Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Pravno vprašanje, ki ni konkretizirano in zato zahteva le splošen odgovor, ki jasno izhaja že iz zakonskega besedila, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogoče izkazati s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča, ki temelji na zakonski določbi, katere besedilo ne velja več in se v konkretni zadevi, glede na datum vložitve predloga za obnovo postopka, tudi ne more uporabiti.

Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso mora revident, ki uveljavlja dovoljenost revizije iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper tri sklepe Upravne enote Trebnje, in sicer: sklep št. 351-492/2009-2 z dne 22. 12. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35108-41/2010-4-MP z dne 12. 5. 2010, sklep št. 351-496/2009-2 z dne 22. 12. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35108-42/2010-4-MP z dne 12. 5. 2010 in sklep št. 351-497/2009-3 z dne 22. 12. 2009 v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35108-40/2010-2-MP z dne 12. 5. 2010. Prvostopenjski upravni organ je z vsakim od izpodbijanih sklepov zavrgel revidentkin predlog za obnovo postopka, predlog za vključitev v postopek, predlog za vročitev odločbe in predlog za izrek ničnosti, ki jih je revidentka vložila v zvezi s tremi gradbenimi dovoljenji za gradnjo stanovanjskih stavb, končanimi z odločbami istega organa, št. 351-307/2007-8 z dne 4. 12. 2007, št. 351-305/2008-13 z dne 19. 9. 2008 in št. 351-114/2007-7 z dne 18. 6. 2007. Predlogi za obnovo postopka, ki jih je revidentka vložila iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), so bili zavrženi kot prepozni zaradi zamude subjektivnega enomesečnega roka. Zaradi zavrženja predlogov za obnovo postopka so bili zavrženi tudi predlogi za vključitev v postopek izdaje gradbenih dovoljenj in predlogi za njihovo vročitev. Predloge za izrek ničnosti gradbenih dovoljenj zaradi uveljavljanih ničnostnih razlogov po 2., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa je prvostopenjski upravni organ zavrgel kot nedovoljene, ker revidentka ni bila stranka v postopku izdaje gradbenih dovoljenj. Tožena stranka je z navedenimi odločbami dopolnila obrazložitev prvostopenjskih sklepov glede uveljavljenih ničnostnih razlogov in te razloge po uradni dolžnosti vsebinsko presodila ter nato revidentkine pritožbe zoper izpodbijane sklepe kot neutemeljene zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Glede na to, da je v obravnavani zadevi predmet spora presoja zakonitosti sklepov, s katerimi je bil zavržen predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, predlog za vključitev v ta postopek, predlog za vročitev gradbenih dovoljenj in predlog, da se gradbena dovoljenja izrečejo za nična, v teh sklepih pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah (npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011).

7. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Zato revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

9. Revidentka navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer: „ali začne teči subjektivni rok za obnovo postopka od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo akta, tudi če ni bila seznanjena z njegovo vsebino, ali teče ta rok od seznanitve z vsebino izdanega akta; kdaj se šteje, da je stranka izvedela za izdajo akta; ali se presoja upravičenost (legitimacija) in pravočasnost vloženega izrednega pravnega sredstva (zahteve za izrek ničnosti odločbe) glede na splošne določbe ZUP, ali se to ugotavlja za vsako izredno pravno sredstvo posebej“. Navaja še, da izpodbijana odločba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 316/2006, v obrazložitvi katere je med drugim navedeno: „da ima vročitev odločbe predlagatelju obnove za posledico začetek teka subjektivnega roka.“

10. Vprašanja, ki jih revidentka izpostavlja, po presoji Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1. S sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 316/2006 pa revidentka tudi ni izkazala odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 11. V obravnavani zadevi je revidentka (ki je lastnica gospodarskega objekta, ki se nahaja na nasprotni strani ceste od objektov, za katera so bila izdana zanjo sporna gradbena dovoljenja) vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Začetek teka subjektivnega roka za ta obnovitveni razlog določa ZUP v 5. točki prvega odstavka 263. člena. Ta določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Iz citiranega zakonskega besedila jasno izhaja odgovor na revidentkino vprašanje, kdaj začne teči subjektivni rok za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Zato to vprašanje, na katerega daje odgovor že jasno zakonsko besedilo, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Nadaljnje revidentkino vprašanje, kdaj se šteje, da je stranka izvedela za izdajo odločbe, pa ni konkretizirano, kot je to pojasnjeno v 8. točki te obrazložitve. Zastavljeno je na tako splošni ravni, da odgovor, ki bi pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse, niti ni možen. Zato tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

13. Tudi revidentkino vprašanje, ki se nanaša na pravočasnost in aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje namreč ni konkretizirano, zastavljeno je na splošni ravni in zahteva le splošen odgovor, ki pa jasno izhaja že iz zakonskega besedila prvega odstavka 280. člena ZUP. Ta določa, da se lahko odločba vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Odgovor izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 43. člena ZUP, ki določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba ali oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Razlago določbe prvega dostavka 280. člena ZUP je dalo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011. V pravni teoriji in praksi zato tudi ni dvomov ali dilem, da lahko predlog za izrek ničnosti odločbe vloži oseba, ki izkaže, da ta odločba vpliva na njene pravice ali pravne koristi. Ker revidentka vprašanja ni konkretizirala, splošen odgovor na vprašanje, tako kot je zastavljeno, pa izhaja že iz citiranih določb ZUP, poleg tega pa je uveljavljane ničnostne razloge po uradni dolžnosti vsebinsko presodila tožena stranka, tej presoji pa je sodišče prve stopnje izrecno pritrdilo, uveljavljeni pogoj za dovoljenost revizije v obravnavani zadevi ni izkazan.

14. Revidentka tudi ni izkazala zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede začetka teka subjektivnega roka za obnovo postopka, kar prav tako uveljavlja kot pogoj za dovoljenost revizije v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sklicuje se namreč na odločbo Vrhovnega sodišča, ki je bila izdana ob uporabi besedila določbe 5. točke 263. člena ZUP (Ur. l. RS, št. 80/1999, 70/2000 in 52/2002), ki pa v času odločanja o revidentkinem predlogu ni več veljalo. Besedilo te določbe ZUP je bilo z novelo ZUP-C (Ur. l. RS, št. 73/2004) spremenjeno tako, da prične subjektivni rok za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP teči z dnem, ko je stranka izvedela, da je bila odločba, katere obnovo predlaga, izdana. To besedilo se nato v kasnejših spremembah in dopolnitvah ZUP (Ur. l. RS, št. 119/2005 (ZUP-D), Ur. l. RS, št. 126/2007 (ZUP-E), Ur. l. RS, št. 65/2008 (ZUP-F) in Ur. l. RS, št. 251/2010 (ZUP-G)) ni več spreminjalo. Zato revidentka s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča, ki temelji na besedilu določbe ZUP, ki ne velja več, in ki se glede na datum vložitve revidentkinega predloga za obnovo postopka (11. 11. 2009) v tem postopku tudi ne more upoštevati, zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazala.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

16. Revidentka z navedbami o njenem finančnem interesu zaradi odškodninskega zahtevka in višini finančne škode, ki jo izkazuje s predloženim cenitvenim izračunom, iz katerega izhaja, da bi morala zato, da ohrani vrednost nepremičnin v svoja zemljišča vložiti 89.000,00 EUR (geomehanske raziskave, izdelavo študije hidroloških razmer, izvedbo hidrotehničnih ukrepov), opisanega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Zato zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

17. Glede na navedeno revidentka zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).