Jedro

Upravni organ mora ugotavljati dejansko stanje v skladu z določilom drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 v zvezi s 19. členom ZJC-B. Razlastitev, omejitev in obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena sorazmerna s posegom v zasebno lastnino in zato je v ta namen treba raziskati vse zatrjevane okoliščine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ptuj, št. 352-32/2009-72 (04061) z dne 15. 11. 2017, se odpravi v točkah 1 do 5 ter se zadeva vrne v tem obsegu istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se razlastitveni zavezanci A.A., B.B., C.C. in Č.Č., v korist razlastitvene upravičenke Občine A., razlastijo nepremičnine parc. št. 583/196 k.o. ... cesta v izmeri 1054 m2 (1. točka izreka). Občina A. kot razlastitvena upravičenka na temelju šestega odstavka 13. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B) pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, po kateri poteka obstoječa javna cesta z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko z dokončnostjo tudi prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti (3. točka izreka) Z izpodbijano odločbo je nadalje odločeno, da se v zemljiški knjigi izvede izbris vknjižene lastninske pravice na nepremičnini par. št. 583/196 k.o. ..., ki se glasi na razlastitvene zavezance A.A. do deleža 1/2, B.B. do deleža 1/6-tine, C.C. do deleža 1/6-tine in Č.Č. do deleža 1/6-tine in se izvede vknjižba lastninske pravice na razlastitveno upravičenko Občino A.(4. točka izreka). Glede na dejstvo, da se razlastitveni zavezanci in razlastitvena upravičenka v postopku do izdaje odločbe niso sporazumeli o višini odškodnine za razlaščeno premoženje, ki je predmet razlastitve, upravni organ prve stopnje o odškodnini z odločbo ni odločil (5. točka izreka). Organ je odločil tudi, da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila odločba izdana v ponovnem postopku po tem, ko je pritožbeni organ z odločbo št. 35020-12/2011-2 z dne 7. 4. 2011 odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje št. 352-32/2009-10 (04061) z dne 8. 11. 2010 in zadevo vrnil v ponovni postopek ob ugotovitvi, da je upravni organ izhajajoč iz napačnega materialnega pravnega izhodišča postopal nezakonito. Predlagateljica (Občina A.) je hkrati z zahtevo za razlastitev pravilno zahtevala tudi izvedbo parcelacije, o čemer pa stranke postopka upravni organ ni seznanil. Upravna enota Ptuj je z odločbo o dovolitvi parcelacije št. 352-32/2009-25 z dne 1. 8. 2011 dovolila izvedbo postopka za ureditev mej oz. postopek parcelacije, v katerem se odmeri del zemljišča. O pritožbi je odločalo Ministrstvo za okolje in prostor, ki je pritožbo zavrnilo. Razlastitvena zavezanca (A.A. in C.C.) sta vložila tožbo pri Upravnem sodišču RS, ki pa je tožbo zavrnilo s sodbo II U 517/2011 z dne 3. 10. 2012, ki je postala pravnomočna. V ponovnem postopku je upravni organ opravil ustno obravnavo z namenom, da se v postopek pritegnejo tudi novi lastniki, torej dediči po pok. C.C., nepremičnin nastalih v postopku parcelacije zemljišča s parc. št. 583/170 k.o. ... in z namenom, da se stranke o zadevi izrečejo. Na podlagi primerjave grafičnega prikaza geodetske uprave in predloga parcelacije, ki ga je izdelala družba B. d.o.o. z dne 14. 9. 2009 je bilo ugotovljeno, da predmetna cesta poteka po nepremičnini s parc. št. 583/196 k.o. ..., katera površina meri 1054 m2 in je predmet razlastitve. Iz prvotne parc. št. 583/170, k.o ... so nastale nove parcelne št., in sicer 583/195, 583/196 in 583/194, vse k.o.... Lastniki novo nastalih nepremičnin so A.A., B.B. C.C. in Č.Č. Novi lastniki so pritegnjeni v postopek razlastitve kot razlastitveni zavezanci. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je razlastitev predmetne nepremičnine dopustna in da je izkazana javna korist, kar utemeljuje v svoji obrazložitvi. Glede druge poti kot so jo predlagali zavezanci, pa je prvostopenjski organ ugotovil, da ni predmet zahteve za razlastitev, zato tudi ni predmet obravnave v postopku in njihovi lastniki niso stranke tega postopka. Razlastitev predmetne nepremičnine po ugotovitvah prvostopenjskega organa tudi ni nesorazmeren poseg v lastninsko pravico razlastitvenih zavezancev. Predmetna nepremičnina namreč že daljše obdobje predstavlja javno pot in z razlastitvijo se njen status ne spreminja, tako jo bodo lahko razlastitveni zavezanci in drugi uporabniki uporabljali enako kot do sedaj. Prav tako razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugo nepremičnino za dosego istega namena, torej za zagotovitev dostopa in dovoza do nepremičnin svojih občanov. Razlastitveni zavezanci z razlastitvijo tudi ne bodo utrpeli večje izgube, kot so jo trpeli že do sedaj, vsa morebitna dodatna škoda zaradi podrtih ali poškodovanih dreves pa bo predmet postopka določitve odškodnine za razlaščeno premoženje pred pristojnim organom. V zvezi z upravnim sporom zaradi parcelacije je upravni organ prejel pravnomočno sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 196/2016 z dne 14. 12. 2016, ki je tožbo razlastitvenih zavezancev zoper odločbo Geodetske uprave št. 02112-597/2014-8 z dne 12. 11. 2015 zavrnilo. Upravni organ je pred izdajo odločbe ugotovil, da po nepremičnini s parc. št. 583/196 k.o. ... v izmeri 1054 m2 poteka obstoječa javna pot JP 740730 Cesta ..., ki je obstajala že ob uveljavitvi ZJC-B in da po njej poteka cestni promet na način, da jo lahko vsak prosto uporablja v skladu s predpisi. S tem je izkazana javna korist za razlastitev nepremičnine, po katerih poteka obstoječa javna cesta skladno s tretjim odstavkom 19. člena ZJC-B in določili 19. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1).

