Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neutemeljenost obeh opozoril (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti samega odpovednega razloga. To ni bilo potrebno, saj ne bi moglo v ničemer vplivati na drugačno odločitev sodišča.

Odpravnina ni kriterij, ki ga 118. člen ZDR-1 določa za odmero denarnega povračila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi toženke tožniku z dne 14. 9. 2023 nezakonita in jo razveljavilo. Pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2020 je sodno razvezalo z dnem 14. 10. 2023 kot zadnjim dnem delovnega razmerja. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo v znesku 49.544,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.860,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da so razlogi, ki jih za neveljavnost opozoril navaja sodišče prve stopnje, protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne držijo razlogi, ki jih glede prekomerne odsotnosti tožnika iz igralnega salona navaja sodišče prve stopnje. Iz njene pripravljalne vloge z dne 24. 4. 2024 je razvidno, da se očitki iz opozoril nanašajo le na čas obratovanja igralnice, kar je potrdil tudi A. A. Zato je nepomembno, kakšen je bil obratovalni čas igralnice v času izreka opozoril, saj čas pred odprtjem in po zaprtju ni predmet očitkov v opozorilih. Posledično sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je od časa odsotnosti odštevalo čas pred odprtjem in po zaprtju igralnice. Takšno odštevanje je samovoljno, v nasprotju s trditvami strank in predstavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključki sodišča prve stopnje o odsotnosti tožnika so zato napačni. Tožniku očitane odsotnosti ni mogoče pripisati zgolj času za toaleto, trem pavzam po 5 minut in neimenovanim opravilom nadzornika izven salona. Od delovnih zadolžitev, ki jih morajo nadzorniki opravljati izven igralnega salona v času obratovanja igralnice, je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo zgolj obveznost uravnavanja klim, ki pa traja le nekaj minut dnevno. Glede ostalih zadolžitev pa so trditve in dokazi strank diametralno nasprotni. V zvezi s tem opozarja na odsotnost obrazložitve o tem, katere zadolžitve izven igralnega salona je bil tožnik dolžan opravljati v času obratovanja igralnice, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z očitkom, da naj ne bi podala trditev o še primernem času odsotnosti izven igralnice, pa navaja, da že dejstvo, pa je tožniku dala opozorilo, kaže, da je takšen čas zadrževanja izven igralnih prostorov, kot je naveden v opozorilu, zanjo nesprejemljiv. Nadalje ne drži očitek, da ni podala trditev o tem, koliko časa se izven igralnice nahajajo drugi nadzorniki. Tožnikovo ravnanje je odstopalo od ravnanja preostalih zaposlenih in od navodil, ki so od nadzornikov terjali, da večino delovnega časa namenijo aktivnemu ukvarjanju z gosti. Tožnik je s svojo prekomerno odsotnostjo kršil navodila delodajalca. Glede drugega opozorila in v njem navedenega očitka o prekomernem zadrževanju na info pultu pa navaja, da so si trditve strank in izpovedi zaslišanih tudi v tem delu diametralno nasprotne, sodišče prve stopnje pa je brez obrazložitve sledilo tožniku in njegovim pričam, do izpovedb njenih prič pa se ni opredelilo. Poudarja, da je podala trditve o tem, koliko časa so bili za pultom drugi nadzorniki in da je bil čas, ki ga je za pultom prebil tožnik, prekomeren, kar sta potrdili tudi priči A. A. in B. B., to pa potrjujejo tudi njena navodila. Tožnikovo prekomerno zadrževanje za info pultom predstavlja kršitev navodil delodajalca. Zaradi napačnih odločitev o neveljavnosti opozoril, pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s presojo utemeljenosti same odpovedi, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz previdnosti izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojenega denarnega povračila. Meni, da je to previsoko. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje prezrlo njene navedbe in dokazne predloge. Tako se ni opredelilo do navedb, da povračilo bistveno presega višino odpravnine, do katere bi bil tožnik upravičen, in da tožnikova plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ni realen pokazatelj povprečne plače, saj so plače v poletnih mesecih bistveno višje. Navedeno bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri določitvi števila mesečnih plač denarnega povračila. Prepričana je, da si lahko tožnik glede na starost in izkušnje brez težav najde drugo ustrezno zaposlitev. Upoštevaje vse navedeno in ker domnevno nezakonita odpoved ni zgolj njena krivda, meni, da je prisojeno denarno povračilo v višini 15 plač pretirano. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno reševanje, pred spremenjenim senatom, podredno pa, da sodbo spremeni tako, da zmanjša višino prisojenega denarnega povračila.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toženka pa v pritožbi ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi sodišče prve stopnje listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov oziroma prepisom zvočnih posnetkov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti tako sploh ni mogoč. S sklicevanjem na to procesno kršitev pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno, vendar pa tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza napotku iz 8. člena ZPP.

