Jedro

Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za: - odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 18. 6. 2013, in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS, št. ... z dne 16. 4. 2013; - priznanje pravic za izplačilo neizplačanih plač za obdobje od 1. 7. 2012 do 3. 8. 2012 v višini 634,32 EUR, zmanjšanih za davke in prispevke in za izplačilo odpravnine v znesku 7.965,49 EUR (točka I izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 87,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zavzelo stališče, da je za insolventnost delodajalca potrebno uvesti ustrezen postopek. V zvezi s tem pritožba opozarja na določbo 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) o tem, da insolventnost nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben. Položaj insolventnosti je šele pogoj za začetek postopka zaradi insolventnosti. Postopka zaradi insolventnosti sploh ne bi bilo potrebno voditi, če delodajalec ne bi bil insolventen. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določbo 16. člena ZFPPIPP, saj pri njej ne gre za materialnopravno opredelitev insolventnosti. Sicer pa v tem sporu sploh ni odločilno, kdaj je delodajalec postal insolventen, ker je bil nad delodajalcem začet stečajni postopek, zaradi česar je ta bil insolventen tako po 14. kot tudi po 16. členu ZFPPIPP. Bistveni vprašanji v tem postopku sta, ali je z ustavnopravnega vidika in z vidika mednarodno pravnih zavez in evropskega prava dopustno pravice po Zakonu o javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS - Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 78/2006 in naslednji) omejiti le na tiste delavce, ki jim je delovno razmerje prenehalo neposredno zaradi začetka stečaja in ali je rok 90 dni po prenehanju delovnega razmerja za uveljavljanje pravic po ZJSRS ustavnopravno skladen. Glede teh dveh vprašanj ZJSRS bistveno odstopa od Konvencije mednarodne organizacije dela št. 173 o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti in njihovega delodajalca (v nadaljevanju: Konvencija MOD) in Direktive 2002/74/ES z dne 23. 9. 2002 o spremembi Direktive 80/987/EGS z dne 20. 10. 1980 (v nadaljevanju: Direktiva). ZJSRS tako ne daje varstva tistim delavcem, ki sicer imajo terjatev do delodajalca, za katere velja jamstvo tako po Konvenciji kot po Direktivi, ki jim delovno razmerje ni prenehalo zaradi stečaja, ampak zaradi nekega drugega razloga, še preden se je začel stečaj. Glede na to, da niti Konvencija niti Direktiva ne določata pogoja, da so do varstva svojih zahtevkov upravičeni le tisti delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, je ZJSRS, ki tak pogoj določa, v nasprotju s Konvencijo in Direktivo, pa tudi z Ustavo RS, zlasti z načelom enakosti pred zakonom in načelom pravne države. Delavci, ki imajo pri delodajalcu, zoper katerega je bil začet stečajni postopek, terjatev iz naslova neizplačanih plač in odpravnine, so v enakem položaju, ne glede na to, ali jim je delovno razmerje prenehalo pred začetkom stečaja ali pa zaradi začetka stečaja. Ni razumnega razloga, da ZJSRS varstvo terjatev zagotavlja samo delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečaja. Po ustavnopravni teoriji mora vsako razlikovanje temeljiti na razumnem, iz narave stvari izhajajočem razlogu, ki pa ni podan. Pogoji za pridobitev pravic po ZJSRS bi morali biti povezani zgolj z vprašanjem, ali so bile delavcu kljub insolventnosti delodajalca zagotovljene minimalne pravice iz delovnega razmerja, ker pa je ZJSRS kot pogoj za uveljavljanje teh pravic določil tudi način prenehanja delovnega razmerja, je s tem določil pogoj, ki ni povezan z naravo stvari, zaradi česar je nedopusten in protiustaven. Odločitev, ki je v nasprotju z Ustavo RS, ne more biti materialnopravno pravilna, ne glede na to, da temelji na določbah zakona. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in sproži postopek za oceno ustavnosti sporne določbe ZJSRS. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. Pritožba neutemeljeno predlaga, da naj pritožbeno sodišče postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti spornih določb ZJSRS. Iz vsebine pritožbe je očitno, da tožnik šteje, da so protiustavne določbe ZJSRS, ki se nanašajo na opredelitev insolventnosti delodajalca, pogoje za pridobitev pravic po tem zakonu in rok, v katerem mora delavec vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic v primeru insolventnosti delodajalca. V skladu s 1. odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Pritožbeno sodišče meni, da navedene določbe ZJSRS niso protiustavne. Iz navedb tožnika je možno sklepati, da tožnik šteje, da je s spornimi določbami kršeno načelo enakosti pred zakonom, kakor ga določa 14. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 - I s spremembami). Načelo enakosti sicer res pomeni prepoved arbitrarne oziroma samovoljne diskriminacije, vendar pa ni možno trditi, da je to načelo kršeno, ker ZJSRS določa, kdaj se šteje, da je delodajalec insolventen in kakšne pogoje mora izpolnjevati upravičenec za pridobitev pravic po tem zakonu. Zmotno je stališče tožnika, da je kršitev načela enakosti pred zakonom podana, ker ZJSRS denarne pravice delavcem zagotavlja le za tiste primere insolventnosti delodajalca, ki so opredeljeni v samem zakonu, ne pa tudi delavcem, ki od delodajalca tudi niso prejeli vseh plačil, vendar nad delodajalcem ni bil začet stečajni postopek niti ni postal pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave z načrtom finančne reorganizacije ter zoper njega tudi ni bil uveden postopek insolventnosti v eni od drugih držav članic Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora.

7. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi bile sporne določbe ZJSRS v nasprotju z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da Direktiva 2002/74/ES in Konvencija mednarodne organizacije dela št. 173 o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca (ratificirana Ur. l. RS - MP 4-8/2001) predvidevata ustanovitev jamstvene ustanove za varstvo zahtevkov delavcev za primere, ko delodajalec zaradi insolventnosti plačil do delavcev ni sposoben poravnati sam ter da ZJSRS določa, da je delodajalec insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, pravice po tem zakonu pa ima (le) delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi insolventnosti delodajalca. Šteje se, da je delodajalec plačilno nesposoben oziroma insolventen, če je bila podana zahteva za sprožitev ustreznih postopkov, ki temeljijo na plačilni nesposobnosti delodajalca. Tako 1. odstavek 1. člena Konvencije določa, da izraz „insolventnost“ v tej konvenciji pomeni stanja, zaradi katerih se v skladu z notranjo zakonodajo in prakso začnejo postopki za kolektivno poravnavo obveznosti do delodajalčevih upnikov iz premoženja delodajalca. V skladu z 2. odstavkom istega člena lahko vsaka članica izraz „insolventnost“ razširi še na druga stanja, ko zahtevkov delavcev ni mogoče izpolnjevati zaradi finančnega položaja delodajalca, npr. kadar se vrednost delodajalčevega premoženja spozna za nezadostno za utemeljenost začetka postopka za insolventnost. Podobno tudi 1. odstavek 2. člena Direktive določa, da se za namene te direktive šteje, da je delodajalec plačilno nesposoben, če je bila podana zahteva za sprožitev kolektivnih postopkov, ki temeljijo na plačilni nesposobnosti delodajalca, določenih z zakoni in drugimi predpisi države članice, in vključuje delni ali popolni odvzem delodajalčevih sredstev ter imenovanje likvidacijskega upravitelja ali osebe, ki opravlja podobno nalogo, in ko je organ, ki je pristojen v skladu z navedenimi določbami, odločil, da se sproži postopek ali pa ugotovil, da je podjetje ali obrat delodajalca dokončno zaprto in da razpoložljivo premoženje ne zadošča, da bi bila upravičena sprožitev postopka.

8. Tudi pritožbenemu stališču, da Konvencija in Direktiva zagotavljata varstvo zahtevkov delavcev z jamstvom plačila jamstvene ustanove tudi za takšne primere, kot je tožnikov, ni mogoče pritrditi. Določbe 3. člena Direktive o tem, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da jamstvene ustanove, ob upoštevanju 4. člena, jamčijo plačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, ni mogoče tolmačiti ločeno od že citirane določbe 2. člena Direktive o tem, kdaj se šteje, da je delodajalec plačilno nesposoben. Ureditev v ZJSRS torej ni v nasprotju z Direktivo.

9. Podobno velja glede določbe 12. člena Konvencije o tem, da zahtevki delavcev, ki so varovani na podlagi tega dela konvencije, vključujejo vsaj zahtevke za izplačilo plač za predpisano obdobje, ki ne sme biti krajše od zadnjih osmih tednov pred insolventnostjo delodajalca ali pred prenehanjem zaposlitve. Tudi to določbo je potrebno uporabiti v povezavi z določbo 1. odstavka 1. člena Konvencije o pomenu izraza insolventnost. Iz nobene od določb Konvencije oziroma Direktive ni možno sklepati, da bi jamstvena ustanova morala zagotavljati plačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo še pred nastankom plačilne nesposobnosti v smislu določbe 2. člena Direktive oziroma pred nastankom insolventnosti, zaradi katere se začnejo postopki za kolektivno poravnavo obveznosti v smislu določbe 1. člena Konvencije.

10. Za odločitev v tem sporu ni pomembno, kakšna je opredelitev insolventnosti v 14. členu ZFPPIPP, temveč kakšna je opredelitev insolventnosti v Konvenciji in Direktivi ter ali je ureditev pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca v ZJSRS urejena v skladu s takšno opredelitvijo. Že zgoraj je razloženo, da ni neskladnosti med določbami Konvencije in Direktive ter določbami ZJSRS.

11. Tožena stranka je pravilno uporabila materialno pravo, ko je tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca zavrgla že na podlagi določbe 2. odstavka 24. člena ZJSRS, ki določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) prenehalo 3. 8. 2012. Po začetku stečaja nad tožnikovim delodajalcem (A. d.o.o. - v lilkvidaciji) je tožnik dne 1. 3. 2013 prijavil svoje terjatve v stečajnem postopku, zahtevo na jamstveni sklad pa je vložil 11. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti tožene stranke. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.