Jedro

Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bodisi da jo poda delavec bodisi delodajalec, ni odpovednega roka, saj pri takšni odpovedi pride do takojšnje prekinitve delovnega razmerja.

Prve tri tožence konkurenčna klavzula po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zavezovala, saj jim ni prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na enega izmed načinov iz določbe 2. odstavka 38. člena ZDR. Poleg tega so toženci v predpisanem roku iz določbe 2. odstavka 40. člena ZDR podali tožeči stranki tudi pisno izjavo, da jih konkurenčna klavzula ne zavezuje. Zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša plačilo izgubljenega dobička v višini 200.000,00 EUR tako ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala, da je bil razlog izgubljenega dobička v konkurenčnem delovanju prvih treh tožencev v novoustanovljeni družbi, saj jih po podani izredni odpovedi konkurenčna klavzula ni več zavezovala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I/2 točki izreka glede prvotožene stranke A.A. ter drugotožene stranke B.B. v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 50.000,00 EUR iz naslova izgube akreditacije ter sklep (II. in III. točki izreka), razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da so tožene stranke A.A., B.B. in C.C. dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 200.000,00 EUR (izgubljeni dobiček) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila (I/2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da so tožene stranke A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 350.000,00 EUR (uporaba intelektualne lastnine in izguba akreditacije) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila (I./2 točka izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi tožeče stranke zoper vseh šest toženih strank zaradi plačila odškodnine v znesku 300.000,00 EUR (protipravna objava referenc) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje, zaradi česar bo po pravnomočnosti sklepa spis v tem delu odstopljen v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženim strankam stroške postopka in sicer prvotoženi stranki v znesku 8.293,54 EUR, drugotoženi stranki do šestotoženi stranki pa v skupnem znesku 11.795,98 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o pravno pomembnih dejstvih, pri čemer sta izrek sodbe in sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče je ugovor stvarne pristojnosti vezalo tudi na zahtevek iz naslova odškodnine zaradi izgube akreditacije, hkrati pa v isti sodbi napotilo tožečo stranko za uveljavljanje odškodnine iz naslova industrijske lastnine na redno sodišče. Poleg tega se sodišče v ničemer ni opredelilo do zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova izgube referenc. Sleherna objava reference je rezultat dela toženih strank pri tožeči stranki. Glede preostalih zahtevkov je podala obširno trditveno podlago. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz z izvedencem revizijske ali finančne stroke. Izvedenec s strokovnim znanjem bi le potrdil tožbene trditve, v ničemer pa ne bi ugotavljal novih dejstev. Sodišče se sploh ni opredelilo do posameznih zahtevkov tako po temelju kot po višini. Škoda toženih strank izvira iz kršenja konkurenčne klavzule. Prve tri tožene stranke so imele takšno klavzulo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je v drugem sporu (opr. št. Pd 239/2006) ugotovilo, da izredna odpoved, ki so jo podale tožene stranke dne 27. 1. 2006, ni imela vsebinske podlage. Sodišče je zmotno zaključilo, da toženih strank konkurenčna klavzula ne zavezuje, kar je v nasprotju z določbami od 38. do 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožeči stranki je nastala škoda zaradi nedopustnega ravnanja toženih strank, o čemer je predlagala ustrezne dokaze. Pri toženih strankah so podani vsi znaki odškodninske odgovornosti po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe razpolagala s podatki o upadu prometa pri poslovanju z nekaterimi poslovnimi partnerji, kar je predložila v sodni spis. Tožene stranke so posamezne projekte izvedle že v okviru delovnega procesa pri tožeči stranki. Sodišče bi moralo v okviru ugotavljanja pravno relevantnih dejstev z izvedencem revizijske stroke ugotoviti, v kolikšnem obsegu in kakšna dela je izvajala družba A., ki so jo ustanovile tožene stranke. Ker je sodišče zavrnilo dokaz po predlaganem izvedencu, je storilo bistveno postopkovno kršitev. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na konkretne projektne biroje in na naročnike, s katerimi je sodelovala. Upad prometa je bil najbolj evidentiran v letih 2005 in 2006, kar sovpada z ustanovitvijo družbe, v kateri so tožene stranke konkurenčno delovale. Tožene stranke so kršile določbe 31., 32., 34., 35. in 36. členov ZDR. Tožene stranke so že v času delovnega razmerja pri tožeči stranki izkoriščale znanje in izkušnje za bodoče poslovanje v svoji družbi. Zato bi bil nujen vpogled v poslovanje navedene družbe. Sodba nima razlogov o vsebini elektronske korespondence drugotožene stranke B.B. z družbo B. d.o.o.. Sodišče je neobrazloženo zavrnilo dokaz z vpogledom v obseg poslovanja samostojnega podjetnika G.G.. Ne držijo zaključki sodišča, da zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgube akreditacije v letu 2006 ni bil konkretiziran. Če bi tožene stranke spoštovale odpovedni rok, bi se jim zaposlitev pri tožeči stranki zaključila šele dne 27. 