Jedro

Določba 204. a člena ZKP se ne nanaša na vsako prvo zaslišanje obdolženca, saj je to urejeno v 227. členu ZKP, ampak le na tisto, ko je bila obdolžencu dejansko že odvzeta prostost. Postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti, je vezana na obdolženčevo zahtevo, mogoče pa jo je vložiti šele po vročitvi obtožnice.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 23.5.2006 zoper obdolženega S.M., ki naj bi storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 5. odstavku 311. člena KZ, iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki teče od 23.5.2006 od 13.45 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 26.5.2006 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, to je iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da bi morala preiskovalna sodnica obdolžencu, zoper katerega je državni tožilec predlagal odreditev pripora, zagotoviti strokovno pomoč zagovornika in mu na ta način omogočiti udejanjanje pravic, ki mu jih zagotavlja Ustava, vendar tega ni storila. Zato je po vložnikovem mnenju sodišče kršilo obdolženčevo pravico iz 22. člena Ustave in jamstva, ki mu jih zagotavlja 29. člen Ustave, storilo pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, saj je nepravilno uporabilo določbo 1. in 2. odstavka 70. člena istega zakona v povezavi z 204. a členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa, ki da sta nezakonita, razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitve, ki jih uveljavlja vložnik, niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede nosilnih procesnih vprašanj, ki jih načenja zahteva, se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi dne 5.3.2001, opr.št. I Ips 51/2001. V njej je zapisalo, da se po 2. odstavku 19. člena Ustave prostost sme odvzeti le v postopku, ki ga določa zakon. Na podlagi 1. odstavka 20. člena Ustave je pripor dovoljen le na podlagi odločbe sodišča. Pojem sodne odločbe nujno vključuje jamstva, ki zagotavljajo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave; o priporu lahko odloči le sodišče, ki je ustanovljeno z zakonom, ki je neodvisno in nepristransko. Da bi zadostilo kriterijem nepristranskosti, mora sodišče pred odločitvijo slišati stališče obeh strank, torej pri odločanju o priporu osebe, o priporu katere odloča in tožilca. Zahteva po sodni odločbi vključuje tudi ustavni določbi o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) in o pravnih varstvih v kazenskem postopku (in o pravnih jamstvih v kazenskem postopku 29. člen). Določba 22. člena Ustave zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, po 29. členu pa morajo biti vsakemu obdolžencu zagotovljene: 1. pravica do primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe; 2. pravica do sojenja v navzočnosti in do obrambe; 3. pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist in 4. pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe in svoje bližnje in priznati krivdo. Določba 22. člena Ustave zagotavlja osebi, v katere priporu odloča sodišče, enak obseg pravic, kot jih ima nasprotna stranka – državni tožilec. Minimalna raven pravic, ki jih v postopku odločanja o tožilčevem predlogu za odreditev pripora prizadeti osebi (obdolžencu) zagotavlja 29. člen Ustave, je pravica biti zaslišana in pravica dokazovati, da 1. ne obstaja utemeljen sum, da je storila očitano kaznivo dejanje; 2. da niso podane okoliščine, ki na zadostni stopnji verjetnosti utemeljujejo obstoj katerega od pripornih razlogov; 3. da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi in 4. da bi za zagotovitev varnosti ljudi ali potek postopka zadoščal že milejši ukrep omejitve svobode. Omogočeno ji mora biti odgovoriti na dejstva, ki jo bremenijo in predlagati dokaze v potrditev svojih navedb. Da bi bilo to sploh mogoče, ji mora biti dana tudi možnost seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo obremenjujejo.

