Jedro

Ugovor tretje osebe, da izvršba ni dopustna, se uveljavlja v tožbi proti upniku izvršilnega postopka. Tožeča stranka bi morala dokazati, da ni dopustna izvršba na spornih nepremičninah, ker ima na njih lastninsko pravico.

Pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potreben vpis v zemljiško knjigo. Toda URS varuje poleg obstoječe zasebne lastnine tudi t. i. pričakovane pravice, zato je treba pretehtati pravice tretje osebe, ki je opustila vpis, in zastavnega upnika, ki pridobi zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev v odmeri stroškov je pridržana za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala ugotovitev, da ni dopustna izvršba z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Trbovljah pri nepremičninah parc. št. 217/22 in 2311.S, vpisanih v vložku št. 1510 k.o. ..., v lasti B. K. do ¼, s cenitvijo in prodajo teh nepremičnin za poplačilo upnika. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo, iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče bistveno kršilo postopek in je na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, saj odločitev nima opore v listinah in dokazih v spisu. Napada stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da tožnica ni uspela dokazati, da je lastnica sporne nepremičnine, ker kot lastnica ni vpisana v zemljiški knjigi, čeprav ima te nepremičnine v lasti, nad njimi izvaja dobroverno posest in jih uporablja. Nepremičnine je prejela na podlagi pogodbe o razdružitvi premoženja, ki je odplačen posel, saj je tožnica za B. K. poplačala dolgove družbama S. d.o.o. in N. d.o.o ter prevzela kredite B. K. Tožnica trdi, da je dokazala, da je pogodba o razdružitvi nepremičnin med zakoncema SV 50/2000 z dne 7. 2. 2000 pravno veljavna, ker sta to ugotovili Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo P 2727/2006-1 z dne 22. 2. 2007 in Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 2121/2007 z dne 13. 6. 2007. Torej je pogodba ustrezen pravni naslov za pridobitev lastninske pravice v zemljiški knjigi in je tožnica 18. 2. 2000 tudi predlagala vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, toda njen predlog je bil zavrnjen iz procesnih razlogov in sicer zaradi plomb družb S. d.o.o. in N. d.o.o. Zaradi počasnega dela sodišča sta bila namreč izvršilna postopka družb S. d.o.o. in N. d.o.o. In 99/15 in Ig N 11/97 ustavljena šele 28. 2. 2000. Tožena stranka je na Okrajno sodišče v Trbovljah v izvršilni zadevi Ig 97/00320 šele 15. 6. 2005 podala predlog za nadaljevanje postopka z zaznambo sklepa o izvršbi pri spornih nepremičninah, torej več kot 5 let po sklenitvi pogodbe o razdružitvi nepremičnin med zakoncema z dne 2. 2. 2000, zato ne more biti dvoma, da tožnica pri sklepanju pogodbe ni imela namena oškodovati upnikov, saj za kak drug dolg, razen dolgov do družb S. d.o.o. in N. d.o.o. ni vedela, ta dva dolga pa je poplačala. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da sporni nepremičnini nista skupno premoženje tožnice in B. K., saj je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Tožnica je svojo četrtino nepremičnin pridobila z darilno pogodbo dne 5. 5. 1993 od moževih staršev, ker sta zakonca želela dozidati in nadzidati obstoječo hišo in so v gradnjo vlagali vsi, tako tožnica, kot B. K., A. K. in M. K. ter z najetimi krediti uresničili načrt. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženi stranki (v nadaljevanju toženki), ki je vložila odgovor na revizijo, toda revizijsko sodišče tega ni moglo upoštevati, ker po tretjem in četrtem odstavku 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja dejanje samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemo od tega pravila določa četrti odstavek za primer, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Toženkina pooblaščenka sicer izkazuje, da je opravila pravniški državni izpit, ne izkazuje pa, da bi bila zakonita zastopnica toženke (direktorica oziroma izključna lastnica).

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Tožnica, ki očita sodiščema bistvene kršitve določb pravdnega postopka, teh ne konkretizira, zato je mogoče odgovoriti le na splošno, da sodbi temeljita na listinah, ki sta jih sodišči pregledali in ocenili, o čemer bo pojasnjeno v nadaljevanju. Ker drugih kršitev ne navaja, je šteti, da jih ni.

