Jedro

Višjega zneska od dosojenega izgubljenega dobička tožeča stranka ni uspela izkazati.

Dokazi se izvajajo le v okviru zatrjevanih dejstev, ki jih je stranka navedla in na katera opira svoj zahtevek. Razlikovanje med trditveno podlago in izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke tako ni zgolj produkt sodne prakse, temveč izhaja iz zakona - ZPP. Izpovedba tožnika je bila tako kot del dokaznega postopka ustrezno upoštevana, seveda v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku ugodilo zahtevku tožnika glede vrnitve tovornjaka ter plačila 198.000.000,00 ITL v tolarski protivrednosti iz naslova izgubljenega zaslužka. Tožniku je bil namreč tovornjak odvzet protipravno, zaradi česar mu je nastala izguba dohodka. S sklepom vrhovnega sodišča z dne 27.02.2002 je bila odločitev sodišč prve in druge stopnje glede izgubljenega zaslužka razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku je bil predmet obravnave le še tožnikov zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 20.608,60 EUR v tolarski protivrednosti, v preostalem delu pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo razveljavilo glede obsodilnega dela, odločitve o pobotnem ugovoru in pravdnih stroških. Zavrnilo pa je pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu, to je, kolikor izgubljeni zaslužek presega 20.608,60 EUR v tolarski protivrednosti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke. V reviziji navaja, da je višje sodišče interpretiralo tožbene navedbe in izpovedbo tožnika v nasprotju z listinami, ki so v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je že v tožbi napovedal zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka, ker ni mogel opravljati voženj s svojim tovornjakom, in ga nato tekom pravde zviševal, saj mu je škoda še vedno nastajala. Ob svojem zaslišanju je tožnik izpovedal, da se je z italijanskim prevoznikom B. dogovarjal, da bi zanj stalno vozil. Višje sodišče je neutemeljeno ločevalo med tožbenimi navedbami in tožnikovo izpovedbo, saj je treba oboje šteti kot trditveno podlago. Ne glede na to, da sodna praksa zaslišanje stranke šteje za dokaz, je treba takšno prakso spremeniti, saj je neživljenjska in nelogična.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje ugotovilo višino izgubljenega dobička tožnika. Pri tem je izhajalo iz trditvene podlage in izvedlo potrebne dokaze. Višje sodišče je sprejelo ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, da izgubljeni dobiček ne bi presegel 20.608,60 EUR. Višjega zneska izgubljenega dobička tožeča stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela izkazati, saj tožnik ni ne v tožbi niti ob svojem zaslišanju konkretneje opredelil izgubljenega dobička za obdobje, za katero je bil le-ta zavrnjen, to je za čas po prenehanju obstoja italijanskega podjetja B.. Takšen zaključek temelji na listinah v spisu in ni v nasprotju z njimi, kot se neutemeljeno navaja v reviziji. Tudi stalno sodelovanje s podjetjem B. namreč ne bi moglo trajati dlje kot do prenehanja njegovega obstoja. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano, zato ne more ponovno presojati in ocenjevati izpovedbe tožnika in ostalih navedb.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil tožnik večkrat zaslišan, pri čemer je šlo vselej za izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke v skladu z 257. členom ZPP. Namen dokazovanja je v tem, da se ugotovijo pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev o zahtevku (prvi odstavek 213. člena ZPP). Vendar pa se dokazi izvajajo le v okviru zatrjevanih dejstev, ki jih je stranka navedla in na katera opira svoj zahtevek. Razlikovanje med trditveno podlago in izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke tako ni zgolj produkt sodne prakse, temveč izhaja iz zakona - ZPP. Tudi v konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajali iz navedb obeh strank in v tem okviru izvedenih dokazov. Izpovedba tožnika je bila tako kot del dokaznega postopka ustrezno upoštevana, seveda v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

Kršitev materialnega prava v reviziji ni obrazložena, revizijsko sodišče pa je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je določba 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list RS št. 83/01) glede izgubljenega dobička pravilno uporabljena. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je ena stranka drugi onemogočila opravljanje dejavnosti, je bilo treba oceniti višino dobička, ki bi ga tožnik utemeljeno lahko pričakoval. Slednje pa je stvar presoje dejanskega stanja, kar revizijsko sodišče ne more preizkušati.

Revizija glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo. Uveljavljani razlogi namreč niso podani, kar velja tudi za razlog, na katerega revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.