Jedro

Sodišče prve stopnje je izvršbo pravilno omejilo oz. iz izvršbe pravilno izvzelo tista denarna sredstva na podračunu dolžnice, ki so nujno potrebna za opravljanje njenih temeljnih nalog oz. katere ji je zagotovila država za opravljanje tistih zadev iz državne pristojnosti, ki so z zakonom prenesene nanjo.

Izrek

1. Pritožba dolžnice zoper 1. točko I. točke izreka izpodbijanega sklepa se zav rne, pritožbi upnice zoper 1. točko I. točke izreka izpodbijanega sklepa pa se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tej točki izreka spremeni tako, da odslej v celoti glasi: „Ugovoru dolžnice se delno ugodi in se izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 30. 6. 2003 v zvezi s sklepom o popravi z dne 7. 10. 2003, omeji na denarna sredstva dolžnice na podračunu enotnega zakladniškega računa pri B. S., ki presegajo znesek 150.215,83 EUR mesečno, kar pomeni, da so iz izvršbe izvzeta denarna sredstva dolžnice na podračunu enotnega zakladniškega računa pri B. S. do višine 150.215,83 EUR mesečno.“

2. V preostalem delu se pritožbi upnice (zoper 3. točko I. točke izreka) in dolžnice (zoper 2. točko I. točke izreka) z a v r n e t a in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Upnica in dolžnica krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v točki I. izreka delno ugodilo ugovoru dolžnice in izvršbo ustavilo v delu, kjer je dovoljena izvršba z rubežem dolžničinega dobroimetja na podračunu enotnega zakladniškega računa dolžnice pri B. S. do višine 150.215,83 EUR mesečno in v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo (1. točka), v preostalem delu je ugovor dolžnice zavrnilo kot neutemeljen (2. točka), delno pa je ugodilo predlogu dolžnice z dne 11. 7. 2007 in iz izvršbe izvzelo denarna sredstva, ki jih bo dolžnici nakazala R. S. iz naslova vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje T. S. d.d. in so namenjena občanom, medtem ko je predlog zavrnilo v delu, ki se nanaša na izvzetje denarnih sredstev, ki jih bo dolžnici v letu 2007 nakazalo Ministrstvo za kmetijstvo in so namenjena za poravnavo odškodnine kmetom Občine Gornji Grad kot nadomestilo za škodo zaradi suše (3. točka). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe, v III. točki izreka je zavrnilo upničin predlog za odpravo omejitev izvršbe ter v IV. točki izreka odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje sta pravočasni pritožbi vložili upnica in dolžnica.

Upnica se pritožuje zoper 1. točko in 1. odstavek 3. točke izreka I. točke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s svojim prekomernim angažiranjem v smislu ugotavljanja dejanskega stanja ter iskanja pravnih podlag za odločitev zanikalo svojo nepristranskost in odločilo v korist dolžnice, ker je na podlagi njenih skopo utemeljenih vlog samo opravljalo poizvedbe pri državnih organih in dolžnici ter na te izsledke oprlo svojo odločbo, to pa je v nasprotju z načelom dispozitivnosti. Z opravljanjem poizvedb pri Ministrstvu za finance je sodišče prve stopnje izvajalo dokaz, ki ga ni nihče predlagal, o tem pa upnice ni obvestilo in ji ni omogočilo obravnavanja tako pridobljenih dokazov pred sodiščem. Enako kršitev očita sodišču prve stopnje, ker je odločitev oprlo tudi na vlogo dolžnice z dne 30. 8. 2007, ki je predhodno ni posredovalo njej v izjavo. Nadalje je mnenja, da je izrek sklepa nerazumljiv in nasprotuje razlogom, saj je iz obrazložitve razbrati, da je sodišče le omejilo dovoljeno izvršbo, ne pa ustavilo izvršbo in razveljavilo sklep o izvršbi. Prav tako se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da izračun primerne porabe občine predstavlja minimalni obseg sredstev, s katerimi lahko občina zagotavlja opravljanje svojih nalog, saj to še ne pomeni, da ni mogoče zagotoviti izvajanja vseh nujnih nalog tudi z manjšimi sredstvi. Dolžnica ni dokazala koliko sredstev potrebuje za izvedbo posamezne nujne naloge, ampak je to zgolj pavšalno navajala. V zvezi z nedopustnostjo izvršbe na denarna sredstva iz naslova vračil vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje pa navaja, da na denarnih sredstvih na računu ne more obstajati pravica, ki bi v skladu s 64. členom ZIZ preprečevala izvršbo. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, dolžnici pa naloži povračilo njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na pritožbo je dolžnica nasprotovala pritožbenim navedbam upnice in predlagala zavrnitev njene pritožbe.

