Jedro

Če predpostavke eventualnega sosporništva niso izpolnjene, ravna sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo, s tožbo zoper eventualne sospornike kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati. Nadaljnje ravnanje sodišča bo določil rezultat postopka po 108. členu ZPP.

Izrek

Za odločanje o tožbah proti eventualnim sospornikom (drugi do sedmi toženi stranki) je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka je na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo, s katero zahteva od prve tožene stranke plačilo 373.361.787,60 SIT z zamudnimi obrestmi. Podrejeno, če bi sodišče tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo, pa predlaga, da sodišče obsodi drugo do sedmo toženo stranko na solidarno plačilo zneska 159.572.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Na ugovor druge tožene stranke, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje o tožbi zoper njo, je Okrožno sodišče v Ljubljani postopek po tožbi zoper drugo do sedmo toženo stranko izločilo, se izreklo za krajevno nepristojno za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku in tožbo zoper omenjene tožene stranke odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru.

Okrožno sodišče v Mariboru je sprožilo spor o pristojnosti. Meni, da je Okrožno sodišče v Ljubljani preuranjeno odstopilo zadevo zoper drugo do sedmo toženo stranko Okrožnemu sodišču v Mariboru. Za takšno ravnanje naj ne bi bilo razloga, ker je bila tožba zoper omenjene tožene stranke vložena samo pogojno za primer, če bi sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko ni utemeljen.

Tožeča stranka je uporabila institut eventualnega sosporništva, ki ga ureja ZPP v 192. členu.

Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče bo presojalo njeno utemeljenost šele in samo, če bo pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu (prvi odstavek 192. člena ZPP). Institut eventualnega sosporništva pa lahko tožnik uporabi samo, če so za to izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 192. člena ZPP. Ali so te predpostavke izpolnjene, pa preizkusi sodišče, na katerega je tožnik tožbo vložil. Če meni, da niso, eventualno sosporništvo ni dovoljeno. V takšnem primeru pa sodišče postopka po tožbi zoper eventualnega sospornika ne sme izločiti.

Pogojno vložene tožbe z izločitvijo iz postopka proti nepogojno toženemu tožencu ne more samo preoblikovati v nepogojno vloženo tožbo, samostojne pogojne tožbe pa ZPP ne pozna. Zato ravna sodišče s tožbo zoper eventualnega sospornika, če predpostavke eventualnega sosporništva niso izpolnjene, kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP, in nato, glede na rezultat postopka po omenjenem zakonskem določilu, ravna naprej.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je pristojno za odločitev v tem sporu o pristojnosti po 5. točki 106. člena Zakona o sodiščih, odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.