Jedro

Ker je sodišče odločilo o primarnem zahtevku, ni bilo dolžno obravnavati podrednega zahtevka. Samo če bi ugotovilo, da ne obstoji podlaga za obravnavanje primarnega zahtevka in bi ga zavrnilo, bi potem moralo odločiti o podrednem zahtevku.

Zgolj telefonično obvestilo o datumu seje ne more zadostovati in bi tožena stranka morala vabiti tožnika na sejo v skladu s pravili osebnega vročanja vabila. Ta postopkovna kršitev v zvezi z izdanim potrdilom zavoda (iz katerega je razvidno, da bi imel tožnik še v času pred postopkom ugotavljanja presežnega delavca dopolnjenih 35 let delovne dobe), izkazuje, da je bila odločitev o zavrnitvi ugovora, v katerem je tožnik opozarjal, da je starejši delavec, preuranjena. Niso namreč bili podani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja iz naslova trajno presežnega delavca, pri čemer bi bila tožniku z nakazanim limitom izpolnjene delovne dobe lahko dana možnost, seveda z njegovim soglasjem, za predčasno upokojitev po določbi 36d. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika in ugotovilo, da mu to dne 18.1.2001 pri toženi stranki ni prenehalo, zaradi česar ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu v delovno knjižico vpisati zaostalo delovno dobo ter izplačati razliko nadomestila plače za čas odpovednega roka v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe ter nadalje izplačati plačo, ki bi jo prejel, če bi delal do ponovnega nastopa dela in z zamudnimi obrestmi, obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter mu povrniti stroške postopka v znesku 345.100,00 SIT. Kar je tožnik iz naslova plačila obresti zahteval več, je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da tožniku ni pravilno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki iz razloga trajno presežnega delavca. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je tožnik v času delovnega razmerja zamolčal podatek o delovni dobi v Italiji, pri čemer je začel postopek pri pristojnem zavodu za priznanje tuje delovne dobe šele po datumu izdaje izpodbijanega sklepa. V zvezi s tožnikovo opredelitvijo za trajno presežnega delavca in glede podatkov dejanske dobe je izhajala iz delovne knjižice, v kateri so uradno evidentirani takšni podatki. Tožnik je v svojstvu brezposelnega delavca dobival ustrezno nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje, zaradi česar za ta čas ne more biti zavezana k plačilu nadomestila plače. Nadalje opozarja na procesne kršitve, ko je sodišče odločilo zgolj o primarnem zahtevku in očitno dovolilo spremembo tožbe z navedbo podrednega zahtevka. Opozarja tudi na odločitev o stroških, ki niso pravilno odmerjeni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu sodbe ni ugotovilo zatrjevanih postopkovnih kršitev tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo. S tem, ko je sodišče odločilo o primarnem zahtevku, ni bilo dolžno obravnavati še podrednega zahtevka. Če bi ugotovilo, da ne obstoji podlaga za obravnavanje primarnega zahtevka in bi ga zavrnilo, bi potem moralo odločiti o podrednem zahtevku. Nadalje, ko je tožnik s pripravljalno vlogo v teku postopka postavil še podredni zahtevek, ob tem da nasprotna stranka navedeni spremembi ni nasprotovala, se šteje, da je v spremembo tožbe privolila (2. odst. 185. čl. ZPP). Zato opozarjanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje pri takšnemu obravnavanju zahtevkov kršilo postopek, ne more biti upoštevno. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo ostalih postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Po nadaljnjem vsebinskem preizkusu sodbe je ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih je sodišče zadovoljivo obrazložilo in jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v tej smeri podanimi pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožena stranka je kršila pravico tožnika do izjave, kar je v nasprotju z določbo 2. odst. 81. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), saj v postopku pri drugostopenjskem organu na seji, ko je obravnavala ugovor zoper izpodbijani sklep, ni zagotovila njegove navzočnosti, zaradi česar se ni mogel izjasniti o dejstvih, ki so bila pomembna za odločanje. Zgolj telefonično obvestilo o datumu seje ne more zadostovati in bi tožena stranka morala vabiti tožnika na sejo v skladu s pravili osebnega vročanja vabila. Tožnik je namreč v pravilno vloženem ugovoru opozoril, da je starejši delavec, ob tem, da je že pred vložitvijo ugovora, to je dne 6.6.2000 začel postopek za priznanje delovne dobe v tujini. To pa so okoliščine, ki v zvezi z izdanim potrdilom zavoda z dne 23.8.2000, na podlagi katerega podatkov bi imel tožnik še v času pred postopkom ugotavljanja presežnega delavca dopolnjenih 35 let delovne dobe, poleg že navedene postopkovne kršitve tožene stranke izkazujejo, da je bila njena odločitev o zavrnitvi ugovora takrat tudi preuranjena. Zato v danem primeru niso bili podani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja iz naslova trajno presežnega delavca, pri čemer bi bila tožniku z nakazanim limitom izpolnjene delovne dobe lahko dana možnost, seveda z njegovim soglasjem, za predčasno upokojitev po določbi 36d. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Zato mu na podlagi izpodbijanih sklepov ni moglo prenehati delovno razmerje pri toženi stranki. V tej posledici je upravičen do plačila razlike nadomestila plače v času odpovednega roka oz. v nadaljevanju, ko ni več delal, do polnega nadomestila plače, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi predloženih obračunskih listov. Tožena stranka v sporu ni predložila morebitnih drugačnih podatkov višine njegove plače, ob tem da je dokazno breme na njeni strani. Zato ne more biti sprejemljivo njeno pavšalno pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni upravičen do restitucije v prisojeni višini. Glede nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je utegnil pridobiti v času prijave pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 54. čl. Zakona o zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 - 69/98), po kateri lahko zavod zahteva od delodajalca vrnitev škode, to je denarnih zneskov, ki jih je izplačal brezposelni osebi, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonito. Pritožbeno sodišče je preizkusilo še odločitev o stroških postopka in ugotovilo, da so bili ti v postopku na prvi stopnji s strani tožnikove pooblaščenke pravilno priglašeni v obliki stroškovnika (list. št. 82) in v nadaljevanju s strani sodišča pravilno priznani glede na uspeh tožnika v sporu ter odmerjeni v višini, ki je v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno odvetniško tarifo. Zato pritožba tudi v tem obsegu ni utemeljena. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da do pritožbenih stroškov ni upravičena, saj s pritožbo ni uspela. Do njih pa ni upravičena tudi iz razloga, ki ga opredeljuje določba 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.