4. 2006. Tožeča stranka bi morala pridobiti certifikat od Slovenske akreditacije že koncem leta 2005 in v začetku leta 2006. Ker je pridobila takšno akreditacijo kasneje, je utrpela škodo. Tožene stranke so povzročile tožeči stranki tudi škodo zaradi neupravičene uporabe intelektualne lastnine. V tej zvezi se sklicuje na konkretne metodologije, ki so jih uporabile v novoustanovljeni družbi. Tožeča stranka se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno razsodilo. Tožeča stranka ni izkazala tako temelja kot višine svojih zahtevkov, v tej zvezi je podala trditve, ki so pavšalne in v medsebojnem nasprotju. Prvotoženi stranki je prenehalo delovno razmerje dne 27. 1. 2006 in jo ni v ničemer zavezoval odpovedni rok. Prvotožena stranka ni v ničemer pokrivala področja požarne varnosti, zaradi česar ni bila pristojna za pridobitev kakršnihkoli akreditacij za čas dela pri tožeči stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge, razen v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova izgubljene akreditacije, ki se nanaša na prvo in drugotoženca A.A. in B.B., kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega je sodišče prve stopnje v sklepu zmotno odločilo, da ni stvarno pristojno za obravnavanje zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc, ki se nanaša na vse tožence, kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenih zahtevkov izhajalo iz naslednjih dejstev: - da je tožencem prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki dne 27. 1. 2006 na podlagi njihove izredne odpovedi pogodb o zaposlitvah, kar je bilo glede prvih treh tožencev A.A., B.B. in C.C. ugotovljeno s pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 239/2006 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. 92/2010 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 234/2010, glede ostalih tožencev, to je D.D., E.E. in F.F. pa na podlagi pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 521/2008, - da so toženci A.A., B.B. in C.C. imeli v pogodbah o zaposlitvi dogovorjeno konkurenčno klavzulo, in da so skladno z določbo 2. odstavka 40. člena ZDR podali tožeči stranki dne 21. 2. 2006 pisno izjavo, da niso vezani na konkurenčno klavzulo, - da so toženci ustanovili družbo A., ki je bila registrirana dne 9. 1. 2006, da so se zaposlili v tej družbi dne 10. 3. 2006, saj jih tožeča stranka po podani izredni odpovedi ni odjavila iz delovnega razmerja, - da je bilo glede tožencev A.A., B.B. in C.C. s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 239/2006 ugotovljeno, da njihove izredne odpovedi po vsebini niso bile utemeljene, zaradi česar niso upravičeni do plačila odpravnine in odškodnine. Navedeni toženci so pri podani izredni odpovedi kršili pogodbo o zaposlitvi in ravnali protipravno, saj bi morali spoštovati odpovedni rok iz določbe 92. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je za prve tri tožence zaradi neizkazanih vsebinskih razlogov izredne odpovedi z dne 27. 1. 2006 veljal odpovedni rok. V tej zvezi je že Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 234/2010 zavzelo stališče, da pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bodisi da jo poda delavec bodisi delodajalec, ni odpovednega roka, saj pri takšni odpovedi pride do takojšnje prekinitve delovnega razmerja. Seveda je drugače pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko lahko delodajalec zahteva, da delavec še ostane na delu v predpisanem roku, vendar v konkretnem primeru za prve tri tožence to ni pomembno, saj je bila glede njih redna odpoved iz krivdnih razlogov, ki jo je podala tožeča stranka dne 9. 2. 2006, razveljavljena. Ne glede na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje glede spoštovanja odpovednega roka, pa pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da prve tri tožence konkurenčna klavzula po podani izredni odpovedi ni zavezovala, saj jim ni prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na enega izmed načinov iz določbe 2. odstavka 38. člena ZDR. Poleg tega so toženci v predpisanem roku iz določbe 2. odstavka 40. člena ZDR podali tožeči stranki tudi pisno izjavo, da jih konkurenčna klavzula ne zavezuje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so toženci imeli takrat za takšno ravnanje tako dejansko kot pravno podlago, ne glede na kasnejšo ugotovitev sodišča prve stopnje v sporu opr. št. Pd 239/2006, da po vsebini za izredno odpoved ni bilo izkazanih razlogov, saj je pomembno, da njihove izredne odpovedi zaradi tega niso bile razveljavljene.