3. Zoper navedeno odločitev prve stopnje so se pritožili tožniki in je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski organ njihovo pritožbo zavrnil, razen v 6. točki izreka glede stroškov postopka, je bila odločba razveljavljena in vrnjena v nov postopek. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da tožniki niso ugovarjali ugotovitvi, kar je tudi izkazano, da je bila sporna parc. št. 583/196 (takrat še kod del parc. št. 583/170, saj je parc. 583/196 nastala šele s parcelacijo parcele 583/170 leta 2015) del kategorizirane ceste že tudi na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 1999, to pa je že pred letom 2005, ko je začel veljati ZJC-B. Zaradi navedenega je po presoji pritožbenega organa upravni organ prve stopnje pravilno štel, da je pravna podlaga za vodenje postopka razlastitve po 19. členu ZJC-B v obravnavani zadevi podana. V 5. členu Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 1999, je med javnimi potmi v naseljih in med naselji z zaporedno št. 88 navedena cesta pod št. 740730 Cesta ... v dolžini 721 m. Iz 6. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 1999 pa izhaja, da je k tej kategorizaciji dala soglasje tudi Direkcija RS za ceste. Kolikor pa je temu tako in pritožniki niso z ničemer izkazali, da bi bilo drugače, je pritožbeni organ sledil zaključku prvostopenjskega organa in meni, da obstoj Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 1999, predstavlja veljavno pravno podlago za vodenje tega postopka razlastitve in izkazano javno korist na njegovi podlagi ter na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B. Glede na navedeno zato ne drži pritožbeni ugovor, da je bilo materialno pravo ob uporabi določbe 19. člena ZJC-B zmotno uporabljeno in da bi bilo potrebno v konkretnem primeru razlastitev izpeljati v rednem postopku, to je po določbah ZUreP-1. 4. Tožniki ugovarjajo tudi, da ne ob kategorizaciji leta 1999 in 2009 ter tudi ne ob uveljavitvi ZJC-B ni šlo za javno cesto, ampak je šlo za gozdno pot, ki so jo in se še vedno uporablja za potrebe koriščenja njihovega gozda oz. za spravilo podrtega lesa, ki pa so jo začeli uporabljati tudi drugi uporabniki, predvsem stanovalci štirih stanovanjskih hiš, ki stojijo ob zaključku te poti, ki nadaljnje povezave z javnim prometom v omrežju od zaključka te poti nimajo. Gre za t.i. zaprto cesto, kar pa menijo, da ne predstavlja realne javne potrebe, zato bi bilo šteti, da gre za novo javno cesto. V zvezi z navedenim drugostopenjski organ pojasnjuje, da je akt o kategorizaciji za status javne ceste konstitutivnega značaja in ob dejstvu, da je Cesta ... ob merilih, ki jih je za kategorizacijo določala Vlada, bila razglašena za javno cesto določene kategorije, zato ni slediti zatrjevanju pritožnikov, da ne gre za javno cesto. Z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 1999, je Občina A. Cesto ... kategorizirala kot javno pot, ker je ena od kategorij občinskih cest (občinske ceste se kategorizirajo na lokalne ceste in javne poti ter na občinske kolesarske poti, 39. člen ZCes-1 prej 3. člen ZJC v povezavi z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest) in jo s tem razglasila za javno cesto določene kategorije oz. prometno površino splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Zatrjevanju tožnikov, da gre za gozdno pot, zato ni slediti. Drugostopenjski organ tako potrjuje tudi stališča prvostopenjskega organa, da ugovorov, ki se nanašajo na izvedeno parcelacijo in odmero poti, v večjem obsegu, kot naj bi bila v naravi obstoječa javna pot v tem postopku, v katerem se presoja zakonitost izvedenega postopka razlastitve po posebnem postopku, to je po določbi 19. člena ZJC-B ni mogoče presojati in je bila zakonitost in pravilnost teh postopkov že predmet presoje v upravnem sporu. Po mnenju drugostopenjskega organa je izkazan tudi pogoj sorazmernosti, in sicer je podana sorazmernost med javno koristijo razlastitvenega namena in posegom v lastninsko pravico tožnikov. Izkazano in ugotovljeno je, da je bila obravnavana javna cesta, ki poteka tudi po delu zemljišča, ki je v lasti tožnikov, kategorizirana v skladu z merili, za kategorizacijo javnih cest, da obstaja že več kot 50 let, da se njena trasa v tem času ni spremenila, da jo koristijo in uporabljajo tako tožniki kot drugi uporabniki ter, da druge enakovredno in pravno urejene alternative povezovalne poti ni. Predlagana razlastitev obsega le tisti del zemljišča, ki je del ceste in da se je to zemljišče v funkciji ceste uporabljajo že do sedaj, zato ugovorom tožnikov, da zaradi predlagane razlastitve ne bodo več mogli koristiti gozda, ki jim bo ostal v lasti, ni slediti. Še vedno bodo ostali lastniki gozda in zaradi pravno formalne ureditve statusa sporne poti pri gospodarjenju z njimi ne bodo ovirani v taki meri in v tem smislu, da bo sečnja v njem onemogočena. Kolikor pa pri tem opozarjajo na težave, ki lahko nastopijo ob vsakokratnem spravilu lesa, pa pritožbeni organ meni, da navedene okoliščine niso take narave in takega obsega, da bi upravičevale zavrnitev predlagane razlastitve oz. ukinitev obstoječe javne ceste, ki jo nenazadnje uporabljajo pritožniki sami.

