Jedro

1. Za pravilno porazdelitev bremena preživljanja, je potrebno zanesljivo ugotoviti, koliko dni v mesecu posamezen od staršev pokriva tekoče potrebe otrok.

2. Preživnina mora biti določena za vsakega otroka posebej, saj že seštevek celokupnih potreb pokaže, da so te denarno različno ovrednotene za vsakega od njiju.

3. Odločitev o skupnem izvrševanju varstva in vzgoje otrok terja poleg predvidljivih stvari tudi nujno sprotno dogovarjanje obeh roditeljev o nepredvidenih problemih, zato tudi plačevanje zdravil, prevozov k zdravniku ipd. ni mogoče upoštevati izključno kot skrb matere, in v ta namen predvideti vnaprej določenega denarnega prispevka toženca, za kar se zavzema tožnica v pritožbi. Bo pa potrebno v nadaljevanju postopka posebej določiti stalno prebivališče otrok in odločiti, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za sinova.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i kolikor je tožencu naloženo, da je dolžan za preživljanje mladoletnih sinov plačevati mesečno na roke tožnice 40.000,00 SIT za oba skupaj ter v razveljavljenem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V preostalem izpodbijanem delu (kjer je določeno, da morata stranki prispevati vsaka polovico za preživljanje mladoletnega R. in M.S.) se pritožba toženca zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Glede mladoletnih otrok R.S., roj. 12.12.1992 in M. S., roj. 17.9.1995 je odločilo, da ostaneta v vzgoji in oskrbi obeh staršev, ugotovilo, da znašajo stroški preživljanja ml. R. mesečno 100.000,00 SIT, stroški ml. M. pa 90.000,00 SIT in odločilo, da morata starša prispevati za pokrivanje njunih potreb vsak polovico, pri čemer je to preživninsko obveznost dolžan izpolnjevati toženec tudi na ta način, da je dolžan na roke tožnice izročatii za preživljanje obeh sinov skupaj 40.000,00 SIT mesečno. Ta odločitev temelji na ugotovitvi, da bosta otroka preživela več časa pri materi kot pri očetu ter da račune v zvezi s šolo in izvenšolskimi dejavnostmi plačuje tožnica.

Toženec izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o preživnini, torej o tem, da pokrivata preživninske potrebe otrok roditelja vsak do 1/2 in da sam plačuje na roke tožnice 40.000,00 SIT mesečno za oba otroka. V pritožbi navaja, da sicer ne nasprotuje ugotovljeni višini mesečnih stroškov preživljanja za posameznega otroka, vendar pa meni, da sodišče pri odločitvi o tem, na kakšen način naj se te potrebe pokrivajo, ni pravilno upoštevalo premoženjskih zmožnosti obeh staršev. Po mnenju pritožnika so namreč možnosti tožnice veliko boljše od njegovih, saj zasluži za polni delovni čas v povprečju 220.000,00 SIT mesečno, on pa le 95.000,00 SIT mesečno. Poleg tega pa tožnica prejema še otroški dodatek. Res sta sicer oba starša mlada in sposobna za delo, vendar toženec dejansko nima realne možnosti dodatnega zaslužka kot avtomehanik. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da sta otroka pri očetu vsak drugi vikend in enkrat med tednom, saj sta dejansko pri njem tri vikende zapovrstjo, tisti konec tedna, ki ga otroka preživita pri mami, pa sta oba otroka pri očetu poleg ostalih dnevov še cel petek. Tako sta pri materi mesečno le pet dni več kot pri očetu, med prazniki in počitnicami pa večinoma pri očetu.