6.Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pogoj za zakonitost tovrstne odpovedi je (tudi) utemeljenost predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Toženka je tožniku podala dve pisni opozorili pred odpovedjo, in sicer dne 1. 9. 2022 in dne 25. 1. 2023. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo neutemeljenost obeh opozoril (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti samega odpovednega razloga. Glede na obrazloženo to ni bilo potrebno, saj ne bi moglo v ničemer vplivati na drugačno odločitev sodišča.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljen v opozorilu z dne 1. 9. 2022 naveden očitek o prekomerni odsotnosti tožnika iz same igralnice oziroma prekomernem času zadrževanja v prostorih za odmor in počitek (namesto, da bi se tožnik v igralnici posvečal gostom). Toženka priznava, da je v opozorilu navedeno časovno obdobje zadrževanja v prostorih izven igralnice štela tudi 30 minutni odmor za malico (do katerega je tožnik upravičen po 154. členu ZDR-1). Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe toženkine priče A. A. (v času opozorila zakonitega zastopnika toženke) ugotovilo, da je imel tožnik pravico še do treh krajših odmorov po pet minut in še za odhode na toaleto, kar je pomenilo, da je bil iz igralnice že iz navedenih razlogov (30 minutni odmor za malico, trije krajši odmori v skupnem trajanju 15 minut in odhodi na toaleto) lahko odsoten približno eno uro.

9.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da se v opozorilu očitano časovno obdobje odsotnosti iz igralnice in s tem v zvezi čas neposvečanja gostom nanaša na celoten čas tožnikove prisotnosti na delu, in ne zgolj na čas obratovanja igralnice. Iz izpovedbe priče A. A. in iz toženkinih navedb sicer res izhaja, da naj bi se očitki iz opozorila o tožnikovem prekomernem zadrževanju v prostorih za odmor in počitek nanašali izključno na čas obratovanja igralnice. Vendar pa to iz samega opozorila (ki je predmet sodne presoje) in iz podatkov o tožnikovi prisotnosti v spornem obdobju (priloga B1) ne izhaja. V opozorilu je izrecno navedeno, da se je tožnik med delovnim časom (in ne časom obratovanja igralnice) zadrževal v prostorih za odmor in počitek. Iz opozorila in podatkov o tožnikovi prisotnosti (ki navajajo tudi uro tožnikovega prihoda na delo in uro zaključka dela, ki pa nista enaki obratovalnemu času igralnice) je tako mogoče zaključiti, da se v opozorilu očitan prekomeren čas tožnikove prisotnosti v prostorih za odmor in počitek nanaša tudi na čas izven obratovalnega časa igralnice (medtem ko toženka v opozorilu tožniku očita, da se ni dovolj časa posvečal gostom). Pravilnost tega zaključka utemeljuje tudi že navedena ugotovitev, da je toženka v ta čas štela celo zakonsko odmerjen čas za malico (in še čas dodatno dovoljenega odmora in čas za toaleto). Zato je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega časa tožnikovega zadrževanja v prostorih izven same igralnice tekom njenega obratovanja pravilno odštelo še čas pred odprtjem in čas po zaprtju igralnice1.

10.Upoštevaje navedeno je zaključiti, da je bil tožnik po tako odštetem času (za čas zunaj obratovalnega časa igralnice ter že prej odštete ene ure za predpisan in dodatno dovoljen odmor in toaleto) v prostorih za odmor in počitek le še nekaj minut - 12 minut dne 19. 8. 2022 in 13 minut dne 29. 8. 2022, na preostale štiri v opozorilu navedene dni pa še to ne. Za čas teh nekaj minut pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opravljal opravila nadzornika izven igralnice, med katera pa glede na pritožbene navedbe nesporno sodi tudi naloga uravnavanja klimatske naprave (očitane kršitve so bile storjene v mesecu avgustu), ki jo je tožnik tekom delovnika uravnaval tudi glede na želje gostov. Ker že ugotovljeni razlogi pojasnjujejo utemeljeno in opravičeno tožnikovo odsotnost iz igralnice, niso bistvene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni natančneje pojasnilo, katere so bile še druge zadolžitve, ki jih je moral tožnik opravljati izven igralnega salona v času obratovanja igralnice. Drži pritožbena navedba, da je toženka navedla, da so bili ostali zaposleni iz igralnice odsotni zgolj minimalen čas, a se je po izvedenem dokaznem postopku tako izkazalo tudi za tožnika. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni utemeljen očitek v opozorilu z dne 1. 9. 2022, da se je tožnik prekomerno zadrževal v prostorih za odmor in počitek, oziroma da je kršil navodilo toženke, da mora biti čim več časa prisoten v sami igralnici in se posvečati gostom.

11.Gornja obrazložitev velja tudi za del drugega opozorila z dne 25. 1. 2023, ki tožniku očita prekomerno odsotnost iz igralnice zaradi zadrževanja v prostorih za odmor in počitek, saj po odštetju odmorov, časa za odhode na toaleto in časa zunaj obratovalnega časa igralnice tožniku ni mogoče očitati prekomernega zadrževanja zunaj igralnice. V preostalem delu pa se drugo opozorilo nanaša na očitek, da se je tožnik preveč časa zadrževal za info pultom - za službenim računalnikom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala niti te kršitve.