Pritožbeno sodišče sprejema odločitev v izpodbijani sodbi (v I/1. točki izreka), ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo izgubljenega dobička v višini 200.000,00 EUR. Tožeča stranka namreč skladno s trditvenim bremenom ni izkazala, da je bil razlog izgubljenega dobička v konkurenčnem delovanju prvih treh tožencev v novoustanovljeni družbi A., saj jih po podani izredni odpovedi konkurenčna klavzula ni več zavezovala. Glede tega je tudi brez pomena uveljavljanje pritožbe, da bi morali toženci predložiti ustrezno dokumentacijo o poslovanju družbe A., saj so toženci zgolj njeni ustanovitelji, ki za posle družbe ne morejo odgovarjati. V poslovnem smislu namreč za njih odgovarja samo njihova družba kot pravna oseba v odnosu do tožeče stranke, kar pa ni predmet tega spora. Nenazadnje bi morala tožeča stranka ustrezno dokumentirati svoje stanje dobička ali izgube in ne zahtevati od tožencev, da predložijo listine o njihovi družbi. Tudi ni sprejemljivo zavzemanje pritožbe za postavitev izvedenca revizijske ali ekonomske stroke, ki bi pregledal poslovanje družbe A. in ugotovil, s kakšnimi strankami in dejavnostjo se je ukvarjala v spornem času. Takšen dokazni predlog ima naravo informativnega oz. poizvedovalnega dokaza, ki ne more biti podlaga sodbi (tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 234/2005 in III Ips 130/2009). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje izpodbijana sodba o teh dejstvih pravilno obrazložene razloge.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v I/2. točki izreka sodbe), da so vsi toženci dolžni nerazdelno plačati znesek 350.000,00 EUR (zaradi neupravičene uporabe intelektualne lastnine znesek 300.000,00 EUR in zaradi izgube akreditacije znesek 50.000,00 EUR). Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na zlorabo intelektualne lastnine in predlaga sodišču, da bi moralo o tem vprašanju odločati po določbah od 32. do 36. člena ZDR, to je o odškodninski odgovornosti delavca za nastalo škodo delodajalcu zaradi kršitev pogodbenih obveznosti in delovno pravne zakonodaje (list. št. 285). Takšno zavzemanje pritožbe je materialnopravno zmotno, saj opredeljujejo navedene določbe ZDR obveznosti delavca v času delovnega razmerja, ne pa obveznosti po prenehanju delovnega razmerja. Glede na to, da tožeča stranka očita tožencem, da so prenesli na novo družbo celoten know-how organizacije poslovanja (gradiva, zgibanke, označevanje izdelkov, metodologije, poslovna znanja, zveze in podobno), bi šlo lahko pri navedenem zgolj za ravnanja, nastala v posledici konkurenčnega delovanja delavca. Vendar se je sodišče prve stopnje do razlogov nevezanosti tožencev na konkurenčno klavzulo pravilno opredelilo, pri čemer je o tem že zavzelo stališče tudi pritožbeno sodišče v predhodni obrazložitvi, zaradi česar ne more biti sprejemljivo uveljavljanje tožeče stranke, da so toženci zoper njo iz tega naslova kakorkoli škodno ravnali, oz. da so glede tega izkazane vse postavke njihove škodne odgovornosti. Tudi ne more biti sprejemljivo vztrajanje pritožbe na postavitvi izvedenca revizijske ali ekonomske stroke, ki bi ugotovil, kaj so toženci sploh odnesli oz. uporabili v poslovanju nove družbe, saj gre v zadevi, kot je že ugotovljeno za dokaz, ki je poizvedovalne narave in je zato nedopusten. Ostali pritožbeni razlogi, ki jih je za presojo zahtevane odškodnine (300.000,00 EUR iz naslova neupravičene uporabe intelektualne lastnine) še poskušala uveljaviti pritožba, pa za drugačno odločitev niso pomembni.

