Jedro

Res pazi sodišče na ničnost tudi po uradni dolžnosti (92. čl. OZ), vendar zmeraj ob ustrezni trditveni podlagi.

181. čl. ZPP.

Samo ugotovitveni zahtevek pa v primeru, ko bi morala tožeča stranka postaviti dajatveni zahtevek, ni na mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, »da se ugotovi, da zakupno razmerje, ki sta ga sklenila tožnik in toženec (Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS) z zakupno pogodbo z dne 14.11.1996 za zemljišča v k.o. S. še vedno traja, ter da je zakupna pogodba z dne 6.1.2003, ki sta jo sklenila toženi stranki Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in H.S. v delu, kolikor so predmet zakupa parc. št. 2120, 2121, 2140, 2141, 2143, 2144, 2147, 2148, 2149 in 2158, vse k.o. S., nična« ter tudi podrejeni tožbeni zahtevek, »da se zakupna pogodba z dne 6.1.2003, ki sta jo sklenili toženi stranki v delu, kolikor so predmet zakupa prej navedene parc. št., razveljavi«. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 133.268,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Tožnik je imel sklenjeno zakupno pogodbo z dne 14.11.1996 za obdobje štirinajstih let. V zakupu je imel 34 parcel v skupni površini 29.859 m?. Prvotožena stranka je zakupno pogodbo tožniku enostransko odpovedala, odpoved zakupa je bila nezakonita in zato tožnik meni, da izkazuje interes za ugotovitveno tožbo. Tožnik je kljub odpovedi zakupa nadaljeval z obdelovanjem kmetijskih površin, razen kolikor zemljiških parcel prvotožena stranka ni oddala drugi toženi stranki, s katero sta se zapletla v posestni spor. Pri tem sodišče ne more mimo dejstva, da sporno razmerje med tožnikom in drugo toženo stranko predstavlja kmetijska površina cca 5000 m? oz. cca 1/5 vseh tožniku v zakup danih površin. Tožnik ima interes na ugotovitvi pravnega razmerja, saj gre za nezakonito posest oz. uporabo državnega zemljišča brez pravne podlage. Interes na ugotovitvi obstoja pravnega razmerja ima tožnik tudi zaradi izkoriščanja svojih nasadov, kot tudi ugotovitve upravičenja do povrnitve vlaganj. Materialnopravno izhodišče za pravni interes tožnika je v določbi 599. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ugotovitev obstoja pravnega razmerja je v interesu tožnika tudi zato, da se posledično izkaže nezakonitost pravnega posla toženih strank. Prvotožena stranka z zemljiščem ne bi smela razpolagati oz. ga oddati, dokler s tožnikom ni rešila sporne odpovedi zakupa. Če bi veljalo pravno naziranje sodišča, pa bi nedopustnost tožbe zaradi neizkazanega pravnega interesa lahko bila predmet obravnavanja v omejenem obsegu. Odločitev glede ničnosti zakupne pogodbe pa se navezuje na ugotovitev obstoja pravnega razmerja. Temeljna načela pogodbenih razmerij so tudi spoštovanje interesa druge pogodbene stranke, nepovzročanje škode drugemu, enakopravnost v pogodbenem razmerju. Ob spoštovanju teh načel prvotožena stranka zemljišč, ki jih je imel tožnik v zakupu, ni mogla oddati drugi toženi stranki. Oddaja zemljišč v zakup, ki so že oddana z namenom, da se onemogoči zakupnik pri uveljavljanju pravic, nasprotuje moralnim načelom. Tudi stališče sodišča do razveljavitve pogodbe za tožnika ni sprejemljivo. Meni, da je pravica izpodbijanja pogodbe pridržana izključno pogodbenim strankam. Sklicuje se na določbo 95. čl. OZ. Tožnik pa meni, da bi bilo potrebno uporabiti določbo čl. 599/3 OZ. Tožnik kot zakupnik ima pravico zoper zakupodajalca podati ugovore, ki nastajajo med izvrševanjem zakupne pogodbe. Ker je kršena zakupna pogodba, pravica do podaje ugovora daje tudi pravico do izpodbijanja pogodbe. Uporabiti bi bilo potrebno Zakon o kmetijskih zemljiščih kot specialni predpis. Določbe o oddaji zemljišč v zakup so prisilne narave. Uveljavljanje prednostne pravice za oddajo zemljišča v zakup dajo upravičencu tudi pravico izpodbijati nezakonito sklenjeno pogodbo. Razveljavitev bi bilo obravnavati kot na primer v spornih razmerjih uveljavljanja predkupne pravice. Glede na zmotno materialnopravno izhodišče, je sodišče posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je odločitev sodišča preuranjena.

Pritožba ni utemeljena.

Iz tožbene trditvene podlage izhaja, -da odpoved zakupne pogodbe, sklenjene med tožnikom in prvotoženo stranko, ni pravno upoštevna v tistem delu, v katerem se tožnik z odpovedjo ni strinjal, pa tudi, ker je tožnik zemljišča vseskozi obdeloval in se pogodbeni stranki tudi nista dogovorili o vprašanju vrnitve (s strani tožnika) vloženih sredstev v trajni nasad; -do rešitve spora o vprašanju, ali so bili izpolnjeni pogoji za odpoved zakupne pogodbe, zato prvotožena stranka z zemljišči, ki so predmet zakupne pogodbe, ne bi smela razpolagati (jih oddati v zakup drugemu tožencu). Ob taki trditveni podlagi tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik neutemeljeno gradi primarni ugotovitveni tožbeni zahtevek, da zakupno razmerje po zakupni pogodbi z dne 14.11.1996 za določene parcele še traja in je v tem obsegu nična zakupna pogodba, sklenjena 6.1.2003 med toženima strankama.