Dolžnica je vložila pritožbo zoper 1. in 2. točko izreka I. točke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki I. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ. V pritožbi je navedla, da sodišče prve stopnje ni določilo datuma od katerega velja višina izvzetih sredstev, saj je o njenem zahtevku odločalo šele 30. 8. 2007, medtem ko gre za stanje za mesec januar 2008. Upoštevati je namreč treba dejansko stanje na dan odločanja. Zaradi spremenjenih okoliščin so se njene potrebe zvišale in danes znašajo 180.053,41 EUR, zato zavrnitev predloga po njenem mnenju ni na mestu in ni utemeljena. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 1. točki spremeni tako, da določi datum ustavitve izvršbe, v 2. točki pa v celoti ugodi njenemu zahtevku o izvzetju denarnih sredstev v višini 180.053,41 EUR oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba dolžnice ni utemeljena, pritožba upnice pa je delno utemeljena.

O pritožbi upnice: Upnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s svojim prekomernim angažiranjem v smislu ugotavljanja dejanskega stanja ter iskanja pravnih podlag za odločitev zanikalo svojo nepristranskost in odločilo v korist dolžnice. Naloga sodišča je namreč, da popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje na podlagi navedb strank ter predlaganih in izvedenih dokazov, ob tem pa mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede pritožbenega očitka upnice, da je sodišče prve stopnje samo opravljalo poizvedbe pri Ministrstvu za finance, s tem pa izvajalo dokaz, ki ga ni nihče predlagal, in se o njem ni imela možnost izjaviti, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je s temi poizvedbami sodišče prve stopnje pridobilo le podatke o okoljskih dajatvah, ki jih je dolžnica v preteklem letu morala odvesti v državni proračun, svoje odločitve pa ni oprlo na ta dejstva, temveč na dolžnikova zatrjevanja in dopis Ministrstva za okolje in prostor. Uveljavljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje (I. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Pritožbenih navedb o tem, da je sodišče samo opravljalo poizvedbe pri dolžnici, nato pa na tako ugotovljena dejstva oprlo svojo odločitev, sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati, ker gre za dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi predlogom dolžnice o izvzetju denarnih sredstev, ki jih bo dolžnici v letu 2007 nakazalo Ministrstvo za kmetijstvo, in so namenjena za poravnavo odškodnine kmetom O. G. G. kot nadomestilo za škodo zaradi suše. Upnica namreč ni pritožbeno izpodbijala tega dela sklepa sodišča prve stopnje, sicer pa je ta predlog dolžnice sodišče prve stopnje zavrnilo in upnica zato niti nima pravnega interesa do pritožbe v tem delu.

Pritožbena navedba upnice, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na vlogo dolžnice z dne 30. 8. 2007, ki je predhodno ni posredovalo njej v izjavo, je prav tako neupoštevna. Z navedeno vlogo je namreč dolžnica zgolj konkretizirala svoje predhodne navedbe iz vloge z dne 19. 1. 2007 (v zvezi s prilogo B 12 spisa) in sicer o okoljskih taksah, ki jih je dolžna odvesti v državni proračun, ta vloga pa je bila skupaj s prilogami upnici vročena (kot izhaja iz povratnice, pripete k list. št. 89 spisa), zato se je o teh navedbah upnica imela možnost seznaniti in nanje odgovoriti med izvršilnim postopkom. Na podlagi navedenega tudi ta uveljavljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni imela vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje (I. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Dolžnica je s svojimi navedbami v vlogah in predloženimi listinami dokazala, da za opravljanje svojih temeljnih nalog nujno potrebuje znesek 150.215,83 EUR mesečno oz. da gre za denarna sredstva, ki jih ji je zagotovila država v skladu s I. in II. odstavkom 149. člena ZIZ in sicer iz naslova denarnih sredstev, ki predstavljajo znesek primerne porabe dolžnice, ki ga v skladu z Zakonom o financiranju občin (ZFO-1) izračuna Ministrstvo za finance, iz naslova okoljskih dajatev ter proračunske rezerve. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje obširni in natančni argumentaciji sodišča prve stopnje o tem, katera so nujno potrebna sredstva dolžnice oz. sredstva, ki jih ji je zagotovila država v skladu s 149. členom ZIZ ter o tem, zakaj je sledilo izračunu primerne porabe dolžnice. Zato so upničine pritožbene navedbe, da izračun primerne porabe občine še ne pomeni, da ni mogoče zagotoviti izvajanja vseh nujnih nalog tudi z manjšimi sredstvi, preveč pavšalne in jih tudi sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Prav tako ne drži, da zaradi razlage sodišča prve stopnje, ki jo je zavzelo v izpodbijanem sklepu, izvršba na denarna sredstva občin sploh ne bi bila mogoča, saj občina poleg teh denarnih sredstev, ki so izvzeta iz izvršbe oz. na katera je izvršba omejena, na svoj podračun prejema tudi druga denarna sredstva, ki pa so lahko predmet izvršbe, kot navaja tudi sodišče prve stopnje.

