Jedro

Tožnik je tekom podaje prošnje ter osebnega razgovora nanizal nekaj posameznih dogodkov iz časa, ko je živel v Alžiriji, ki pa so vsi po vrsti časovno zelo oddaljeni in niso neposredni razlog za zapustitev izvorne države. Tudi sicer iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik ne štjeje, da bi bil v izvorni državi preganjan in sam priznava, da do statusa begunca po 20. členu ZMZ-1 ni upravičen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Presodila je, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za priznanje mednarodne zaščite, in ker prihaja iz varne izvorne države.

2. Tožnik je iz Alžirije, muslimanske narodnosti, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Kot razlog za mednarodno zaščito je navajal, da so pripadniki muslimanske stranke v letu 1996 ubili njegovega očeta in družino. Preživela sta le skupaj z bratom, ker sta bila tedaj v šoli. Nato sta živela pri stricu, ki je kasneje prodal njihovo družinsko hišo. Zaradi teh dogodkov je opustil šolanje, a se vseeno izučil za mehanika. Pred tem si je želel v vojsko, to je bilo leta 2003 ali 2004, vendar si je zaradi groženj premislil. Kasneje težav z grožnjami ni več imel. Kot je povedal, je od leta 2001 ali 2003 večkrat zapustil Alžirijo, a se vanjo vedno vrnil. Tako je vmes živel v Tuniziji, Maroku, Španiji, Libiji, Turčiji in Nemčiji. V letu 2018 je v Alžiriji podal vlogo za uveljavitev odškodnine zaradi smrti njegove družine, vendar bi moral čakati na odločitev vsaj dve leti, zato ni želel izgubljati časa. V Alžiriji nima nikogar, saj so se vsi odselili v želji po boljšem življenju. Povedal je, da je star 37 let, moral bi imeti hišo, ženo, otroka.

3. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik glede na podane navedbe očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Navajal je zgolj dejstva, ki so za mednarodno zaščito nepomembna. Ugotavlja, da je sicer navedel več zelo oddaljenih dogodkov, ki pa niso bili razlog za njegov odhod iz Alžirije v letu 2018 (smrt njegove družine, grožnje izpred 15 let, ko se je želel zaposliti v vojski). Tožena stranka na podlagi vseh navedb tožnika (da so vsi sorodniki Alžirijo zapustili iz želje po boljšem življenju, da je podal vlogo za odškodnino, o kateri pa še ni odločeno, da bi moral biti pri svoji starosti že poročen, imeti otroka in hišo) ocenjuje, da so tožnikovi razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ekonomske narave in sami po sebi ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite. Zaradi oddaljenosti dogodkov, ki jih je tekom upravnega postopka opisal tožnik in razloga, ker kasneje težav ni imel , poleg tožnikovih navedb, da je večkrat zapustil izvorno državo in se vanjo vsakič znova vrnil, ocenjuje, da so navedbe tožnika v okviru odločanja upravičenosti do mednarodne zaščite nepomembne. Nadalje tožena stranka še izpostavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Čeprav istovetnosti tožnik ni izkazal, pa tožena stranka šteje, da je tožnik državljan Alžirije, saj dokazov o nasprotnem ni. V njegovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna status mednarodne zaščite oziroma podredno da odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Navaja, da je sicer res, da iz njegovih navedb ne izhaja, da bil preganjan ali da bi mu grozilo preganjanje zaradi katerega od razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji. Vendar pa opozarja, da mu Alžirija ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je potrebno šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da v izvorni državi nima ne ožje ne širše družine, nobene socialne mreže, zato je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Opozarja še na načelo nevračanja, ki je absolutno prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Izpostavlja, da bi bil v primeru vrnitve zaradi vsega navedenega soočen, da utrpi resno škodo.

6. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Izpostavlja, da zaradi tožnikovega odhajanja in vračanja iz izvorne države, le-te očitno ni jemal kot nevarne ali za življenje neprimerne države. Še zlasti ob tem, da si je skušal urediti pravico do denarnega nadomestila in da bi v primeru prejema denarne odškodnine v Alžiriji ostal, je tožena stranka prepričana v pravilnost svoje odločitve.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Na podlagi določil 1. - 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

9. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017), ker mu očitno ne grozi preganjanje ali resna škoda. Pri tem pa mora organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo v konkretnem primeru po presoji sodišča tudi storjeno. Tožena stranka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tako je tožnik pri osebnem razgovoru povedal le, da si želi ostati v Sloveniji, v Alžiriji pa ni bil ogrožen.

10. Kot je že tožena stranka povzela v svoji odločbi je tožnik tekom podaje prošnje ter osebnega razgovora nanizal nekaj posameznih dogodkov iz časa, ko je živel v Alžiriji, ki pa so vsi po vrsti časovno zelo oddaljeni in niso neposredni razlog za zapustitev izvorne države. Tudi sicer iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik ne štjeje , da bi bil v izvorni državi preganjan in sam priznava, da do statusa begunca po 20. členu ZMZ-1 ni upravičen.

11. Vendar pa toženi stranki očita, da njegovih navedb ni presojala z vidika upravičenosti do subsidiarne zaščite zaradi nevarnosti nastanka resne škode kamor sodi tudi kršitev 3. člena EKČP. Sodišče po natančnem pregledu upravnega spisa ter opravljenih razgovorov s tožnikom ugotavlja, da se je tožena stranka celovito opredelila do vseh navedb tožnika, tudi v kolikor ni izrecno zapisala, da jih presoja tudi z vidika 28. člena ZMZ-1. Pri tem sodišče poudarja, da iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi v izvorni državi kakorkoli trpel zaradi pomanjkanja osnovne zdravstvene nege, pomanjkanja prehrane ali bivališča. Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode namreč ni navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zato tako pavšalnega ugovora, da Alžirija tožniku ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP, ob istočasni odsotnosti tovrstnih tožnikovih navedb, ni mogoče šteti kot utemeljenega. Tožnikove navedbe o tem, da bi pri svoji starosti že moral imeti ženo, otroka in hišo ter ob navedbi posameznih časovno zelo oddaljenih dogodkov, je ugotoviti, da te ne dosegajo minimalne ravni resnosti kršitve človekovega dostojanstva po 3. členu EKČP. 12. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija, ki je z Odlokom Vlade RS razglašena za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Alžirije, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu torej v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi. V zvezi z navedenim sodišče še pripominja, da iz 6. strani prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožena stranka tožniku pojasnila, da se Alžirija nahaja na seznamu varnih izvornih držav ter ga nato pozvala, da navede razloge, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo izvorno državo. Tožnik je imel vse možnosti, da razloge celovito pojasni, za te pa tako tožena stranka kot sodišče ugotavljata, da tožniku ne dajejo upravičenja do mednarodne zaščite iz že navedenih razlogov.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika. Pri tem je izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)1. 1 Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.