5. Tožniki so vložili tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo od točke 1 do 5 izreka, s katero se ne strinjajo. V predmetni zadevi je prvostopenjski organ odločil kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe na podlagi določbe 92. člena ZUreP-1 ter 19. člena ZJC-B. Po navedeni določbi ZUreP-1 je razlastitev nepremičnine dopustna, ko gre za potrebe javne koristi, katero je upravni organ ugotovil na podlagi odločbe tretjega odstavka 19.člen ZJC-B, po kateri se šteje, da je javna korist izkazana, če po zemljišču, ki je predmet razlastitve, poteka obstoječa javna pot in če po njej poteka cestni promet. V zvezi z zemljiščem, ki je predmet razlastitve, je potrebno izhajati iz dejstva, da je celotna navedena nepremičnina s takratno katastrsko označbo parc. št. 583/170 k.o. ... pred sprejemom Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 1999 in kasnejšega iz leta 2009 predstavljala katastrsko in po dejanski rabi gozd, po katerem je bila speljana gozdna pot za potrebe koriščenja gozda. V smislu takrat veljavnega Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) je ta pot predstavljala gozdno vlako za spravljanje lesa iz gozda, ne pa gozdne ceste. Nadalje tožniki navajajo, da v času ugodnih vremenskih razmer, ko je bila ta pot suha in prevozna, so jo pričeli uporabljati stanovalci štirih hiš, ki so postavljene v nadaljevanju te poti, deloma v soglasju z lastniki zemljišča, v pretežni meri pa na skrivaj. Lastniki zemljišč namreč ne živijo v tem kraju in prihajajo v gozd zgolj v času podiranja lesa in čiščenja gozda. Lastniki navedenih stanovanjskih hiš, ki so sporno pot na skrivaj ali po izrecnem dovoljenju lastnikov poti uporabljali, kakor tudi razlastitvena upravičenka, ki je pričela brez soglasja lastnikov z vzdrževanjem te poti, v nadaljevanju pa s kategorizacijo sporne poti v javno pot, ravnali nezakonito. ZG namreč ne dopušča uporabe gozdnih vlak za javni promet. 6. Tožniki se sklicujejo na 33. člen Ustave RS, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Določba 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), v povezavi z določbo 67. člena Ustave RS pa lastniku daje pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati, uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. S posegi v lastninsko pravico tožnikov na spornem zemljišču, je razlastitvena upravičenka nedvomno ravnala v nasprotju z navedenimi ustavnimi in zakonskimi določbami, ko je oblastno posegala v zemljišče tožnikov na način, da je takratno gozdno vlako samovoljno pričela vzdrževati, jo širiti, v nadaljevanju pa jo je opredelila kot javno pot, vse proti volji tožnikov kot lastnikov. Upravni organ je v izpodbijani odločbi temeljil ugotovitev javnega interesa kot pogoja za razlastitev sporne nepremičnine na navedenih občinskih odlokih, ki jih je sprejela razlastitvena upravičenka in v katerem je sporno