Jedro

V obravnavanem primeru je bila koncesija podeljena brez javnega razpisa na podlagi prvega odstavka 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Ker je bila koncesija podeljena brez javnega razpisa, stranka z interesom v postopku podelitve koncesije ni bila udeležena kot prijavitelj na javni razpis, zato bi morala tožena stranka utemeljenost obnove postopka oziroma izkazani pravni interes utemeljiti še tudi z drugim materialnim predpisom, ki se nanaša na to področje podelitve koncesije, na podlagi katerega bi bilo mogoče preizkusiti zakonitost izpodbijane odločitve. 140. člen ZV-1 sicer določa podelitev koncesije brez javnega razpisa, vendar morata biti izpolnjena dva pogoja: da se koncesija podeli osebi, ki si je pridobila pravico raziskovati podzemne vode zaradi namenov iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 136. člena ZV-1 in da namerava vodo izkoriščati. Tožena stranka bo zato morala v ponovnem postopku v razlogih odločitve, poleg procesnih razlogov (določb ZUP) in zgoraj navedene Uredbe, navesti še ostale materialne predpise, na podlagi katerih je bila Uredba kot koncesijski akt izdana in posledično tudi koncesijska odločba brez javnega razpisa.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije, št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim Sklepom Vlade Republike Slovenije, št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011, je pod točko 1. izreka odločeno, da se postopek v upravni zadevi postopka podelitve koncesije, končanega z izdajo odločbe Vlade RS o določitvi koncesionarja, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 koncesionarju A. d.o.o., obnovi. V 2. točki je določeno, da se obnova postopka izvede v obsegu, da se postopka podelitve koncesije o določitvi koncesionarja za rabo vode iz vrtine RgS-2/88, kot stranski udeleženec udeležuje tudi B. d.d. Pod točko 3 izreka je določeno, da bo o morebitnih stroških odločeno v upravnem aktu, ki bo izdan v obnovljenem postopku.

V obrazložitvi tožena stranka, ki kot pravno podlago v uvodu navaja prvi odstavek 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), navaja razloge dopustnosti obnove postopka, ki so določeni v 267. členu ZUP, ki določa, da mora biti predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen, da ga je podala upravičena oseba, in da je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana. Predlog, ki ga je podala upravičena oseba B. d.d. (stranka z interesom v tem sporu), je bil vložen 22. 5. 2008, to je v roku enega meseca od dneva 22. 4. 2008, ko je predlagatelj izvedel za obstoj odločbe o določitvi koncesionarja, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008. Predlog je dopusten, ker ga je podala upravičena oseba, ker izkazuje pravni interes kot oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Predlagatelj trdi, da ima na vrtini RgS-2/88 posest, vse odkar je dne 22. 12. 1995 na podlagi Pogodbe o prodaji poslovnih deležev in ureditev medsebojnih razmerij , postal lastnik polnilnice in vrtin G-9/78, G-10/95, V-3/66-70 in K-2a/86, na katerih je tudi pridobil koncesijo in za katere plačuje koncesnino. To je ugotovilo tudi Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah s sklepom P 84/2008 z dne 29. 6. 2009 in potrdilo Višje sodišče v Celju s sklepom Cp 1105/2009 z dne 17. 12. 2009. Obe sodišči sta predlagatelju priznali soposest na vrtini RgS-2/88, s čimer je izkazana pravna korist. Prav tako je bila predlagatelju izdana Odločba št. 2 Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 324-02-167/00 z dne 3. 7. 2001, s katero je določeno, da se voda, ki jo črpa podjetje C. d.d., PPE D., ..., iz zajetja V-3/66-08 in RgS-2/88 v ... in se polni pod blagovno znamko Donat Mg, prizna kot „naravna mineralna voda“. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 2. člena Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se koncesija podeli osebi, ki ima v posesti in uporablja objekte vodnjaka za črpanje vode in vodnega vira za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Navaja še 25. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa soposest in se tako pravna korist presoja po tej materialni zakonski določbi.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi procesne kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja določbo 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa, da je pogoj za obnovo postopka podan, če je predlagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost. 43. člen ZUP v prvem odstavku določa, da se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Nepravilno je ugotovljeno, da ima B. d.d. soposest na vrtini RgS-2/88 in s tem pravni interes. Če bi ta soposest obstajala, bi to izključevalo pravice tožeče stranke do rabe podzemne vode iz te vrtine, zaradi česar njen pravni interes ni podan. Uredba določa, da je relevantna posest in uporaba objektov vodnjaka za črpanje vode iz vodnega vira. Ne gre za vsakršno posest, ampak le zakonito posest. Obrazložitev izpodbijane odločbe, in da se sklicuje na odločbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, ni pravilna. V posestnem sporu se skladno z izrecno zakonsko določbo (prvi odstavek 43. člena SPZ), ne upošteva pravica do posesti, zaradi česar nezakonitost posesti v sporih zaradi motenja posesti sploh ni predmet presoje. Tožeča stranka je vložila že negatorno tožbo. Tožeča stranka je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, v kateri je sporna vrtina, uporablja objekte vodnjaka za črpanje vode in izpolnjuje vse zahteve za pridobitev koncesije. Tudi če je to soposest B. imela, pa se je tej odrekla, kar izhaja iz dopisa že v letu 2004, ko je sama navedla, da že takrat ni imela posesti nad vrtino, ampak je imela posest E. d.o.o. Da se je odrekla posesti potrjuje dopis B. d.d. z dne 20. 10. 2008, v katerem pisno povzema predloge posredovane na sestanku s tožečo stranko z dne 20. 9. 2008. Iz tega izhaja, da je lastnik teh nepremičnin parc. št. 315 k.o. ..., kot tudi premičnin in vrtine pizometra z oznako V-6/67, cevovoda z oznako PE63 ter merilne omarice v vrtini, tožeča stranka. Predlagala je namreč sklenitev pogodbe za najem zemljišča, na katerem se nahaja vrtina za obdobje 10 let. Letno nadomestilo za uporabo zemljišča v višini 195.000 EUR bruto, prenos koncesijske pogodbe na B. d.d., določitev predkupne pravice, neomejen dostop do vrtine in z njo povezane opreme za potrebe vzdrževanja opreme in črpanja mineralne vode ter odvzem mineralne vode v minimalni količini 5 mio litrov letno oziroma skladno s koncesijsko pogodbo. Iz tega nedvomno izhaja, da B. d.d. nima soposesti, ne uporablja objekta vodnjaka za črpanje vode iz vodnega vira za stekleničenje in proizvodnjo pijač (vrtine RgS-2/88), zaradi česar nima pravnega interesa in posledično ni upravičena predlagati obnove postopka. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in predlog za obnovo postopka zavrže, oziroma da se zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki in se ji naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej ponovno navaja celoten potek postopkov in obrazložitev v izpodbijani odločbi, kar sodišče v sodbo ne povzema. Odgovarja na zakonito sklicevanje tožeče stranke na SPZ in poudarja, da zakon razlikovanja med zakonito in nezakonito posestjo ne ureja. Ponovno navaja ugotovitve Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah v odločbi, s katero se priznava soposest B. d.d. na vrtini RgS-2/88 in se sklicuje še na Pogodbo o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piziometrom W-6-76 z dne 23. 5. 1997 ter prodajno pogodbo z dne 13. 2. 