Jedro

Sanacijo kršitev človekovih pravic z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je država uredila v odškodninski shemi (denarno povračilo kot ustrezno zadoščenje), v presežku pa je treba uporabiti splošna pravila obligacijskega prava. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je skladno s 26. členom Ustave RS protipravnost ravnanja toženke nedvomno dokazana, tožnik pa je bil dolžan dokazati zatrjevani škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženke in obstojem škode. Obstoj škode in vzročna zveza se nanašata na temelj vtoževane terjatve.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da sta pri sodnem določanju višine odškodnine iz naslova nezakonitega izbrisa odločilna tako čas, v katerem posameznik ni imel urejenega statusa, kot tudi posebna izredna intenzivnost duševnih bolečin, ki jih izkazujejo druge okoliščine (npr. morebitna nezaposlenost, ponižujoča ravnanja predstavnikov oblasti, strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledični propad zakona in družinskih vezi, težje zdravstvene posledice, ipd.).

Na tožniku je, da izkaže izgubljen dobiček, ki ga bi po normalnem teku stvari dosegel, če ne bi prišlo do izbrisa.

Neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve z izbrisom je povzročila tožniku težave, zaradi katerih je trpel. Pri odmeri odškodnine ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, odškodnina pa se v tovrstnih primerih kljub kršitvam več človekovih pravic odmerja enotno.

Tožnik je za dokazovanje svojih trditev obstoja in stopnje duševnega trpljenja zaradi izbrisa predlagal izvedenca psihiatrične stroke, sodišče prve stopnje pa ga je zavrnilo, češ da za ugotovitev obstoja duševnih bolečin zadoščajo izpovedbe tožnika in prič, nato pa ugotovilo, da ni dokazal zatrjevanih psihičnih težav kot so stres, tesnoba, poslabšanje zdravja, huda depresija in obupanost. S tem je sodišče prve stopnje tožniku odvzelo pravico do dokazovanja zatrjevanih dejstev in pritožba pravilno izpostavlja, da dokazni postopek v smeri ugotavljanja višine nepremoženjske škode ni bil izčrpan, tožniku pa je bila prekršena pravica po 8. točki drugega odstavka 239. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka (v zavrnilnem delu) v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.216 EUR, in v IV. točki (v stroškovnem delu) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 5.184 EUR v petih enakih obrokih s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da tožnik nosi 44 %, toženka pa 56 % stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper III. točko (zavrnilni del) in IV. točko (stroškovni del) izreka sodbe se tožnik pritožuje iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi s premoženjsko škodo navaja, da se je sodišče povsem neutemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bil tožnik upravičen do denarne socialne pomoči in ali bi izpolnjeval pogoje za pridobitev takšne pomoči, saj je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva izgubil svoj pravni položaj in za socialno pomoč in denarni dodatek sploh ni mogel zaprositi. Sodišče je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode nepravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevati bi moralo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Kurić in ostali proti Sloveniji, kjer je navedeno, da bi morali vsi pritožniki prejeti odškodnino za izgubo socialnih dodatkov, za katere so bili prikrajšani zaradi izbrisa svojih imen. Pri tem se sklicuje na odločbi VSL II Cp 461/2020 in VSC Cp 417/2020 ter zatrjuje, da bi mu moralo sodišče priznati pavšalni znesek v višini 150 EUR že po temelju sodbe ESČP. Tožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je podal zadostno trditveno podlago o tem, da zaradi izbrisa ni mogel pridobiti zaposlitve ter da so se njegove zaposlitvene možnosti bistveno poslabšale. Nesporno je bil prijavljen kot iskalec zaposlitve, pa mu ni bila ponujena nobena. Da je zaposlitev iskal, so potrdile zaslišane priče. Pričakovanje sodišča, da bo po tolikem času predložil pisne vloge oziroma prošnje za službo, je povsem neživljenjsko. Nosilni razlog sodbe, da tožnik ni aktivno iskal zaposlitve, nasprotuje izvedenemu postopku, pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dejanjem in nastalo škodo pa je izkazana. V zvezi s povračilom nepremoženjske škode tožnik ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje glede strahu pred izgonom, duševnih bolečin zaradi brezposelnosti in finančne stiske, kar vse so izpovedale tudi zaslišane priče. Zatrjuje, da če bi sodišče postavilo izvedenca psihiatrične stroke, bi slednji lahko podal mnenje o tem, kako je tožnik čustveno dojel in zaznal izbris. Ker dokazni postopek v smeri ugotavljanja višine nepremoženjske škode ni bil izčrpan, sodba pa ne vsebuje konkretnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, mu ni bila dana pravica do izjave, posledično pa je prišlo do nedopustne postopkovne kršitve. V nadaljevanju navaja, da dosojena višina odškodnine odstopa od primerljivo dosojenih odškodnin v podobnih zadevah, ki jih v pritožbi povzame. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično se pritožuje zoper stroškovno odločitev in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 18. 3. 2002 (120 mesecev). Skladno z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) zahteva povračilo odškodnine za povzročeno premoženjsko škodo v višini 11.400,57 EUR (1.500 EUR iz naslova pridobivanja dokumentov in 9.900,57 EUR iz naslova socialne pomoči, ki bi jo prejemal, če ne bi bil izbrisan iz registra) ter nepremoženjsko škodo v višini 14.500 EUR, pri čemer je upošteval 6.000 EUR odškodnine, ki jo je prejel v upravnem postopku, tako da v tem postopku zahteva plačilo odškodnine v višini 8.500 EUR, skupaj pa 19.900,57 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo premoženjske škode priznalo v znesku 900 EUR, v preostanku ga je zavrnilo. Zahtevku za nepremoženjsko škodo je delno ugodilo in tožniku prisodilo 10.284 EUR, kar je v času sojenja znašalo približno osem povprečnih plač. Skupaj s premoženjsko škodo mu je priznalo 11.184 EUR, ob odštetju 6.000 EUR že prejete odškodnine mu je priznalo znesek 5.184 EUR, toženki pa naložilo, da odškodnino na podlagi šestega odstavka 13. člena ZPŠOIRSP plača z zamudnimi obrestmi v petih enakih obrokih.

