Jedro

Vsebina pogodbe ne daje podlage za materialnopravni zaključek, da gre za obojestransko odplačno pogodbo, saj se z njo tožeča stranka H. S. ni ničesar zavezala (dati ali storiti), dogovorjen je bil le način poplačila že zapadlega dolga tožeči stranki. Za uporabo določbe 121. čl. ZPPSL o možnosti odstopa od pogodbe torej ni podlage v sami vsebini pogodbe, ker se navedeno določilo nanaša le na obojestransko odplačne pogodbe.

Ker dolžnik ni stranka pogodbe o odstopu terjatve, mora odstopnik dolžnika o odstopu obvestiti (1. odst. 419. čl. OZ). Od tega je odvisna presoja, komu dolžnik veljavno izpolnjuje svojo obveznost oziroma drugače povedano, veljavna izpolnitev je odvisna od dobrovernosti dolžnika, kdo je njegov upnik (primerjaj 2. odst. 419. čl. OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je krajevno pristojno za odločanje o tem sporu (sklep), s sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči stranki plačala 305.268,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2002 do plačila in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je zaradi pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožeča stranka ter predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da je likvidacijski upravitelj z dopisom dne 09. 12. 2002 veljavno in utemeljeno odstopil od pogodbe o nadomestni izpolnitvi na podlagi 1. odst. 121. čl. ZPPSL, zaradi česar tožena stranka ni (več) aktivno legitimirana za uveljavljanje tožbenega zahtevka zoper toženo stranko.

Pritožnik sicer v pritožbi osporava možnosti likvidacijskega upravitelja odstopiti od pogodbe po 1. odst. 121. čl. ZPPSL, ker naj bi citirano določilo veljalo le za stečajni, ne pa v likvidacijski postopek. Navedeno pritožbeno stališče sicer ni pravilno, saj se po 1. odst. 182. čl. ZPPSL določbe zakona, ki se nanašajo na stečajni postopek, smiselno uporabijo tudi v likvidacijskem postopku, če ta zakon ne določa drugače. V 2. odst. istega člena pa ZPPSL izrecno našteva institute stečajnega postopka, ki se v likvidacijskem postopku ne uporabljajo, med njimi pa ni instituta odstopa od obojestransko odplačnih pogodb, sklenjenih pred začetkom stečajnega (likvidacijskega) postopka.

Iz vsebine pogodbe o nadomestni izpolnitvi, ki jo je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, pa izhaja, da sta tožeča stranka in H.S. ugotovili dolg H. S. do tožeče stranke iz naslova odpoklicanega kredita v višini, ki presega 10.507.193,50 SIT in da je v poplačilo dolga kot nadomestno izpolnitev tožeči stranki H.S. odstopila svoje terjatve do svojih dolžnikov, med katerimi je bila tudi tožena stranka, znesek dolga slednje pa je znašal na dan sklenitve pogodbe o nadomestni izpolnitvi 305.268,50 SIT. Navedena vsebina pogodbe torej ne daje podlage za materialnopravni zaključek, da gre za obojestransko odplačno pogodbo, saj se z njo tožeča stranka H.S. ni ničesar zavezala (dati ali storiti), dogovorjen je bil le način poplačila že zapadlega dolga tožeči stranki. Za uporabo določbe 121. čl. ZPPSL o možnosti odstopa od pogodbe torej ni podlage v sami vsebini pogodbe, ker se navedeno določilo nanaša le na obojestransko odplačne pogodbe.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče se namreč ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je likvidacijski, nato pa še kot stečajni upravitelj H.S. toženo stranko obvestil o odstopu od pogodbe, s katero je H.S. Ljubljana prenesla toženkine obveznosti do nje na tožečo stranko in toženo stranko pozvala, naj plača obveznosti H.S.. Ker dolžnik ni stranka pogodbe o odstopu terjatve, mora odstopnik dolžnika o odstopu obvestiti (1. odst. 419. čl. OZ). Od tega je odvisna presoja, komu dolžnik veljavno izpolnjuje svojo obveznost oziroma drugače povedano, veljavna izpolnitev je odvisna od dobrovernosti dolžnika, kdo je njegov upnik (primerjaj 2. odst. 419. čl. OZ). Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je odstopnik H.S. toženo stranko obvestil o odstopu terjatve do nje tožeči stranki, ni pa se zaradi zgoraj obrazloženega napačnega materialnopravnega razlogovanja opredelilo do vprašanja, komu (cedentu ali cesionarju) je tožena stranka veljavno izpolnjevala oziroma poplačevala svoj dolg glede na njeno trditev, da ga je v celoti poplačala cedentu oziroma H.S. in glede na dejstvo, da je likvidacijski upravitelj H.S. toženo stranko obvestil o njegovem odstopu od pogodbe o nadomestni izpolnitvi, s katero je H.S. kot cedent odstopila terjatev do tožene stranke tožeči stranki kot cesionarju.

Ker navedenih odločilnih dejstev prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi 355. čl. ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.