Jedro

Posesti solastne nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem tožnica ne uživa prav zato, ker se je zaradi nevzdržnih razmer - te so bile podlaga za razvezo zakonske zveze - od toženca odselila. Zato se utemeljeno sklicuje na namen določbe 219. člena ZOR, po katerem ima zaradi prikrajšanosti pravico do nadomestila, ker toženec brezplačno uporablja tudi njen solastninski delež.

Utemeljenost tožničinega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča stanovanjsko hišo (drugi odstavek 39. člena ZTLR). Pri tem je vrednost uporabe prostorov stanovanjske hiše objektivno lahko enaka znesku najemnine, ki odpade nanje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od tožene stranke s tožbo zahtevala plačilo zneska 2,114.239 SIT, kolikor naj bi bila prikrajšana, ker ne uporablja solastne stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec brezplačno uživa celotno solastno stanovanjsko hišo, čeprav za to nima pravnega naslova. Tožnica mu namreč ni dovolila brezplačne uporabe sebi lastne ene polovice. Z zamenjavo ključavnice je tudi kršil tožničino lastninsko pravico. Korist, ki jo toženec ima, je v tem, da brezplačno uporablja tožničin solastninski delež. Zato je dolžan tožnici plačati ustrezno uporabnino. Uporabiti bi bilo treba tudi določbo prvega odstavka 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ne pa le določila 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Razlogi sodb nižjih sodišč so zato pomanjkljivi, nejasni in med seboj v nasprotju.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je utemeljena.

Pravdni stranki sta solastnika sporne stanovanjske hiše vsaka do ene polovice. Ob razvezi zakonske zveze se je tožnica iz skupne hiše odselila. Toženec torej od tožničine izselitve sam uporablja celotno stanovanjsko hišo. V tem obsegu se je mogoče strinjati s pravno razlago, ki jo ponuja revizija in po kateri tožencu zaradi uporabe celotne stanovanjske hiše nastaja korist. S tem, ko je toženec prevzel stanovanjsko hišo v celoti v svojo oblast, je nase prevzel tveganje, ali mu bo hiša prinašala dohodek ali ne. Tožničin povračilni zahtevek (brezplačnega uživanja sebi lastnega dela hiše mu ni dovolila) ima torej svojo podlago v določbi 219. člena ZOR, pa tudi v tistih določbah ZTLR (14. člen), ki lastniku stvari zagotavljajo pravico do njene uporabe. Ni mogoče sprejeti pravne razlage v izpodbijani sodbi, da toženec koristi od uporabe tožničinega solastninskega deleža nima, ker naj bi tožnica hišo zapustila samovoljno. Posesti solastne nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem tožnica ne uživa prav zato, ker se je zaradi nevzdržnih razmer - te so bile podlaga za razvezo zakonske zveze - od toženca odselila. Zato se utemeljeno sklicuje na namen določbe 219. člena ZOR, po katerem ima zaradi prikrajšanosti pravico do nadomestila, ker toženec brezplačno uporablja tudi njen solastninski delež. Utemeljenost tožničinega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča stanovanjsko hišo (drugi odstavek 39. člena ZTLR). Pri tem je vrednost uporabe prostorov stanovanjske hiše objektivno lahko enaka znesku najemnine, ki odpade nanje.

Opisana pravna razlaga bi lahko utemeljila ugotovitev, po kateri toženčeva obveznost, da tožnici plača za uporabo hiše znesek, ki je enak najemnini, temelji na drugem odstavku 38. in drugem odstavku 39. člena ZTLR, pa tudi na obligacijskopravnih predpisih o uporabi tuje stvari v svojo korist (219. in 214. člen ZOR). Vendar pa je utemeljenost tožničinega zahtevka za nadomestitev koristi pogojena tudi z naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama s stališča upravičenj, ki jih imata drug do drugega zaradi ureditve razmerij pri uporabi solastne stvari. Iz dosedaj zbranih ugotovitev ni razvidno, ali sta se pravdni stranki morda poslužili določb nepravdnega postopka o razdružitvi solastnine ali ureditvi načina uporabe solastne stvari. Solastnika se praviloma dogovorita, kdo bo v solastni stanovanjski hiši prebival in kakšne pravice bo imel tisti, ki se bo prebivanju odpovedal - kolikor njun dogovor o načinu uporabe solastne stvari ni drugačen (fizična delitev stvari ali njena morebitna prodaja). Vse opisano terja razveljavitev sodbe sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje zadevo ponovno obravnavalo - tudi zaradi določitve višine pridobljene toženčeve koristi - naj najprej preizkusi, ali sta pravdni stranki izčrpali možnost ureditve svojih razmerij po načelih nepravdnega postopka. Vprašljivo je namreč, ali način ureditve solastnih razmerij po tožbenem predlogu lahko predstavlja trajno rešitev.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.