Tudi tožnica se po pooblaščenki pritožuje glede preživnine. Strinja se z ugotovljenimi potrebami otrok in s tem, da morata prispevati oba roditelja k njunemu preživljanju vsak pol, ne strinja pa se s tem, da mora plačevati toženec za oba otroka skupaj 40.000,00 SIT mesečno. Preživnino je namreč treba določiti konkretno za posameznega otroka glede na njegove potrebe, zato preživnina, ki je določena za oba skupaj, ni pravilno določena. Pa tudi sicer je sodišče doplačilo, ki ga je naložilo v plačilo tožencu, določilo prenizko, saj tožnica plačuje vse račune v zvezi s šolo in izvenšolskimi dejavnostmi, sodišče pa tudi ni upoštevalo sporazuma, ki sta ga starša sklenila 18.3.2004 in v katerem sta se dogovorila, da sta otroka v primeru njune bolezni v varstvu pri materi. To pa pomeni, da nanjo odpade večje breme stroškov preživljanja. Meni, da bi moral plačevati toženec za vsakega sina vsaj 30.000,00 SIT mesečno.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi toženca: Po 129. čl. ZZZDR (prej 79. čl. ZZZDR) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da sta oba starša še mlada in sposobna za delo ter zaposlena in ocenilo, da zato lahko oba prispevata enako. Okoliščine, da tožnica za polni delovni čas zasluži več od toženca, prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, je pa pravilno izhajalo iz tega, da je obveznost preživljati mladoletne otroke osnovna dolžnost staršev, ki jo morajo izpolnjevati v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi. V ta namen morajo zato narediti vse, da pridobijo potrebna denarna sredstva in s tem otrokom zagotovijo take življenjske razmere, ki so potrebne za njihov zdrav in nemoten razvoj. To ne pomeni, da bi moral toženec delati "na črno", kot sodbo razume sam, temveč si mora, glede na to, da dela v uspešnem podjetju, ki je kot tako splošno znano, prizadevati za večji zaslužek oz. si zagotoviti dodatno delo, saj sta otroka očitno preko delovnega tedna pri materi, pri tožencu pa predvsem preko vikendov. Tudi ne drži, da tožnica prejema za otroka otroški dodatek, saj je pri zaslišanju pojasnila, da toženec ni dal potrebnih podatkov v ta namen. Ker kakšnih drugih, v primerjavi s tožnico slabših premoženjskih razmer, toženec niti ne zatrjuje, dosedanji prejemki iz rednega dela pa sami po sebi niso odločilni, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo toženca zavrnilo.

Utemeljeno pa toženec izpodbija tisti del sodbe, s katerim mu je naloženo plačevanje denarne preživnine v višini 40.000,00 SIT mesečno za oba otroka skupaj, ki jo je dolžan izpolnjevati na roke tožnice. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče upoštevalo, da sta otroka pri očetu vsak drugi vikend in enkrat med tednom, dejansko pa iz sporazuma, ki sta ga predložila sodišču dne 26.3.2004, izhaja, da sta otroka pri posameznem od roditeljev tako, kot to izhaja iz poročila CSD z dne 22.10.2003. Iz tega poročila je razviden dogovor, da naj bi bila sinova pri očetu tri konce tedna, tisti vikend, ko bosta pri materi, pa bosta pri očetu preživela še petek. Nekoliko drugače je prebivanje otrok pri starših pri zaslišanju pojasnila tožnica. Za pravilno porazdelitev bremena preživljanja, je zato potrebno zanesljivo ugotoviti, koliko dni v mesecu posamezen od staršev pokriva tekoče potrebe otrok, saj toženec zatrjuje, da naj bi bila otroka pri njem večinoma tudi med prazniki in počitnicami, na drugi strani pa tudi zanesljiveje ugotoviti, kolikšni so stroški v zvezi s šolo in izvenšolskimi dejavnostmi, ki jih plačuje za otroka izključno tožnica.

K pritožbi tožnice: Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je primeren prispevek toženca v denarju 40.000,00 SIT mesečno za oba sinova, tožnica pa v pritožbi zatrjuje, da bi moral prispevati vsaj 30.000,00 SIT mesečno za vsakega. Kot je bilo to obrazloženo že pri obravnavanju toženčeve pritožbe, pa prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem v sodbi ni določno navedlo, katere so tiste potrebe, ki jih v denarju pokriva izključno tožnica, zato pravilnosti sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožba tožnice pa tudi utemeljeno opozarja, da mora biti preživnina določena za vsakega otroka posebej, saj že seštevek celokupnih potreb pokaže, da so te denarno različno ovrednotene za vsakega od njiju. Pritožbeno sodišče je zato obema pritožbama ugodilo v delu, kolikor se nanašata na odločitev, da mora toženec plačevati mesečno za preživljanje obeh sinov 40.000,00 SIT (četrti odstavek izreka sodbe) in v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o skupnem izvrševanju varstva in vzgoje otrok terja poleg predvidljivih stvari tudi nujno sprotno dogovarjanje obeh roditeljev o nepredvidenih problemih, zato tudi plačevanje zdravil, prevozov k zdravniku ipd. ni mogoče upoštevati izključno kot skrb matere, in v ta namen predvideti vnaprej določenega denarnega prispevka toženca, za kar se zavzema tožnica v pritožbi. Bo pa potrebno v nadaljevanju postopka posebej določiti stalno prebivališče otrok in odločiti, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za sinova (3.odst. 107.čl. ZZZDR).