_Pravne podlage_

6. V pilotski sodbi v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji (pritožba št. 26828/06 z dne 26. 6. 2012) je ESČP ugotovilo, da je Republika Slovenija kršila pravice oseb, ki jih je na dan 26. 2. 1992 izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. V sodbi ESČP v isti zadevi z dne 12. 3. 2014 (pravično zadoščenje) je pritožnikom prisodilo različne zneske odškodnine. Na podlagi zgoraj navedene sodbe je Republika Slovenija v ZPŠOIRSP sprejela odškodninsko shemo in vzpostavila sistemski način povračila škode izbrisanim osebam tako, da so prejeli 50 EUR mesečno za obdobje izbrisa brez dokazovanja odškodninskih postavk. Skladno z 11. členom ZPŠOIRSP so bili v presežku, torej glede zatrjevane višje škode, napoteni na pravdni postopek pred rednim sodiščem. Ob takšnih pravnih podlagah je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku premoženjsko škodo prisoditi v pavšalnem znesku že na temelju sodbe ESČP. Pri tej sodbi gre za samostojno pravno podlago, ki jo uporablja ESČP in je ni mogoče avtomatsko prenesti v domačo zakonodajo. Sanacijo kršitev človekovih pravic z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je država uredila v odškodninski shemi (denarno povračilo kot ustrezno zadoščenje), v presežku pa je treba uporabiti splošna pravila obligacijskega prava.1 Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je skladno s 26. členom Ustave RS protipravnost ravnanja toženke nedvomno dokazana, tožnik pa je bil dolžan dokazati zatrjevani škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženke in obstojem škode. Obstoj škode in vzročna zveza se nanašata na temelj vtoževane terjatve. Šele če je temelj podan, je dopustno upoštevati zneske, ki so bili pritožnikom v zadevi Kurić prisojeni pred ESČP, saj je sodna praksa zavzela stališče, da so ti zneski lahko primerna metoda (merilo, korektiv) za izračun prikrajšanja na premoženjskem področju.2

