavku istega člena pa je določeno, da se spis uredi tako, da se pisanja vložijo v spis kronološko, kot so vpisana v popis spisa.

Sodišče prve stopnje ni imelo nobene zakonske podlage, četudi bi si pritožbo obsojenčevega zagovornika razlagalo kot predlog, naj izdela sodbo, ki bo vsebovala obrazložitev, da bi neobrazloženo sodbo, ki jo je tudi vročilo strankam, "vzelo" iz spisa. Povsem jasno je tudi, da bi ne smelo posegati v popis spisa in pod isto redno številko, pod katero je bila vpisana sodba brez obrazložitve, nato vpisati sodbo z obrazložitvijo ter ustrezno temu prilagoditi listovne številke. Sodbo brez obrazložitve, zoper katero se je obsojenčev zagovornik pritožil, bi moralo prvostopenjsko sodišče predložiti višjemu sodišču, da odloči o zagovornikovi pritožbi. Tega pa ni storilo, ampak je izdelalo sodbo z obrazložitvijo in jo vročilo strankam. Višje sodišče pa je nato obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo. Pravnomočne sodbe vložnik ne izpodbija in tudi ne problematizira stališča drugostopenjskega sodišča, ki je prvo, neobrazloženo sodbo, štelo za neobstoječo in ugotovilo, da pritožbe zoper tako odločbo ni, nato pa pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločba, ki je vrhovni državni tožilec z izrednim pravnim sredstvom ne izpodbija, na ta način postala pravnomočna. S pravnomočnostjo sodbe so bile napake zaradi izdaje neobrazložene sodbe odpravljene in na učinkovit način jih ni mogoče več uveljavljati.

Vrhovni državni tožilec izpodbija postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo, ne pa tudi odločbe same. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, naštete v tej določbi. Zato te bistvene kršitve ni mogoče uspešno uveljaviti, če vložnik z izrednim pravnim sredstvom ne napade tudi pravnomočne odločbe, za katero vložnik po vsebini zatrjuje, da je iz navedenega razloga nezakonita. Kolikor uveljavlja to procesno kršitev, zahteva ni utemeljena.

Prav pa ima vložnik, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko prve sodbe, ki jo je vročilo strankam, ni obrazložilo, prekršilo določbo 3. odstavka 368. člena ZKP. V tem obsegu je bilo zato treba zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugoditi in v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v postopku zoper obsojenega B.G. prekršilo navedeno določbo 3. odstavka 368. člena ZKP.