Po 1. odstavku 202. člena ZKP odredi pripor preiskovalni sodnik pristojnega sodišča na predlog državnega tožilca. ZKP izrecno ureja postopek v primeru, ko je državni tožilec predlagal odreditev pripora zoper tistega, ki mu je bila odvzeta prostost po 1. odstavku 157. člena ZKP in je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Državni tožilec mora takoj, ko preiskovalni sodnik v skladu z določbama 203. in 204. člena ZKP, preden ga zasliši po 204. a členu ZKP, izjaviti, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor, ali katerega od nadomestnih ukrepov iz 17. poglavja ZKP. Če napove tako postopanje, mora obrazložiti okoliščine, ki lahko vplivajo na odločitev o posameznih ukrepih. Obdolženec in njegov zagovornik lahko pri odgovoru na izvajanje državnega tožilca podata svoje predloge in stališča. Ko se stranki izjavita o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o uporabi ukrepov iz tega poglavja, preiskovalni sodnik odloči o njunih predlogih. Če je bil zoper obdolženca odrejen pripor in če državni tožilec v 48-ih urah, ko je bil obveščen o priporu, ne vloži zahteve za uvedbo kazenskega postopka, preiskovalni sodnik pripor odpravi in priprtega izpusti. Iz take vsebine 204. a člena ZKP je razvidno, da ta določba ureja le tiste procesne položaje, ko je bila osumljencu predhodno že odvzeta prostost in ga je policija po najdalj 48 urnem pridržanju ali pa tudi brez tega privedla k preiskovalnemu sodniku. Določba 204. a člena se torej ne nanaša na vsako prvo zaslišanje obdolženca, saj je to urejeno v 227. členu ZKP, ampak le na tisto, ko je bila obdolžencu dejansko že odvzeta prostost. Zato vložnik nima prav, ko zatrjuje, da je bila s pravnomočno odločbo o odreditvi pripora prekršena določba 2. odstavka 70. v zvezi z 204. a členom ZKP in tudi 1. odstavka 70. člena v zvezi s 157. členom ZKP.

Državni tožilec je 25.4.2006 zoper obdolženca in druge vložil zahtevo za preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po 3. in 5. odstavku 311. člena KZ in drugih, nato pa je 23.5.2006 podal predlog, da sodišče zoper obdolženega S.M. odredi pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Trditve o utemeljenem sumu je oprl na enake argumente, kot so razvidni iz zahteve za preiskavo, obstoj pripornega razloga pa na navedbe, da je bil obdolženec že dvakrat kaznovan zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, pa da je brez kakršnihkoli pomislekov nadaljeval z istovrstnim prepovedanim poslovanjem, kar kaže na njegovo trdovratno odločenost nadaljevati s takim ravnanjem. Sorazmernost med posegom v obdolženčevo pravico do (fizične) svobode in varnostjo ljudi kot ustavno varovano vrednoto pa je obrazložil z navedbami, da storilci kaznivih dejanj, kar da v obravnavanem primeru velja tudi za obdolženega S.M., brezsrčno finančno ožemajo ilegalne prebežnike, pri čemer, da je v konkretnem primeru prišlo tudi do njihovega ogrožanja zaradi prevažanja v ekstremno nizkih temperaturah, saj da je v takih vremenskih razmerah eden od soobdolžencev pripeljal devet pribežnikov z gumijastim čolnom iz Hrvaške v Slovenijo, med temi tudi dvoje mladoletnikov in enega štiriletnega otroka.

Vrhovno sodišče je v citirani sodbi zavzelo stališče, da mora sodišče v skladu z načelom kontradiktornosti, tudi v takem primeru, ko državni tožilec predlaga odreditev pripora po vloženi zahtevi za preiskavo, pred odločanjem o utemeljenosti predloga slišati argumente obeh strank. Nobene vsebinske podlage namreč ni, da bi bil tisti obdolženec, ki mu je policija na podlagi 1. odstavka 157. člena ZKP odvzela prostost in ga privedla preiskovalnemu sodniku, glede možnosti izjaviti se o očitkih nasprotne strani, v boljšem položaju od tistega, ki mu v času, ko je državni tožilec predlagal odreditev pripora, prostost še ni bila odvzeta. Tudi v takem primeru je obdolženčevo zaslišanje na podlagi 227. člena ZKP, razen ko gre za obvezno obrambo, kljub predlaganemu priporu mogoče opraviti brez navzočnosti zagovornika, prav tako odločiti o odreditvi pripora. Vendar pa mora biti obdolžencu zagotovljena možnost, da odgovori na izvajanje državnega tožilca v predlogu in poda tudi svoje predloge in stališča ter se izjavi o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o uporabi tega ukrepa.

