Jedro

Tožnika navajata, da sta tožnica in toženec sklenila ustni dogovor o brezplačni souporabi hiše do preklica, kot prekarij. Priči neposredno res nista bili prisotni, ko sta tožnica in toženec sklenila ustni dogovor, vendar sta o obstoju takšnega dogovora vedeli izpovedati iz drugih lastnih zaznav. Kljub temu, da sta o sklenjenem dogovoru izvedela od toženca, ne gre za nedovoljen posredni dokaz. Priči sta toženčeva dolgoletna prijatelja in sta izpovedala o tem, kar sta sama zaznala tekom večletnega druženja s tožencem in obiskih pri njemu doma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izprazniti nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo ter jo prosto oseb in stvari predati v neposredno in izključno posest tožečima strankama v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.011,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navajata, da toženec ni uspel dokazati obstoja ustnega dogovora. Na tožencu je bilo dokazno breme. Tega nista potrdili priči A. A. in B. B. Iz izpovedbe priče A. A., ki je dolgoletni prijatelj toženca izhaja, da mu je o sklenjenem ustnem dogovoru povedal toženec ter ob sklepanju dogovora ni bil neposredno prisoten. Gre za posredni dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tudi priča B. B. je posredna priča, ki ni bil nikoli prisoten pri sklepanju ustnega dogovora. Zato tudi ne drži, da se priči pred zaslišanjem na sodišču nista pogovarjali s tožencem in sta izpovedali iz lastnega vedenja in pomnjenja. Priči nista verodostojni. Tožnica ni ne v ustni, ne v pisni obliki podala soglasja, da toženec prebiva v hiši do smrti. Iz zapuščinskega postopka D 231/88 takšen dogovor ni razviden. Toženec je sporno nepremičnino souporabljal zgolj in samo do preklica. Gre za prekarno razmerje. To je potrdila tožnica, ki je izpovedala, da je toženec pravico bivanja imel, zdaj pa je nima več. Iz izjav tožnice nedvoumno in jasno izhaja, da je imel toženec pravico bivati v stanovanju na podlagi njenega dovoljenja in le do preklica. Ni šlo za osebno brezplačno dosmrtno služnost. Tožnica ni vezala veljavnosti dovoljenja za bivanje v hiši s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je za konkretno pravdo povsem irelevantna. S pogodbo bi pravico bivanja pridobil šele po smrti in na sedanji status bivanja ne bi imela nobenega vpliva. Zmotna je pravna ocena sodišča prve stopnje, da sta tožnica in toženec sklenila zavezovalni pravni posel, ki je kljub temu, da ni bil sklenjen pisno in vpisan v zemljiško knjigo, konvalidiral. Materialnopravni zaključek je sicer skladen s sodno prakso, vendar ob predpogoju, da bi bil sklenjen ustni dogovor ali ustna pogodba ter bi obstajalo soglasje volj. V konkretnem primeru pa gre za enostransko izjavo volje tožnice, da tožencu dovoljuje uporabo dela stanovanjske hiše do preklica. Odločilni razlogi v izpodbijani sodbi so nejasni in med seboj v nasprotju ter obstoji nasprotje med tem kar se navaja v obrazložitvi sodbe in izvedenimi dokazi. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je med strankama še vedno sporno, ali je tožnica s tožencem sklenila dogovor, ki slednjemu dovoljuje dosmrtno bivanje v stanovanju v prvem nadstropju, ali je šlo za prekarij. Na podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta toženec in tožnica v zameno za toženčev odstopljeni dedni delež po pokojnem možu oziroma očetu, sklenila ustni dogovor o toženčevi pravici dosmrtnega bivanja v prvem nadstropju. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, strinja pa se tudi z materialnopravnim stališčem, da je bil ustni dogovor realiziran in je konvalidiral. V nadaljevanju odgovarja na posamezne pritožbene navedbe.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da priči A. A. in B. B. nista verodostojen in dovoljen dokaz, ker nista prisostvovala sklenitvi ustnega dogovora. Priči neposredno res nista bili prisotni, ko sta tožnica in toženec sklenila ustni dogovor, vendar sta o obstoju takšnega dogovora vedeli izpovedati iz drugih lastnih zaznav. Kljub temu, da sta o sklenjenem dogovoru izvedela od toženca, ne gre za nedovoljen posredni dokaz. Priči sta toženčeva dolgoletna prijatelja in sta izpovedala o tem, kar sta sama zaznala tekom večletnega druženja s tožencem in obiskih pri njemu doma. Prepričljivo sta potrdila, da je bil toženec s tožnico dogovorjen, da lahko do konca življenja biva v hiši in je do konca življenja preskrbljen. Golo dejstvo, ki ga navaja pritožba, da sta priči toženčeva prijatelja, še ne utemeljuje zaključka, da sta njuni izpovedbi pristranski in neverodostojni.

7. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da se priči pred zaslišanjem na sodišču o samem dogodku nista pogovarjali s tožencem, kar potrjuje verodostojnost njunih izpovedb. Pritožnika takšen zaključek zmotno tolmačita, da naj bi priči o sklenjenem dogovoru vedeli izpovedati ravno iz pogovorov s tožencem pred obravnavo na sodišču. Drži, da sta se tekom dolgoletnega druženja priči pogovarjali s tožencem in sta o sklenjenem ustnem dogovoru vedeli izpovedati ravno iz razloga, ker sta za sporni dogovor izvedela od toženca. Vendar je za dokazno oceno verodostojnosti izpovedb bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se priči (neposredno) pred zaslišanjem na naroku za glavno obravnavo nista pogovarjali s tožencem o tem, kaj in kako izpovedati na sodišču. 8. Pritožnika nadalje v nasprotju s prepričljivo, podrobno in medsebojno skladno dokazno oceno pavšalno navajata ravno nasprotno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer, da je bil sklenjen sporni ustni dogovor o bivanju v hiši do preklica in ne dogovor o brezplačnem dosmrtnem prebivanju. Povzemata zgolj izpovedbo tožnice in tožnika, pri tem pa ne navajata nobenih tehtnih razlogov, ki bi vnašali dvom v prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Na razloge v tč. 22 – 29 obrazložitve, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo njunima izpovedbama, se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 9. Tožnika navajata, da sta tožnica in toženec sklenila ustni dogovor o brezplačni souporabi hiše do preklica, kot prekarij. Življenjsko logično je, da zato sporni dogovor, za katerega nobena stranka sploh ne zatrjuje, da bi bil sklenjen pisno, ni razviden iz (spisa) zapuščinskega postopka D 231/88. 10. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka nista bili storjeni, saj v razlogih izpodbijane sodbe ni medsebojnih nasprotij o odločilnih dejstvih, prav tako ne med odločilnimi razlogi in izvedenimi dokazi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede veljavnosti ustno sklenjenega dogovora o osebni služnosti. Tožnika materialnim zaključkom sodišča prve stopnje niti ne nasprotujeta, ampak se z njimi ne strinjata, ker izhajata iz stališča, da sporni ustni dogovor med tožnico in tožencem sploh ni bil sklenjen.

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

13. Tožnika s pritožbo nista uspela, prav tako odgovor na pritožbo za odločitev v zadevi ni bil potreben in ni prispeval k hitrejši razrešitvi spora, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).