Jedro

V 1. odstavku 421. člena ZKP so naštete osebe, ki imajo pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Med temi osebami je sicer naveden tudi zagovornik, vendar to ne pomeni, da je zagovornik po uradni dolžnosti vedno upravičen vložiti omenjeno izredno pravno sredstvo. Po določbi 4. odstavka 70. člena ZKP se namreč obdolžencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti "za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe, če pa je, mu je bila izrečena kazen zapora dvajsetih let - tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi". Trajanje obrambe zagovornika po uradni dolžnosti je torej omejeno do pravnomočnosti sodbe, razen v primeru, ko je bila obdolžencu izrečena najtežja prostostna kazen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.S. za varstvo zakonitosti se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je bil obs. B.S. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ ter kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po 1. odstavku 253. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člen KZ. Za navedeni kaznivi dejanji mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, izrečena enotna kazen treh let zapora. V tej kazenski zadevi je obs. B.S. zagovarjal odvetnik V.O. kot zagovornik po uradni dolžnosti.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik V.O., vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V 1. odstavku 421. člena ZKP so naštete osebe, ki imajo pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Med temi osebami je sicer naveden tudi zagovornik, vendar to ne pomeni, da je zagovornik po uradni dolžnosti vedno upravičen vložiti omenjeno izredno pravno sredstvo. Po določbi 4. odstavka 70. člena ZKP se namreč obdolžencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti "za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe, če pa je mu je bila izrečena kazen zapora dvajsetih let - tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi". Trajanje obrambe zagovornika po uradni dolžnosti je torej omejeno do pravnomočnosti sodbe, razen v primeru, ko je bila obdolžencu izrečena najtežja prostostna kazen.

Ker v obravnavanem primeru obs. B.S. ni bila izrečena kazen 20 let zapora, njegov zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik V.O., ni upravičena oseba za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato bi moralo že sodišče prve stopnje njegovo zahtevo kot nedovoljeno zavreči (2. odstavek 422. člena ZKP). Ker tega ni storilo, jo je zavrglo vrhovno sodišče (2. odstavek 423. člena ZKP).