Jedro

Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov. Materialna sodniška imuniteta pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

Delovanja fizične osebe (sodnice) od delovanja državnega organa oziroma države v tem primeru ni mogoče ločiti, saj so njena dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika zoper drugo toženko (I. točka izreka) ter tožniku naložilo popravo in dopolnitev tožbe z dne 29. 11. 2021 z opozorilom, da jo bo sicer zavrglo (II. in III. točka izreka).

2. Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija I. točko izreka sklepa in trdi, da mu ni dopustno odrekati ustavne in zakonite pravice, da o njegovih pravicah odloča neodvisno in nepristransko sodišče ter pravice iz drugega odstavka 26. ustavnega člena. Meni, da je sodišče pri obrazložitvi nekoliko sebi nasprotovalo. Pojasnjuje, da odločitev o zavrženju tožbe zoper drugo toženko izpodbija, ker ga je drugotoženka s pristranskim sojenjem zadevah P 387/2017 in P 28/2020 bistveno prikrajšala. Povračilo škode zahteva od tistega, ki mu jo je povzročil, ne napada pa prvega odstavka 134. člena Ustave RS. Navedena določba pa je po razlagi sodišča v koliziji z ustavnimi in zakonskimi določili. Pritožnik se sprašuje zakaj bi drugo toženka kot sodnica in predsednica sodišča uživala več pravic kot drugi državljani RS. Napoveduje kazensko ovadbo, v kazenskem postopku pa bo zahteval tudi plačilo odškodnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev o zavrženju tožbe zoper drugo toženko (sodnico) s sklicevanjem na določbo 134. člena URS1. Pojasnilo je, da država v skladu s 26. členom URS2 prevzame odgovornost za delovanje svojih organov, to pa pomeni, da se za morebitno škodo lahko toži le državo. Sodišče prve stopnje se je pri tem naslonilo na sodbo Vrhovnega sodišče RS II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012, s katero je zavzeto stališče glede neuporabljivosti 26. člena Ustave RS za neposredno odškodninsko odgovornost sodnika (glej zlasti 31. točko obrazložitve). To stališče pa ne izključuje odškodninske odgovornosti države na podlagi prvega odstavka 26. člena URS, s čimer se zagotavlja načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS (glej 32. točko iste odločbe Vrhovnega sodišča). Navedeno je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je tožbo zavrglo le zoper drugo toženko (sodnico).

5. Glede na določbo prvega odstavka 134. člena URS ni mogoče nikogar klicati na odgovornost zaradi „mnenja, danega pri odločanju na sodišču“. Presoja, ali je v konkretnem primeru vsa sodnici očitana ravnanja, s katerimi naj bi tožniku povzročila škodo, mogoče opredeliti kot "mnenje, dano pri odločanju na sodišču", je ključna. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v tožbeni zahtevek in trditveno podlage tožbe prišlo ugotovitve, da v konkretnem primeru vsa drugi toženki očitana nezakonita ravnanja (zavrnitev tožbenih zahtevkov pritožnika v dveh pravdnih zadevah) predstavljajo kritiko njenega dela kot nosilke sodne veje oblasti pri izvrševanju njene pristojnosti. Teh ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik ne izpodbija. Glede na takšne ugotovitve, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da druge toženke v pravdnem postopku ni mogoče klicati na odgovornost. Materialna sodniška imuniteta namreč pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

6. Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje torej sprejelo s sklicevanjem na nedovoljenost tožbe. Ob tem se je neposredno oprlo na ustavno določbo o materialni sodniški imuniteti (prvi odstavek 134. člena URS) in prepričljivo pojasnilo, zakaj okoliščine konkretnega primera narekujejo uporabo te določbe. Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov. Izpodbijana odločitev sledi temu ustavnemu izhodišču. Zato (pavšalna) trditev, da je po razlagi sodišča prve stopnje določba 134. člena URS v koliziji z ustavnimi in zakonskimi določili, ni na mestu.

7. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi ne pomeni, da sodnica uživa več pravic kot drugi državljani. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012 pojasnilo, da tudi sodnik, ki sodi v konkretni zadevi, prestavlja sodišče kot državni organ, ki ima v državi funkcijo sojenja. Delovanja fizične osebe (sodnice) od delovanja državnega organa oziroma države v tem primeru ni mogoče ločiti, saj so njena dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države. Tako v teh primerih odpade ločevanje med dejanjem in odgovornostjo, ki je sicer značilno v primerih, ko škodo povzročijo javni uslužbenci. Zato za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja država. Zakon, ki bi določal neposredno odškodninsko odgovornost personalnega substrata organa, ne obstaja. Zoper personalni substrat organa bi bil v primeru naklepne povzročitve škode možen le regresni zahtevek (preventivna funkcija odškodninskega prava).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena in 366. člen v zvezi s 353. členom ZPP).

9. V skladu s prvim odstavkom 366a. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica, ker tožba še ni bila vročena toženki.

1 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, številka 33/91I, s kasnejšimi spremembami. 2 Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, oškodovanec pa ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.