pot opredelila kot javno pot. Z izpodbijano odločbo je upravni organ razlastil celotno nepremičnino tožnikov parc. št. 583/196 k.o. ... v izmeri 1054 m2. Tekom upravnega postopka je upravni organ kot pripravljalno dejanje dovolil parcelacijo takrat enovitega gozdnega zemljišča parc. št. 583/170 k.o. ... v skupni izmeri 18935 m2. Tožnik A.A. je odrejeni parcelaciji ugovarjal, vendar je bil s strani pritožbenega organa, v nadaljevanju pa tudi s strani Upravnega sodišča RS (zadeva opr. št. II U 517/2011 z dne 3. 10. 2012), zavrnjen. Tožniki so še vedno mnenja, da je bila parcelacija njihove do takrat enovite nepremičnine nezakonita. S spornim odlokom o razlastitvi upravičenke Občine A. je sporna pot kategorizirana kot javna pot in ne kot javna cesta. Pojem javne poti določa člen 14/1 točke 14 ZJC. Po tej zakonski določbi je javna pot tista občinska cesta, ki ne izpolnjuje zakonsko določenih minimalnih elementov za lokalno cesto ali pa je namenjena samo določenim vrstam udeležencev v prometu. Ta zakonska določa torej natančnejših meril za določitev dimenzije tovrstne javne infrastrukture ne določa. Nenazadnje tudi Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest, na katero se sklicuje razlastitvena upravičenka, za javne poti natančnejših meril ne določa. V 9. členu navedene Uredbe so zgolj opredeljena merila za razmejitev med lokalnimi cestami in javnimi potmi, pri čemer so v tej podzakonski določbi opredeljeni zgolj minimalni pogoji za razlastitev za potrebe lokalne ceste, ne pa javne poti. S tem v zvezi tožniki dodajo, da so v svojih vlogah večkrat pojasnili, da je razlastitvena upravičenka s svojimi samovoljnimi posegi v sporno potno povezavo, prvotno kolovozno pot širine okrog 2,5 m v določenih delih razširila tudi do širine 5 m. To dejstvo je določno razvidno iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. P 261/2011 z dne 15. 9. 2016. Upravni organ je v napadeni odločbi zavzel stališče, da se z dejansko širino zemljišča, katerega razlastitev se zahteva ni dolžan ukvarjati, kjer je ta velikost oz. širina zemljišča bila ugotovljena s pravnomočno odločbo Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS). Tožniki so ugovarjali tekom geodetskega postopka parcelacije tudi odločbi GURS z dne 12. 11. 2015, a so bili v tem delu s strani Ministrstva za okolje in prostor RS z odločbo opr. št. 3532-1/2016-2 MHŠ z dne 20. 4. 2016 zavrnjeni. Enake usode je bil deležen njihov sodni postopek v upravnem sporu naslovnega sodišča z zavrnitvijo tožbe pod opr. št. II U 196/2016. Tožniki so torej v tem delu ravnali v skladu z napotilom Upravnega sodišča RS, vendar neuspešno. Posledično jim je bil sedaj razlaščen del njihovega gozda, ki v naravi predstavlja pot ter del gozdnega zemljišča vključno z visokoraslimi drevesi ob tej poti. V tem delu je upravni organ zmotno uporabil materialno pravo kot izhaja iz zgornjih navedb.