Kakor je razvidno iz zapisnika o zaslišanju obdolženca je bila obdolžencu z vabilom na zaslišanje, ki ga je prejel 22.5.2006, vročena zahteva za preiskavo, v vabilu je bil poučen o pravici do zagovornika, na katero je bil izrecno opozorjen tudi pred začetkom zaslišanja. Izjavil je, da je razumel, česa je osumljen, da je stopil v stik z odvetnikom V.O. iz M. in da se bo zagovarjal z molkom. Preiskovalna sodnica je obdolženca nato seznanila z vsebino predloga državnega tožilca za odreditev pripora, obdolženec pa izjavil, da ga je razumel, nato pa navedel tudi razloge, ki po njegovem mnenju govorijo proti odreditvi pripora.

Vložnik v zahtevi zatrjuje, da bi morala preiskovalna sodnica obdolženca, potem ko ga je seznanila z predlogom nasprotne stranke za odreditev pripora, znova opozoriti na pravico, da si lahko sam izbere zagovornika oziroma mu ga postaviti po uradni dolžnosti, saj je obdolženec prava neuka stranka in mu ni bila znana pravica, da ima možnost pregledati sodni spis in se seznaniti z dokazi, ki naj bi ga bremenili. Poudarja tudi, da je obdolženec strokovno nepodkovan in je predlog državnega tožilca zanj pomenil popolno presenečenje, tako, da mu ni mogel nasprotovati argumentirano. Taka nesorazmernost v razmerju moči je po vložnikovem mnenju zato narekovala odreditev zagovornika po uradni dolžnosti, zakonska podlaga za tako stališče pa da je v določbah 1. in 2. odstavka 70. ter v 1. odstavku 71. člena ZKP.

Po 1. odstavku 70. člena ZKP je obramba s pomočjo zagovornika (formalna obramba) obvezna, tudi če se je obdolženec nezmožen sam uspešno braniti. Ali je pri obdolžencu podana takšna telesna ali psihična pomanjkljivost ali kakšna druga posebna okoliščina, ki mu onemogoča uspešno obrambo, pa je dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Zahteva nobene take okoliščine ne navaja, ampak svoje stališče utemeljuje s sklicevanjem na obdolženčevo presenečenje ob tožilčevem predlogu za odreditev pripora in očitno nesorazmerje moči med strankama, ki izhaja iz tožilčeve strokovnosti in poznavanja dejanskih in pravnih vidikov zadeve na eni ter odsotnosti elementarnega pravnega znanja pri obdolžencu in njegovega vedenja o zadevi na drugi strani. Če bi obveljalo stališče, ki ga ponuja zagovornik, bi to pomenilo, da je treba v takem procesnem položaju, ti okoliščini sta namreč praviloma prisotni, obdolžencu odrediti zagovornika po uradni dolžnosti. Za kaj takega pa v 1. odstavku 70. člena ZKP ni podlage, prav tako ne za stališče, da bi morala preiskovalna sodnica po seznanitvi obdolženca s tožilčevim predlogom za odreditev pripora, le tega ponovno poučiti o pravici do zagovornika. Utemeljitev predloga za odreditev pripora je določna, pregledna in tudi za pravnega laika zlahka razumljiva, zato je obdolženec, četudi brez zagovornika, imel zadostne možnosti izjaviti se o predlogu in tudi izpodbi(ja)ti argumente nasprotne strani. Zatrjevana kršitev pravic obrambe zato ni podana.

Zavrniti je treba tudi navedbe zahteve, da bi sodišče moralo obdolžencu zagovornika postaviti na podlagi določbe 1. odstavka 71. člena ZKP. Postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti, je vezana na obdolženčevo zahtevo, mogoče pa jo je vložiti šele po vročitvi obtožnice. Niti eden od teh dveh procesnih pogojev ni bil izpolnjen, zato tudi z uveljavljanjem te kršitve vložnik ne more izpodbiti zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega S.M. niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.