7. V sodni praksi je utrjeno stališče,3 da sta pri sodnem določanju višine odškodnine iz naslova nezakonitega izbrisa odločilna tako čas, v katerem posameznik ni imel urejenega statusa, kot tudi posebna izredna intenzivnost duševnih bolečin, ki jih izkazujejo druge okoliščine (npr. morebitna nezaposlenost, ponižujoča ravnanja predstavnikov oblasti, strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledični propad zakona in družinskih vezi, težje zdravstvene posledice, ipd.). Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo odločbo VSRS II Ips 80/2021, kjer je v podobni zadevi izbrisa osebe iz registra stalnega prebivalstva obrazloženo, da izgubljen dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in o kateri sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom), ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dohodku na kakršenkoli način pridobil. Ker (v tisti zadevi) tožnik ni pojasnil, zakaj pretežni del preostalega časa ni delal, ni bila pretirana zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral navesti in opisati nekaj primerov iz svojega življenja po izbrisu, kako je iskal zaposlitev, kje jo je iskal ter na kakšen način je bil zavrnjen, ter dokazati, da bi bil v času izbrisa upravičen do denarne socialne pomoči, saj bi bilo v nasprotnem ugotavljanje sodišča o tem, ali bi bil tožnik lahko zaposlen ter koliko bi v času izbrisa zaslužil, zgolj ugibanje. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi v sodbi ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 12. 3. 2014 v 91. do 94. točki, kjer je opredeljen socialni dodatek kot izguba preteklega dohodka, navedeno, da je sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin ugotovilo, da bi morali vsi pritožniki prejeti odškodnino za izgubo vseh dodatkov, za katere so bili prikrajšani zaradi izbrisa svojih imen. Tudi v tem primeru gre za vzročno zvezo, to je, da bi bili pritožniki, če ne bi bili izbrisani, do socialnih dodatkov upravičeni. Ob povedanem se tožnik neutemeljeno sklicuje na zadevi VSL II Cp 461/2020 in VSC 417/2020, kjer je bil znesek iz zadeve Kurić opredeljen kot metoda izračuna višine prikrajšanja na premoženjskem področju. Na morebitna drugačna stališča glede pravnih podlag v navedenih dveh odločbah pa pritožbeno sodišče ni vezano.

_Premoženjska škoda_

8. Ob zgoraj obrazloženem je bilo na tožniku, da izkaže izgubljen dobiček, ki ga bi po normalnem teku stvari dosegel, če ne bi prišlo do izbrisa. Kljub temu, da je sodišče štelo takšno dokazovanje v časovnem obdobju za nazaj za težavno in je tožniku v korist dokazni standard znižalo na stopnjo verjetnosti, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik izgubljenega dobička ne iz naslova zaposlitve, ne iz naslova socialne pomoči in denarnega dodatka, ni uspel dokazati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v 18. do 34. točki obrazložitve natančna, jasna in konsistentna in jo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema. Pritožbeno niso izpodbijana ugotovljena dejstva, da je tožnik redno zaposlitev izgubil že v letu 1983, torej devet let pred izbrisom, ter je bil že v začetku leta 1984 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da prijava na zavodu ne zadostuje za zaključek, da si je tožnik prizadeval iskati zaposlitev. Tožnik si je sicer zapomnil dva primera, ko je želel dobiti zaposlitev, vendar iz obeh izhaja, da ni bil razlog, da zaposlitve ni dobil, v izbrisu. Dela v podjetju D. ni dobil, ker je bilo tam zaposlenih že preveč tujcev. Pri N. pa se ni mogel zaposliti, ker je ta imel premalo kamionov. Vzročne zveze z izbrisom tako ni. Očitno se je tožnik več let pred izbrisom preživljal brez redne zaposlitve tudi tako, da je pobiral železo in papir, kar je počel tudi po zbrisu in zgolj pavšalne izpovedbe zaslišanih prič, to je tožnikovih sorodnikov in prijateljev, da je iskal zaposlitev, ne morejo izpodbiti dokazne ocene, da tožnik aktivnega iskanja zaposlitve ni dokazal. Tako gre pritrditi dokazni oceni, da tožnik zaposlitve očitno ni mogel dobiti zaradi neizobraženosti in slabšanja gospodarskih razmer. V takšnem položaju pa bi se znašel tudi, če ne bi bil izbrisan. Bistvena za odločitev sodišča prve stopnje je torej ugotovitev, da se tožnikovo finančno premoženjsko stanje po izbrisu ni v ničemer poslabšalo glede na dolgoletno obdobje pred izbrisom.