7. Tožniki so predlagani razlastitvi ugovarjali tudi z utemeljitvijo, da razlastitev ni nujno potrebna in da ni sorazmerna z zatrjevano javno koristjo in težo posega v zasebno lastnino tožnikov. Tožniki so tudi pojasnili, da je upravni organ ob ogledu tudi sam ugotovil, da v naravi nekoliko severno od sporne poti obstaja še ena pot, ki prav tako vodi do štirih domačij, ki predstavljajo javni interes v konkretnem primeru, pri čemer je ta pot zapuščena. Lastniki teh zemljišč so pripravljeni za to traso svoja zemljišča neodplačno odstopiti razlastitveni upravičenki za potrebe ponovne usposobitve te poti, saj bi na ta način tudi ti krajani razlastitvene upravičenke imeli urejeno javno pot do svojih stanovanjskih hiš. Tožniki nadalje menijo, da je upravni organ zmotno ugotovil dejansko stanje v zvezi z razlastitvenim pogojem sorazmernosti med težo posega v lastnino in javno koristjo. Tožniki so vseskozi poudarjali, da se ukvarjajo s kmetijstvom in da je izkoriščanje gozda del njihove osnovne dejavnosti, s katero se preživljajo. Prav tako so tožniki pojasnili, da so jim z vzpostavitvijo javne poti po predhodni godni vlaki onemogoča normalno koriščenje celotnega gozda. Sporna pot namreč poteka po edinem prevoznem delu gozda, na katerem lahko nalagajo podrt les. Posledično na sporno trasi postavljajo prikolice za nalaganje lesa, s čimer se trasa poti, ki dejansko ni široka 5 m, zapre, s tem pa onemogoča prevoz drugim uporabnikom. Z vzpostavitvijo javne poti je tako tožnikom bistveno otežena uporaba njihovega gozdnega zemljišča, saj bi morali za primer spravila lesa pridobiti ustrezno upravno dovoljenje za začasno zaprtje poti in v tej zvezi postaviti na pot tudi ustrezno prometno signalizacijo. Po drugi strani pa bi razlastitvena upravičenka lahko zadostila javnemu interesu za ureditev dovozne poti k navedenim štirim domačijam z usposobitvijo stare trase poti, s čimer bi zadostila potrebam tudi preostalim svojim krajanom na tem območju, ki bili deležni enake obravnave, kot priviligirane štiri domačije na koncu sporne poti. Tožniki menijo, da so zaključki upravnega organa o sorazmernosti odvzema lastninske pravice zavezancev in javno koristjo zmotni. Tožniki predlagajo, da sodišče ugodi njihovi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter priglašajo stroške tega postopka.

8. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

9. Občini A. kot prizadeti stranki je bila vročena tožba, na katero ni odgovorila.

10. Tožba je utemeljena.

11. Tožniki izpodbijajo odločbo prvostopenjskega organa v točkah od 1 do 5 (kar je predmet presoje zakonitosti), s katero je prvostopni organ odločil, da se v korist razlastitvene upravičenke – Občine A., razlasti nepremičnino, parc. št. 583/196, k.o. ..., cesta v izmeri 1054 m2, ki je v solasti tožnikov kot razlastitvenih zavezancev. Občina A. kot razlastitvena upravičenka, na temelju 6. odstavka 19. člena ZJC-B pridobi lastninsko pravico na nepremični, po kateri poteka obstoječa javna cesta.

12. Poseben postopek razlastitve obstoječih javnih cest je določil ZJC-B, (objavljen v Uradnem listu RS št. 92 dne 18.10.2005, ki je pričel veljati naslednji dan po objavi, 24. člen ZJC-B). V 19. členu ZJC-B določa, da če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu (prvi odstavek). Za poseben postopek razlastitve se skladno z drugim odstavkom 19. člena ZJC-B uporabljajo določbe 92. do 114. člena ZUreP-1, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena.

13. Skladno z določili 92. člena ZUreP-1 se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame, omeji, njena pravica uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo. Po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Na navedeno zakonsko določbo se sklicuje tudi izpodbijana odločba, upravni organ pa v njej ugotavlja, da je za razlastitev nepremičnine tožnikov s parc. št. 583/196 izkazana javna korist in da je razlastitev nujno potrebna ter sorazmerna s posegom v zasebno lastnino.

14. V obravnavani zadevi je sporno, ali je razlastitev dopustna v smislu drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 v zvezi s 19. členom ZCJ-B, saj je tožniki menijo, da obstaja še ena pot za dosego istega namena, zato razlastitev obravnavane nepremičnine ni nujno potrebna.

15. Ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona (tretji odstavek 19. člena ZJC-B). Za postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B je treba torej izkazati, da je v času razlastitve (tj. vložitve zahteve za razlastitev) na nepremičnini javna cesta, po kateri poteka cestni promet, in da je bilo zemljišče del ceste že ob uveljavitvi ZJC-B. 16. Zahteva Občine A. za razlastitev nepremičnine parc. št. 583/170 k.o. ... katere lastnika sta bila razlastitveni zavezanec A.A. in C.C. je bila podana dne 11.11.2009. Upravna enota Ptuj je z odločbo dovolila pripravljalna dela na podlagi 101. člena ZUreP-1, po predlogu razlastitvenega upravičenca za izvedbo postopka za ureditev meje, parcelacije, meritev, raziskav na terenu in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev. Iz nepremičnine s parc. št. 583/170 k.o. v solasti tožnikov, so nastale nove parcelne številke, in sicer parc. št. 583/194, 583/195 in 583/196, vse k.o, ....

17. V izpodbijani odločbi temelji ugotovitev javne koristi kot pogoja za razlastitev sporne nepremičnine na Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 1999 in iz leta 2009, ki jo je sprejela razlastitvena upravičenka in sporno pot opredelila kot javno pot, ki poteka po nepremičninah tožnikov in je bila kategorizirana kot javna pot z oznako JP 740730, Cesta ... v dolžini 721 m (pod zap. št. 88). Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 1999 v 2. točki določa, da se občinske ceste kategorizirajo na lokalne ceste s skrajšano oznako: LC) in javne poti (s skrajšano oznako: JP). Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je javna korist pod pogoji tretjega odstavka 19. člena ZJC-B podana in s tem izpolnjen eden izmed pogojev za razlastitev nepremičnine tožnikov (t.i. abstraktna javna korist). Vendar je potrebno ugotoviti tudi, ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, torej ali gre tudi za t.i. konkretno javno korist, da je za dosego javne koristi razlastitev nujno potrebna (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1).

18. Tožniki menijo, da za razlastitev niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji, saj razlastitev sporne parcele ni nujno potrebna, ker obstaja možnost izdelave druge poti do parcel, ki naj bi predstavljale javno korist. Ta druga pot kot navajajo tožniki poteka po parcelah št. 583/47, 583/45, 583/48, 583/110, 583/109 in 583/125, vse k.o. ... in lastniki teh parcel izrecno soglašajo in dovoljujejo, da se pot na ... uredi preko teh njihovih parcel in so v ta namen pripravljeni brezplačno odstopiti del svojega zemljišča potrebnega za izdelavo poti. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da so nekateri lastniki se že podali pisne izjave, v izogib kakršnihkoli dvomom te izjave pa so tožniki predlagali, da upravni organ vse solastnike teh parcel o tej okoliščini neposredno zasliši. 19. Upravni organ je v izpodbijani odločbi obrazložil, da ta druga pot ni predmet zahteve za razlastitev, zato tudi ni predmet obravnave v postopku in njihovi lastniki niso stranke tega postopka. Upravni organ je mnenja, da v tem postopku ne odloča o spremembi trase, ampak mora ugotavljati zakonsko določene pogoje za razlastitev zemljišča, ki ga je predlagala upravičenka, za kar pa predlagano zaslišanje lastnikov zemljišč z navedenimi parcelami ni potrebno in tudi ni utemeljeno.

