Jedro

Tožena stranka v pobot uveljavljala terjatve do tožnika, ker naj bi povzročil škodo. V takšnem primeru pa 72. čl. ZTPDR dejansko določa procesno predpostavko za spor pred sodiščem. Delodajalec mora namreč v takem primeru najprej ugotoviti škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja, postopek pred sodiščem pa lahko sproži le v primeru, če delavcu v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca. Takšna določba kot procesna predpostavka velja za vložitev nasprotne tožbe, pa tudi pobotnega ugovora.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi in zavrže pobotni ugovor tožene stranke. V ostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika proti toženi stranki v znesku 759.242,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke proti tožniku v znesku 1,308.628,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, nakar je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 759.242,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, kot izhaja iz sodbe ter stroške postopka v znesku 179.001,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2000 do plačila, vse v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da bi tožena stranka morala v skladu s 70. do 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) v odškodninskem postopku najprej ugotavljati odgovornost tožnika in višino škode, ki jo je povzročil. Nesporno je sicer, da tožena stranka tega postopka ni izvedla, vendar pa izpeljava tega postopka po njenem mnenju ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev pobotnega ugovora. Tožena stranka meni, da je sicer z listinami jasno dokazala obstoj svoje terjatve v skupnem znesku 1,308.628,00 SIT oz. vsaj do višine tožnikove terjatve. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba ne izpodbija izrecno odločitve o ugotovitvi obstoja terjatve tožnika proti toženi stranki v znesku 759.242,70 SIT. To je tudi razumljivo, saj je tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje na podlagi svojega izračuna sama navedla, da bi tožniku za sporno obdobje morala plačati še 738.188,00 SIT iz naslova razlike plače in 21.054,00 SIT iz naslova regresa za letni dopust, tožnik pa je nato svoj tožbeni zahtevek modificiral in zahteval izplačilo zneska, kot izhaja iz obračuna tožene stranke. Pač pa tožena stranka nasprotuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o njenem pobotnem ugovoru. V pobot je uveljavljala terjatve do tožnika, ker naj bi ji le-ta z različnimi dejanji povzročil škodo, za katero je tudi odškodninsko odgovoren. V takšnem primeru pa 72. čl. ZTPDR dejansko določa procesno predpostavko za spor pred sodiščem. Delodajalec mora namreč v takem primeru najprej ugotoviti škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja, postopek pred sodiščem pa lahko sproži le v primeru, če delavcu v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca. Takšna določba kot procesna predpostavka velja za vložitev nasprotne tožbe, pa tudi pobotnega ugovora. Zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene (nasprotujejo pa tudi uveljavljeni sodni praksi). Pač pa iz razlogov po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko o obstoju terjatve, ki se uveljavlja v pobot, sodišče odloči le do višine zahtevka tožeče stranke in da bi moralo sodišče pobotni ugovor zavreči, prav zaradi neobstoja procesnih predpostavk, na katere se pravilno opira pri utemeljitvi svoje odločitve. Zato je na pritožbo tožene stranke razveljavilo sodbo v II. točki izreka in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo. V ostalem delu je bilo potrebno pritožbo zavrniti, delna ugoditev pritožbi pa tudi ni vplivala na odločitev o stroških postopka. Ker je tožena stranka s pritožbo le delno uspela, ta uspeh pritožbe pa ni vplival na končni izid spora, sama krije tudi svoje pritožbene stroške (154. čl. ZPP, v povezavi s 165. čl. ZPP).