9. Zgoraj je obrazloženo, da bi tožnik zato, da bi mu sodišče priznalo izgubljen dobiček, vsaj s stopnjo verjetnosti moral dokazati, da bi po izbrisu izpolnjeval pogoje za prejem socialne pomoči ali denarnega dodatka. Jasno je, da tožnik ni mogel zaprositi za prejemke iz socialnih transferjev, ker je bil izbrisan, a je v tožbi zatrdil, da bi, če ne bi bil izbrisan, socialno pomoč prejemal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožnikove trditve ostale na pavšalni ravni, na kar ga je toženka v postopku vseskozi opozarjala, v drugi pripravljalni vlogi pa je še pred opravo prvega naroka za glavno obravnavo v 13. točki navedla podlage po takrat veljavnem Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) ter konkretne izračune in pogoje, katere bi tožnik moral dokazati. A tožnik tudi na takšne pozive ni odreagiral in svoje trditvene podlage ni ustrezno dopolnil na način, da bi sodišče lahko preverilo, ali bi po določilih ZVS izpolnjeval pogoje za prejem socialne pomoči oziroma denarnega dodatka, če ne bi bil izbrisan. Ker tožnik izgubljenega dobička (izguba dohodkov zaradi nezaposlitve, izguba socialne pomoči oziroma denarnega dodatka) ni dokazal po temelju, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi mu sodišče moralo priznati odškodnino iz naslova premoženjske škode v višini 150 EUR mesečno na podlagi sodbe ESČP Kurić in ostali proti Sloveniji.

_Nepremoženjska škoda_

10. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve z izbrisom povzročila tudi tožniku težave, zaradi katerih je trpel, ter da pri odmeri odškodnine ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, odškodnina pa se v tovrstnih primerih kljub kršitvam več človekovih pravic odmerja enotno. Tako je ugotovljeno, da je tožnik v času izbrisa trpel strah pred deportacijo, je pa res, da si je že v avgustu 1996 pridobil dovoljenje za začasno bivanje, kar mu je do neke mere dajalo varnost in občutek strahu zmanjšalo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri utrpeli nepremoženjski škodi delno podana vzročna zveza, škoda pa v tem obsegu izkazana. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni duševno trpel, ker družine ni mogel finančno preskrbeti, saj ni dokazov o obstoju vzročne zveze med izgubo zaposlitve, brezposelnostjo in izbrisom ter tudi ne vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano škodo, to je, da mu je bilo onemogočeno ustrezno zdravljenje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v delu, ko ugotavlja, da so tožnikove navedbe glede onemogočanja pri uveljavljanju njegovih političnih pravic in pravnih koristi pavšalne, kar pa ne velja za tožnikove trditve glede izgube socialnih pravic in njegovega zdravstvenega stanja, predvsem psihičnih težav, kot so stres, tesnoba in poslabšanje zdravja zaradi dejstva, da je bil izbrisan.