Vendar pritožba v delu odločitve o zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova izgube akreditacije v znesku 50.000,00 EUR (v I/2. točki izreka sodbe) utemeljeno opozarja na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek, ki je bil uveljavljen za vse tožence, zavrnilo. V tej zvezi je presodilo račune Slovenske akreditacije (v nadaljevanju SA) (priloge A344 - A350) in ugotovilo, da izhajajo bodisi iz leta 2005 bodisi so bili izpostavljeni kasneje, in da kot takšni niso povzročili tožeči stranki škode, medtem ko je glede ostalega dela odškodnine ugotovilo, da je v celoti nekonkretizirana. V tej zvezi je tožeča stranka že v tožbi (list. št. 10 - 11) navedla konkretna dejstva o nepridobljenih akreditacijah tako v letu 2005 kot v mesecu januarju 2006, ko so bili toženci še v delovnem razmerju pri njej, očitek pa se nanaša na vodstvo laboratorija, za katerega so bili odgovorni konkretni toženci. Tožeča stranka naj bi že dne 16. 12. 2005 izpolnila pogoje za pridobitev razširjene akreditacijske listine za HCI in organske spojine, vendar takšna akreditacija ni bila podeljena. Prvo in drugotožencu A.A. in drugotožencu B.B. očita, da sta celo poklicala na SA in dosegla, da se akreditacija ni podelila, zaradi česar je predlagala zaslišanje H.H.. Poleg tega tožeča stranka tožencema očita nestrokovno in pomanjkljivo delo. V tej zvezi je direktor I.I. izpovedal (list. št. 216), da sta na akreditacijah v spornem času delala zgolj A.A. in B.B., ki sta bila na ključnih funkcijah pri tožeči stranki, ostali toženci pa niti ne, poleg tega naj bi prvo in drugotoženec dajala za čas zaposlitve pri njej neresnične podatke SA. Po stališču direktorja bi bila iz tega naslova škoda še večja (list. št. 218), če ne bi kasneje zadeve glede akreditacij prevzel J.J.. Tožeča stranka je glede teh dejstev predlagala ustrezne dokaze (list. št. 11), do katerih se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevek zaradi plačila odškodnine zavrnilo za vse tožence, direktor pa v svoji izpovedbi navaja, da sta za škodo iz naslova izgubljene akreditacije v znesku 50.000,00 EUR odgovorna zgolj prvo in drugotoženec, pritožbeno sodišče sprejema odločitev v izpodbijanem delu sodbe o zavrnitvi takšnega zahtevka za preostale tožence (C.C., D.D., E.E. in F.F.), kar pa ne velja za prvo in drugotoženca A.A. in B.B., glede katerih je odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper njiju preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in v delu odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo škode iz naslova izgube akreditacije (v I/2 izreka sodbe), ki se nanaša na navedena toženca, razveljavilo sodbo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku z izvedbo predlaganih dokazov preizkusiti odgovornost prvo in drugotoženca za navedeno škodo. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja na spor, ki se je očitno o enakem zahtevku vodil med strankama pred sodiščem prve stopnje (opr. št. Pd 244/2006), in o katerem je bilo odločeno tudi pri pritožbenem sodišču (opr. št. Pdp 244/2012). Zato predlaga, da se ta zadeva, ki se nanaša na odškodnino iz naslova izgube akreditacije, ustrezno združi z zadevo v tem sporu in zaradi smotrnosti postopka obravnava skupaj.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izpodbijani sklep (v II. točki izreka), da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc. V tej zvezi se je tožeča stranka tako v tožbi (list. št. 11 - 12) kot v pripravljalni vlogi (listovna št. 106) sklicevala na škodna ravnanja tožencev, ko naj bi prenesli podatke o njenih referencah na novo ustanovljeno družbo ter poskrbeli, da so se ustrezno objavili na spletni strani družbe. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da gre pri referencah za vprašanje uporabe intelektualne lastnine in za spor, glede katerega bi bilo za obravnavanje pristojno redno sodišče. Meni, da gre dejansko za spor, ki je povezan z delovnim razmerjem tožencev pri tožeči stranki in očitek zlorabe podatkov, ki naj bi jih uporabili toženci.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo izpodbijani sklep (v II. točki izreka) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da po vsebini odloči tudi o tem zahtevku. Pritožbeno sodišče je v posledici takšne odločitve razveljavilo tudi sklep o stroških postopka (v III. točki izreka).

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo o zahtevkih, ki so bili predmet razveljavitve v tem sklepu, ponovno razsodilo, kakor tudi o pritožbenih stroških, glede katerih je odločitev pridržana za končno sodbo (3. odstavek 165. člena ZPP).