Upnica v pritožbi še navaja, da se (v zvezi z nedopustnostjo izvršbe na denarna sredstva iz naslova vračil vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje) lahko v skladu s 64. členom ZIZ izvršba na določen predmet izreče za nedopustno le, če na tem predmetu obstaja pravica, ki preprečuje izvršbo, medtem ko na denarnih sredstvih na računu ne more obstajati takšna pravica. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so tudi te pritožbene navedbe neupoštevne, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev v tem delu oprlo na določilo II. odstavka 149. člena ZIZ in pravilno zaključilo, da gre za denarna sredstva, ki ne morejo biti predmet izvršbe, zato jih je izvzelo iz izvršbe.

Glede na navedeno je pritožba upnice v tem delu neutemeljena. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih kršitev postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnice zavrnilo kot neutemeljeno ter v tem izpodbijanem delu (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Upnica pa pravilno izpostavlja napačno uporabo materialnega prava (na kar pazi sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) v zvezi s 1. točko izreka I. točke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Obrazložitev sodišča prve stopnje gre res v argumentacijo omejitve izvršbe do zneska 150.215,83 EUR mesečno. Torej gre za sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe oz. je izvršba nanje omejena, zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (I. in II. odstavek 149. člena ZIZ v zvezi s 137. členom ZIZ) v tem izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi dolžnice: Pritožbene navedbe dolžnice, ki se nanašajo na 1. točko I. točke izreka so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o celotnem dolžničinem zahtevku po izvzetju denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica na podračunu enotnega zakladniškega računa pri B. S., v višini 180.053,41 EUR. Torej je upoštevalo vse navedbe dolžnice, ki jih je podala v vlogah med postopkom, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni upoštevalo dejanskega stanja v času odločanja. Dolžničinemu zahtevku je ugodilo le do višine 150.215,83 EUR izvzetih denarnih sredstev mesečno, medtem ko je v presežku do zahtevane višine 180.053,41 EUR, torej za 29.837,58 EUR, ugovor dolžnice zavrnilo. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje konkretno in obsežno argumentiralo, razlogom izpodbijanega sklepa pa se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti pridružuje. Stališče dolžnice, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti datum od katerega velja višina izvzetih sredstev, je napačno. Do dneva odločitve sodišča prve stopnje namreč ni bilo gotovo ali bo dolžnica uspešna s svojim ugovorom. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi (ki je bil izdan na podlagi upnikovega predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova) posredovalo Upravi Republike Slovenije za javna plačila v izvršitev v skladu s IV. odstavkom 45. člena ZIZ, ki ga je začela izvrševati upoštevaje I. odstavek 150. člena ZIZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje delno ugodilo njenemu ugovoru, je poseglo v sklep o izvršbi z dne 30. 6. 2003 in ga spremenilo, kot to sedaj izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa. Uprava Republike Slovenije za javna plačila pa bo novo omejitev izvršbe upoštevala v nadaljevanju izvrševanja sklepa o izvršbi.

Dolžnica 2. točko I. točke izreka neobrazloženo napada, saj ni navedla, zakaj bi naj bila zavrnitev preostalega dela ugovora (to je glede izvzetja denarnih sredstev do zahtevane višine 180.053,41 EUR in glede izvzetja premičnin) nepravilna. Zato se je v tem delu sodišče druge stopnje omejilo na preizkus sklepa sodišča prve stopnje, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti v okviru II. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ, ta pa ni pokazal kakšnih kršitev.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, zato je na podlagi navedenega sodišče druge stopnje po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu, to je v 1. in 2. točki I. točke izreka (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka. Dolžnica s pritožbo ni bila uspešna (I. odstavek 165. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), prav tako njen odgovor na pritožbo upnice v tej pritožbeni zadevi ni bil potreben (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 155. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Upnica pa prav tako po vsebini ni uspela s svojo pritožbo, ampak je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava le oblikovno spremenilo 1. točko I. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje, v tem sorazmerno majhnem delu pa upnici niso nastali posebni stroški (III. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).