20. Sodišče meni, da je takšno stališče upravnega organa v izpodbijani odločbi napačno. Upravni organ namreč mora ugotavljati dejansko stanje v skladu z določilom drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 v zvezi s 19. členom ZJC-B. Razlastitev, omejitev in obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena sorazmerna s posegom v zasebno lastnino in zato je v ta namen treba raziskati vse zatrjevane okoliščine, ki lahko vplivale na odločitev. Tožniki so namreč v postopku zatrjevali, da se je upravni organ ob ogledu sam prepričal, da v naravi nekoliko severneje od sporne poti obstaja še ena pot, ki prav tako vodi do štirih domačij, ki predstavlja javno korist v konkretnem primeru, pri čemer je ta pot zapuščena. Ravno ta zapuščena pot je v preteklosti predstavljajo t.i. »Pot na ... goro«, medtem ko je sporna pot predstavljala izključno gozdno vlako za potrebe koriščenja gozda tožnikov. Ta pot ob pričetku in na koncu poteka mimo obstoječih stanovanjskih hiš, pri čemer je celotna trasa te stare poti v zasebni lasti. Relevantno dejstvo v zvezi s to potjo pa je, da so pripravljeni lastniki te trase svoja zemljišča neodplačno odstopiti razlastitveni upravičenki za potrebe ponovne usposobitve te poti, saj bi na ta način lahko imeli urejeno javno pot do svojih stanovanjskih hiš, ki bi bila vzdrževana s strani razlastitvene upravičenke. Slednja bi lahko torej javno korist za povezavo navedenih štirih domačij dosegla po drugi trasi v soglasju z lastniki zemljišč, po kateri zapuščena trasa poti poteka. Upravni organ je za ugotovitev zatrjevanih dejstev o drugi poti, dolžan ugotoviti vse okoliščine in v ta namen tudi zaslišati stranke in lastnike nepremičnin po katerih naj bi potekala navedena druga pot. 21. Razlastitev je po določbi 92. člena ZUreP-1 kot ugotavlja tudi upravni organ dopustna le v primeru, če je pot nujna potrebna. Sodišče pritrjuje tožnikom, da glede tega dejstva izpodbijana odločba ni obrazložena oziroma dejansko stanje v tej smeri ni popolno ugotovljeno. Tudi glede sorazmernosti med težo posega v lastnino in javno korist kot to določa 92. člen ZUreP-1 se upravni organ v izpodbijani odločbi ni opredelil, temveč je zgolj zaključil, da je odrejen poseg v zasebno lastnino sorazmeren in ugotavlja, da tožniki ne bi smeli biti ovirani pri opravljanju dejavnosti v zvezi s koriščenjem gozda. Razlastitveni zavezanci razlastitve ne bodo utrpeli večje izgube kot so jo »trpeli« že do sedaj, vsa morebitna dodatna škoda zaradi podrtih ali poškodovanih dreves pa bo predmet postopka o določitvi odškodnine za razlaščeno premoženje pred pristojnim sodiščem. Tožniki opozarjajo, da je upravni organ zaobšel dejstvo, da je prvi tožnik kljub svoji zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog policije že kaznovan zaradi domnevno nepravilnega parkiranja traktorja s prikolico, na katero je nalagal podrt les iz gozda na sporni javni poti. Konkretno pomeni, da te okoliščine onemogočajo uporabo te poti za spravilo lesa iz gozda, ki ga ni mogoče izvršiti v krajšem času, kar pa je bistvo lastninske pravice zavezancev in v tem delu sodišče soglaša s stališčem tožeče stranke, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Po mnenju sodišča tožena stranka dejanskega stanja ni popolno ugotovila in se tudi ni opredelila do pritožbenih navedb tožnika, tako je tožba tožnika utemeljena.

22. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka po dopolnitvi dejanskega stanja ob upoštevanju mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, ponovno odločiti o upravičenosti razlastitve sporne nepremičnine tožnikov in upoštevati vse okoliščine, predvsem ali je razlastitev nujno potrebna in da je javna korist konkretnega razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. V ta namen naj upravni organ tudi zasliši razlastitvene zavezance in razlastitvenega upravičenca ter lastnike nepremičnin, ki jih je predlagala že tožeča stranka v upravnem postopku.

23. Sodišče je odločalo na seji iz razloga, ker je bilo očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in tako glavna obravnava v navedeni zadevi ne bi v ničemer pripomogla k drugačni odločitvi (prva alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

25. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).