2004. S tem pa je zadoščeno vsem določilom 2. člena Uredbe. Oseba, ki se ji podeli koncesija za odvzem podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač v skladu z Uredbo, mora imeti v posesti (ta pogoj tožeča stranka izpolnjuje – soposest) in uporabljati objekte vodnjaka za črpanje vode iz vodnega vira za stekleničenje in proizvodnjo pijač (tega pogoja tožeča stranka ne izpolnjuje). Pogoj pa izpolnjuje družba C. d.d., ki je že dne 26. 2. 2001 in dne 19. 8. 2004 dopolnila pobudo za podelitev koncesije za rabo vode za proizvodnje pijač, ker je voda njena pretežna surovina. Ta postopek še ni končan. Glede navedb, da se je B. odrekla posesti na vrtini, pa navaja, da je ta bila kasneje ugotovljena s sodbami sodišča. Stranka z interesom v tem sporu B. d.d. (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter pojasnjuje, da je tožena stranka navedla pravilne in zakonite razloge za svojo odločitev. V nadaljevanju navaja še posamezne civilne spore pred Okrožnim sodiščem v Celju, št. II Pg 98/2009 in P 749/2010, ki se nanašajo na razne institute prisostvovanja služnosti in obstoja stavbne pravice ter s tem dokazovanje obstoja pravice do posesti. Pomembno je, da tožeča stranka v času podelitve koncesije ni uporabljala objektov vodnjaka in ni izpolnjevala pogojev iz zahtev za podelitev koncesije. Te je izpolnjevala edino stranka z interesom, ki pa o podelitvi koncesije ni bila obveščena, kaj šele, da bi lahko vsaj sodelovala in dokazovala v postopku, da tožeča stranka pogojev za podelitev koncesije ne izpolnjuje. Nikoli se ni odrekla pravici do posesti vrtine RgS-2/88 in koriščenju vode iz te vrtin. Dopis z dne 20. 10. 2008 je izdan na zlo nameren način, ker je bil izdelan in posredovan tožeči stranki v fazi poskusa izvensodne in mirne sporazumne rešitve spora potem, ko je bil s strani stranke z interesom že vložen predlog za obnovo postopka podelitve koncesije. Besedilo najemne pogodbe je bilo med strankama praktično že usklajeno, vendar pa je tožeča stranka od dogovora samovoljno odstopila. S tem je tožeča stranka kršila določbo 309.a člena ZPP, ki se uporablja tudi v upravnem sporu, ki določa, da kot dokaz v postopku ni dopustno predložiti listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene ob pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora. Sodišču predlaga, da tožečo stranko skladno z določbo 11. člena ZPP denarno kaznuje. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

V pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2011 tožeča stranka odgovarja na navedbe stranke z interesom ter razlaga vse dosedanje spore pred okrajnimi in okrožnimi sodišči, ki se nanašajo na motenje posesti, katere pa sodišče v sodbo ne povzema, ker za ta postopek niso pravno relevantni. Njen pravni interes je izkazan s Pravilnikom o naravni mineralni vodi (Uradni list RS 26/2000), ki v 9. členu določa, da se smejo vode črpati le iz virov, za katere je minister pristojen za okolje, izdal vodno gospodarsko dovoljenje, in za katerega je Vlada RS izdala koncesijo o izkoriščanju vode. B. d.d. nikoli ni imela vodnega gospodarskega dovoljenja, niti koncesije za izkoriščanje naravne mineralne vode. Predlaga tudi, da se postopek, ki se vodi pod št. IV U 189/2011 (odločanje o predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka odločanja o preklicu priznanja vode kot naravne mineralne vode), združi s postopkom U 51/2011, ker se nanaša na iste stranke postopka. V vlogi z dne 9. 2. 2012 tožeča stranka še navaja, da je bil opravljen inšpekcijski nadzor, v katerem je ugotovljeno, da stranka z interesom nima koncesije za črpanje in rabo vode iz te vrtine in se ji nadaljnje črpanje prepoveduje. V pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2012 tožeča stranka še ugovarja pravočasnosti vložene vloge za obnovo postopka, ker ne izhaja iz izpodbijanega sklepa, kdaj je predlagatelj obnove izvedel za izdajo koncesijske odločbe, tudi ni obrazloženo, zakaj je predlog za obnovo postopka pravočasen. V nadaljevanju še navaja izdajo uporabnega in gradbenega dovoljenja, sodbe upravnega sodišča v zvezi s temi dovoljenji, kar pa ni predmet postopka v tem sporu, zato tudi teh navedb sodišče v sodbo ne povzema. V pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2012 prereka mnenje Inštituta za javno upravo, ki ga je stranka z interesom predložila kot dokaz v zvezi s prenehanjem koncesije v primeru vložitve zahteve za obnovo postopka. Navaja, da je z obnovo postopka izbora koncesionarja obnovljen zgolj postopek, odločba o podelitvi koncesije ni bila odpravljena, prav tako ni bila odpravljena pogodba o koncesiji. Vseh nadaljnjih navedb, ki se nanašajo na to mnenje, sodišče v sodbo prav tako ne povzema.