12.Drži, kar navaja pritožba, da je v toženkinih standardih za delo na delovnem mestu interni nadzornik navedeno, da je zadrževanje za pultom dovoljeno le za kratek čas z namenom uporabe računalnika za službene potrebe. A je v nadaljevanju teh standardov navedeno tudi, da se računalnik uporablja za spremljanje igralcev in linkanje njihovih družinskih članov. Res je toženka (sicer zgolj posplošeno) zatrjevala, da naj bi ostali zaposleni to opravili v eni uri, medtem ko je tožnik dne 15. in 23. 1. 2023 to delo opravljal kar polovico delovnega časa. Prav tako drži, da iz izpovedbe priče A. A. (ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem) ne izhaja, da bi ta opravila terjala toliko časa, kot ga je porabil tožnik. Vendar pa toženka v pritožbi priznava, da ni mogoče določiti, koliko časa naj bi trajala ta opravila nadzornika, ker da gre za različne situacije, odvisne od delovne obremenitve zaposlenih. Pritožbene navedbe, da je v mesecu januarju obisk igralnice in posledično obremenitev zaposlenih nizka, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki pa so tudi sicer posplošene in nedokazane (kršitev se nanaša le na dva dneva, za katera ne more biti avtomatsko izključen visok obisk igralnice že zgolj zato, ker takrat ni sezona).

13.Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožniku, ki je natančno in obširno naštel obveznosti, ki jih je moral opravljati na službenem računalniku za pultom; pri čemer sta njegovo izpoved potrdili tudi priči C. C. (ki je tudi sam delal kot nadzornik in je kot tak tudi sam za pultom preživel polovico delovnega časa) in priča D. D. (ki je izpovedal, da so bili nadzorniki večino časa za pultom). Bistveno pri tem pa je, da je tožnik za računalnikom za pultom izpolnjeval delovne obveznosti (toženka namreč ne trdi, da bi tožnik računalnik uporabljal za kakšne druge namene). Zato je toženkin očitek o prekomernem zadrževanju za računalnikom in s tem kršitvi delovnih obveznosti neutemeljen.

14.Toženka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper višino denarnega povračila, ki je tožniku prisojeno v višini njegovih petnajstih povprečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako odmerjeno povračilo primerno. Sodišče prve stopnje je (v 24. točki obrazložitve sodbe) pravilno presodilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, skladno s katerimi sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

15.Toženka se zavzema za znižanje povračila, ker da prisojeno povračilo presega višino odpravnine, do katere bi bil tožnik upravičen. Odpravnina ni kriterij, ki ga 118. člen ZDR-1 določa za odmero denarnega povračila. Ne drži pritožbena navedba, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 211/2018 zavzelo stališče, da je primerjava denarnega povračila z odpravnino eden izmed kriterijev, ki naj jih sodišče upošteva pri določitvi povračila. Vrhovno sodišče RS je namreč v navedeni zadevi zavzelo stališče, da je ta primerjava lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev za določitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pri odmeri denarnega povračila je seveda treba upoštevati te kriterije. Podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve, ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh nima, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila.

16.Tako je sodišče prve stopnje (poleg trajanja tožnikove zaposlitve pri toženki - kar 32 let, kar zagotovo utemeljuje visoko povračilo) pravilno upoštevalo še vse ostale navedene zakonske kriterije za odmero povračila, ki (poleg trajanja zaposlitve tudi tožnikova daljša brezposelnost in zgolj enomesečna zaposlitev po prenehanju delovnega razmerja s toženko) utemeljujejo prisojeno povračilo.

17.Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 574/2023 in Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 293/2016, v katerih je bilo za daljše trajanje zaposlitve prisojeno nekoliko nižje povračilo. Iz navedenih zadev namreč ne izhaja, kolikšen je bil sploh zahtevek tožeče stranke za povračilo, poleg tega pa je v obeh zadevah pravna sredstva vlagala zgolj tožena stranka, ki se je zavzemala za znižanje prisojenega povračila. Primerjava zato ni mogoča.

18.Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo povprečje tožnikovih plač za mesece junij, julij in avgust 2023. Glede na jasno zakonsko določilo niso relevantne pritožbene navedbe, da je bila v navedenih mesecih tožnikova plača bistveno višja kot v preostalih. Višina tožnikove plače pa sicer ni določena kot kriterij za določitev števila mesečnih plač po drugem odstavku 118. člena ZDR-1.

19.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku za sestavo odgovora na pritožbo priznalo priglašenih 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Da tožnikov delovni čas ni bil enak času odprtja igralnice, izhaja iz trditev strank, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o odločitvi v nasprotju s trditvami.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 108, 118, 118/1, 118/2, 154

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.