Neveljavne pogodbe so (sklenjene) pogodbe, pri katerih niso izpolnjene vse predpostavke za njihovo veljavnost. Sem spadajo nične (86. čl. OZ) ter izpodbojne pogodbe (94. čl. OZ). Medtem ko na ničnost pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pa lahko pogodbo izpodbija le zainteresirana oseba (95. čl. OZ) v določenem roku (99. čl. OZ). Posledično so tudi zahtevki različni: ugotovitveni v primeru ničnosti in oblikovalni v primeru izpodbojnosti. Tožnik je primarno zahteval ugotovitev ničnosti zakupne pogodbe (v tožbenem izreku navedenih parcel). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je sodišče vezano na postavljeni zahtevek in trditve pravdnih strank. Ugotovitev ničnosti je odvisna od dejstev, sodišče ugotavlja le tista, ki so mu znana in vsebinsko opredeljujejo ničnost. Takih dejstev pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, vse to, kar navaja tožnik v pritožbi v zvezi z ničnostjo, pa je nedopustno (337. čl. ZPP) širjenje na prvi stopnji podane dejstvene podlage. Tožnik je v tožbi navajal zgolj dejstvo, da prvotožena stranka s spornimi zemljišči ne bi smela razpolagati, jih oddati v zakup drugemu tožencu, do rešitve spora o upravičenosti odstopa od pogodbe. Vendar ne gre prezreti, da je bila tožniku posredovana odpoved zakupne pogodbe 23.1.2002 in kot izhaja iz neprerekanih navedb prvotožene stranke v odgovoru na tožbo, je bila zakupna pogodba med toženima strankama sklenjena šele 6.1.2003, po izvedenem razpisnem postopku, na katerega se je prijavil in torej v njem sodeloval tudi tožnik, pa v vsem tem času spora v zvezi z upravičenostjo odpovedi zakupne pogodbe sploh ni sprožil. Pravilna je zato prvostopenjska materialnopravna ocena, da tožbene navedbe še ne utemeljujejo ničnostnega razloga po 86. čl. OZ (po katerem je pogodba nična, če nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali). Res pazi sodišče na ničnost tudi po uradni dolžnosti (92. čl. OZ), vendar zmerom ob ustrezni trditveni podlagi. Zato mora biti tudi (zatrjevano) kršeno moralno pravilo (že v tožbi) konkretizirano in je to, kar navaja (šele) pritožba, da bi bila zakupna pogodba med toženima strankama sklenjena z namenom, da se onemogoči tožnik kot zakupnik in zato nemoralna, nedopustno širjenje na prvi stopnji podane trditvene podlage in zato neupoštevno.

Pa tudi ob presoji zgolj ugotovitvenega zahtevka, da zakupno razmerje še traja, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da noben predpis takega ugotovitvenega zahtevka ne predpisuje, nasprotno, tak ugotovitveni zahtevek je v nasprotju z zakonsko ureditvijo ugotovitvene tožbe (181. čl. ZPP). Če so izpolnjene predpostavke 3. odst. 181. čl. ZPP, to je, če je odločitev v sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja neko pravno razmerje (predhodno vprašanje), lahko tožeča stranka v tožbi postavi tudi ugotovitveni zahtevek o obstoju tega pravnega razmerja, poleg ustreznega dajatvenega zahtevka, lahko pa tudi samo dajatveni zahtevek, saj tudi ta zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja. Da sodišče lahko naloži toženi stranki določeno dajatev, mora najprej ugotoviti, ali med strankama obstaja takšno materialnopravno razmerje, ki tožbeni zahtevek opredeljuje. Samo ugotovitveni zahtevek pa v primeru, ko bi morala tožeča stranka postaviti dajatveni zahtevek, ni na mestu. Izpodbijana sodba zato pravilno zaključuje, da tožbena trditvena podlaga, da niso bili izpolnjeni pogoji za odpoved zakupne pogodbe in da slednja še velja, pogojuje ustrezen dajatveni zahtevek (na izročitev odvzetih zemljišč in dopustitev obdelave, kar je tudi predmet pritožbenih navedb), zato ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno tožbo, torej tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo. S tem v zvezi je zato tudi neutemeljeno (novo in že zato neupoštevno, 337. čl. ZPP) pritožbeno sklicevanje na določbo 599. čl. OZ, ki ureja odgovornost zakupodajalca za pravne napake na zakupljeni stvari in s tem v zvezi možnost odstopa od pogodbe ali znižanja kupnine in njegovo odškodninsko odgovornost. Materialnopravno pravilna je tudi prvostopenjska odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka in ni mogoče slediti pritožbi, ki izvaja pravico do izpodbijanja pogodbe iz določb Zakona o kmetijskih zemljiščih, že zato, ker trditev o kršitvi prednostne pravice upravičencev po v 27. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih določenem vrstnem redu (Zakon o kmetijskih zemljiščih, ZKZ, Ur. l. RS, št. 59/96 s sprem.) ni bilo. Kot že predhodno navedeno pa pravice izpodbijanja zakupne pogodbe, ki sta jo sklenili toženi stranki, ni mogoče opreti na določbo 3. odst. 599. čl. OZ, ki ureja nekaj drugega, sankcije za pravne napake na zakupljeni stvari. Tako se izkaže iz vseh navedenih razlogov izpodbijana odločitev kot pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP), ko tudi ob uradnem preizkusu kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).