9. Toda sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo. Pravilno sta sicer izhajali iz določila 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)(3), ki osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoča učinkovito obrambo njihovega premoženja pred posegi v izvršilnih postopkih. Tako je dolžnikova žena vložila tožbo proti upnici – toženki, s katero bi morala dokazati, da ni dopustna izvršba na nepremičninah parc. št. 217/22 in 2311.S, vpisanih v vložku št. 1510 k.o. .. Tožnica je dokazovala, da sporni del nepremičnin ni v lastni dolžnika, ker je njena last na podlagi Pogodbe o razdružitvi nepremičnin SV 50/2000 z dne 2. 2. 2000. Ko je sklenila pogodbo, je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)(4), ki je omogočal pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem ali z odločbo državnega organa (20. člen). Pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla je zahteval tudi pridobitni način, pri čemer je za nepremičnino kot pridobitni način predpisoval vpis v javno knjigo ali drug z zakonom določen način (33. člen ZTLR). Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se tožnica do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ)(5), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003, ni vpisala v zemljiško knjigo, sta na podlagi 267. člena SPZ pravilno presojali njene pravice po pravilih ZTLR.

10. Nista pa upoštevali, da je Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije(6) v 4. členu predvidel smiselno uporabo predpisov, ki so dotlej veljali v Sloveniji, in da je Ustava Republike Slovenije (URS)(7) v poglavju II., kjer določa varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v 33. členu zagotovila pravico do zasebne lastnine. Ustavno sodišče je v zvezi s tem v svojih odločbah(8) zapisalo, da varstvo zasebne lastnine ne obsega le obstoječe lastnine, temveč tudi zahtevke v povezavi s t.i. pričakovanimi pravicami. Zato se lahko tožnica uspešno sklicuje na pravico do pravnega varstva svoje zasebne lastnine tudi v primeru, če izkaže, da obstaja njen konkretni, na veljavnem poslu temelječi zahtevek za pridobitev določene lastnine.

11. V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnica pridobila obligacijsko pravico na nepremičnini na pravno-posloven način, a te pravice ni vpisala v zemljiško knjigo. Ker sta šteli za pomembno le dejstvo, da tožnica pridobljene lastninske pravice ni vpisala v zemljiško knjigo, sta zmotno uporabili materialno pravo in zavrnili tožbeni zahtevek. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz tega, da je absolutno pomemben vpis v zemljiško knjigo kot konstitutivni element, kar pomeni, da se brez vpisa v zemljiško knjigo lastninska pravica na nepremičnini pravno-poslovno ne more pridobiti (obrazložitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku na 4. strani), in da ni pomembna tožničina dobrovernost in pravna podlaga ali morda način, kako je tožnica poplačala dolgove upnikov B. K. (zadnji in prvi odstavek obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje na straneh 5 in 6). Zato nista pretehtali vseh, za odločitev pomembnih vidikov zadeve. Kot je že bilo razloženo, naš pravni red ne varuje samo lastninske pravice, temveč tudi pričakovane pravice, še zlasti tedaj, ko ne gre za pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, temveč za primer, ko upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo spora o izvršbi v zemljiški knjigi.

12. Da se bosta sodišči prve in druge stopnje opredelili do veljavnosti Pogodbe o razdružitvi nepremičnin med zakoncema SV 50/2000 z dne 7. 2. 2000 kot obligacijskega pravnega posla (pravne podlage ali zavezovalnega pravnega posla), do razpolagalnega pravnega posla in drugih pogojev, ki jih določa zakon, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje.

13. O stroških je odločilo na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker bo o zadevi ponovno odločeno in uspeh v pravdi ni znan, je zaupalo sodiščema prve in druge stopnje, da odločita tudi o stroških revizijskega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 in nasl. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 51/1998 - 14/2012 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 6/1980 - 50/2002 Op. št. (5): Uradni list RS, št. 87/2002 - 18/2007 Op. št. (6): Uradni list RS, št. 1/91-I z novelo št. 21/94 in 45/94-I Op. št. (7): Uradni list RS, št. 33/1991-I - 68/2006 Op. št. (8): Odločbe USRS Up-591/10-15 z dne 2. 12. 2010, Up-128/03-16 z dne 6. 9. 2004 in Up-438/04-28 z dne 6. 7. 2006.