11. Sodišče prve stopnje je v 43. točki obrazložitve navedlo, da dokazila, ki jih je tožnik predložil o svojem fizičnem in psihičnem zdravju, ne zadostujejo za ugotovitev vzročne zveze med poslabšanjem zdravstvenega stanja in izbrisom, pa tudi trditve glede zdravstvenega stanja je štelo za pavšalne. Pritožbeno sodišče opozarja na novejšo sodno prakso, to je zgoraj navedeno odločbo VSRS II Ips 80/2021, kjer je bilo v podobnem primeru izbrisa iz stalnega prebivalstva dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke stranki kršilo pravico do izjave.4 Iz odgovora revizijskega sodišča je razvidno, da lahko predlog za izvedbo dokaza (ki ni neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, nepopoln in nesubstanciran) sodišče zavrne le, če je ta dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev.5 V tu obravnavanem primeru je tožnik za dokazovanje svojih trditev obstoja in stopnje duševnega trpljenja zaradi izbrisa predlagal izvedenca psihiatrične stroke, sodišče prve stopnje pa ga je zavrnilo, češ da za ugotovitev obstoja duševnih bolečin zadoščajo izpovedbe tožnika in prič, nato pa ugotovilo, da ni dokazal zatrjevanih psihičnih težav kot so stres, tesnoba, poslabšanje zdravja, huda depresija in obupanost. S tem je sodišče prve stopnje tožniku odvzelo pravico do dokazovanja zatrjevanih dejstev in pritožba pravilno izpostavlja, da dokazni postopek v smeri ugotavljanja višine nepremoženjske škode ni bil izčrpan, tožniku pa je bila prekršena pravica po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pritožbeno sodišče za zmotne šteje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile tožnikove trditve glede psihičnega zdravstvenega stanja pavšalne, saj je svoje psihične težave, ne samo zaradi zdravstvenega stanja, ampak tudi zaradi socialne izključenosti, podrobno opisal na 7., 8. in 9. strani tožbe. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovnem postopku, če bo tožnik pri svojem dokaznem predlogu za postavitev izvedenca psihiatrične stroke vztrajal, izvedenca postaviti in glede na njegove ugotovitve ponovno ugotavljati nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala, tako po temelju kot po višini.

12. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev postopka je narekovala delno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da je sodišče prve stopnje tisto, ki mora primarno izvesti dokazni postopek, šele nato ga lahko pritožbeno sodišče preverja in dopolnjuje, saj bi v nasprotnem prekomerno poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in v pravico do pritožbe. Ker je treba postopek dopolniti s postavitvijo izvedenca, ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenem sodišču (le v tem primeru bi postopkovno kršitev lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo) z zaslišanjem tožnika in vseh prič tudi ne bi bilo ekonomično, medtem ko bo lahko sodišče prve stopnje po pridobitvi izvedenskega mnenja novo dokazno oceno izdelalo na podlagi že do sedaj izvedenih dokazov.

13. Tožnik s tožbo zahteva odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo v višini 14.500 EUR, z upoštevanjem že prejetih 6.000 EUR v upravnem postopku pa 8.500 EUR. Sodišče prve stopnje mu je priznalo odškodnino v višini 10.284 EUR, z upoštevanjem že prejetih 6.000,00 EUR pa 4.284,00 EUR. V preostanku, do priznanih 5.184 EUR, je priznana premoženjska škoda v višini 900 EUR za pridobitev dokumentov. Zavrnilni del pod izpodbijano III. točko izreka za utrpelo nepremoženjsko škodo se torej nanaša na znesek 4.216 EUR in je za ta znesek pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V preostalem delu, to je za zahtevano premoženjsko škodo, razen za pravnomočno priznani znesek 900 EUR, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

14. Skladno s 165. členom ZPP bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

1 Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ali Obligacijski zakonik (OZ). Prim. VSRS II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in VSL II Cp 374/2020. 2 VSRS II Ips 274/2016, VSRS II Ips 40/2019. 3 VSRS II Ips 170/2016, VSL II Cp 1041/2020. 4 Revizijsko vprašanje je bilo dopuščeno tudi glede izvedenca finančne stroke, a je bilo, tako kot v tu obravnavanem primeru, zavzeto stališče, da zato, ker stranka premoženjske škode ni dokazala po temelju, pravica do izjave s tem, ko izvedenec ni bil postavljen, ni bila prekršena, saj dejstva, ki naj bi jih stranka glede na podan dokazni predlog dokazala s tem izvedencem, niso tista, ki bi tvorila dejanski stan glede temelja, temveč glede njene višine. 5 Pri tem se VSRS sklicuje na odločbe US št. Up-233/15 z dne 19. 10. 2017, 11. točka obrazložitve, US št. Up/219/2015 z dne 19. 5. 2016, 8. točka obrazložitve, US št. Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007, 8. točka obrazložitve in US št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, 9. točka obrazložitve.