Jedro

Navedbo tožnice o tem, da so vsa sredstva, ki jih je v letih 1999 in 2000 prejela na svoj bančni račun, njena osebna sredstva, pri čemer je v napovedih za odmero dohodnine izkazala bistveno nižje prihodke, ter podatke o višini tožničinih sredstev na računu, je šteti za nova dejstva, ki lahko pripeljejo do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva navedena ali uporabljena v prejšnjem postopku. Pri odločanju o uvedbi obnove se ne presoja, ali so ta dejstva resnična, temveč, ali so verjetno izkazana, kar pa v tem primeru nedvomno so, saj je podatek o tem, da so sredstva na njenem računu njena lastna, podala tožnica sama. V (obnovljenem) postopku odmere dohodnine bo imela tožnica možnost dokazovati oziroma izpodbijati resničnost teh dejstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 4. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčnega urada N.m. z dne 3. 12. 2001, s katerim je organ prve stopnje po uradni dolžnosti sklenil, da se postopek odmere dohodnine za tožnico za leti 1999 in 2000 obnovi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da so izkazane okoliščine, ki z zadostno stopnjo verjetnosti kažejo na možnost, da tožnica v svoji napovedi za odmero dohodnine za leti 1999 in 2000 ni prijavila dela svojih prejemkov, zato je odločitev o obnovi postopka skladna z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP in zato zakonita. V obnovljenem postopku odmere dohodnine bo imela tožnica možnost dokazovati, da nova dejstva niso bila pravilno in resnično ugotovljena.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo (prej pritožbo), v kateri navaja, da je Upravno sodišče v zadevi U 2358/2000 ugotovilo, da naj bi sredstva na računu tožnice bila v resnici sredstva B.B. Glede na to je ugotovitev v predmetnem postopku, da obstajajo razlogi za uvedbo obnove postopka, napačna, saj ne gre za prejemke tožnice. Davčni organ v izpodbijanih odločbah ni navedel jasnih razlogov za obnovo postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi, zato se Vrhovno sodišče glede navedb tožnice, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. Iz sodnega in upravnih spisov je razvidno, da je Davčni urad N.m. dne 7. 11. 2001 izdal sklep o prisilni izterjavi proti dolžniku B.B., in sicer iz sredstev, ki jih ta dolžnik prejema na bančni račun tožnice. Dne 15. 11. 2001 sta B.B. in tožnica zoper navedeni sklep vložila pritožbo, v kateri sta med drugim navajala, da so vsa sredstva, ki jih ima tožnica na računu, izključno njena lastna sredstva. To navedbo, skupaj s podatki iz napovedi za odmero dohodnine za leti 1999 in 2000, ki ju je vložila tožnica, ter podatki o prometu na tožničinem računu, ki jih je davčni organ pridobil v postopku prisilne izterjave, je davčni organ prve stopnje štel za novo dejstvo v skladu s 1. točko prvega odstavka 260. člena ZUP.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom, ki sta jih podala sodišče prve stopnje in tožena stranka. Navedbo tožnice o tem, da so vsa sredstva, ki jih je v letih 1999 in 2000 prejela na svoj bančni račun, njena osebna sredstva, pri čemer je v napovedih za odmero dohodnine izkazala bistveno nižje prihodke ter podatke o višini tožničinih sredstev na računu, je šteti za nova dejstva, ki lahko pripeljejo do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva navedena ali uporabljena v prejšnjem postopku. Pri odločanju o uvedbi obnove postopka se ne presoja, ali so ta dejstva resnična, temveč, ali so verjetno izkazana, kar pa v tem primeru nedvomno so, saj je podatek o tem, da so sredstva na njenem računu njena lastna, podala tožnica sama. V (obnovljenem) postopku odmere dohodnine bo imela tožnica možnost dokazovati oziroma izpodbijati resničnost teh dejstev. Zato so neutemeljene tožničine navedbe, da je odločitev v predmetni zadevi v nasprotju z odločitvijo v zadevi U 2358/2000, saj v predmetni zadevi ne gre za presojo resničnosti dejstev, na podlagi katerih je bil sprejet sklep o uvedbi obnove postopka, temveč, ali so podani pogoji za uvedbo obnove postopka, ki jih določa ZUP.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v skladu z 71. členom ZUS-1 v povezavi s četrtim odstavkom 324. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pravilno obrazložena in vsebuje razloge o dejstvih, na katera se opira, ter pravno podlago, zato procesna kršitev, ki jo zatrjuje tožnica, ni podana.

11. Ker niso podani revizijski razlogi, na katere se sklicuje tožnica, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.