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijani Sklep o obnovi postopka podelitve koncesije, št. 35501-45/2010/20 z dne 3. 2. 2011, končanega z izdajo odločbe Vlade RS o določitvi koncesionarja, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 koncesionarju A. d.o.o., ki se obnovi s tem, da se postopka za podelitev koncesije, kot stranski udeleženec, udeležuje tudi B. d.d., temelji na prvem odstavku 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa procesni postopek dovolitve obnove ter na določbi 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa obnovitveni razlog, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Pravni interes po določbi 43. člena ZUP B. d.d. (stranke z interesom v tem sporu) za obnovo postopka, tožena stranka utemeljuje z dokazano soposestjo na vrtini (25. člena SPZ) po sklepu Okrajnega sodišča Šmarje pri Jelšah P 84/2008 z dne 29. 6. 2009, potrjenega s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 1105/2009 z dne 17. 12. 2009, ki sta bila sicer izdana po Odločbi o podelitvi koncesije tožeči stranki, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008. Po presoji sodišča razlogi za odločitev tožene stranke, v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ne zadostujejo za preizkus zakonitosti sklepa o obnovi postopka podelitve koncesije, z udeležbo B. d.d., kot stranskega udeleženca v postopku podelitve koncesije.

Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) v prvem odstavku 164. člena določa, da država ali občina lahko proti plačilu podeli koncesijo za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine, ki je v njeni lasti ali ima na njej zakonito pravico opravljanja ali gospodarjenja, pravni ali fizični osebi, če je ta usposobljena za njeno izvajanje. V sedmem odstavku tega člena je določeno, da se koncesija na naravni dobrine lahko podeli, če so izpolnjeni vsi okoljevarstveni pogoji, ki so za poseg v okolje določeni s tem zakonom, ali zakoni, ki urejajo varstvo in rabo naravnih dobrin. Koncesija se lahko podeli samo na podlagi javnega razpisa, če zakon ne določa drugače. V prvem odstavku 165. člena tega zakona je določeno, da je podlaga za podelitev koncesije na naravni dobrini koncesijski akt, ki je v tem spornem primeru predpis Vlade RS (drugi odstavek 165. člena).

V obravnavanem primeru je bila koncesija podeljena brez javnega razpisa na podlagi Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba), ki določa v prvem odstavku 2. člena določa, da se koncesija brez javnega razpisa podeli osebi, ki ima v posesti in uporablja objekte vodnjaka za črpanje vode iz vodnega vira za stekleničenje in proizvodnjo pijač. V četrtem odstavku tega člena pa so določene nadaljnje okoliščine, ko se koncesija podeli na podlagi javnega razpisa. V spornem primeru je bila tožeči stranki izdana odločba o podelitvi koncesije, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, na podlagi Uredbe, kot koncesijskega akta, s čimer je bila tudi izključena možnost udeležbe vseh morebiti zainteresiranih drugih fizičnih in pravnih oseb za pridobitev koncesije, glede na to, da ni bilo javnega razpisa. Gre torej za že pravnomočno odločbo o podelitvi koncesije tožeči stranki, katere postopek izdaje se z izpodbijanim sklepom obnavlja. Glede na to, da Uredba kot koncesijski akt ne določa javnega razpisa, ne gre za tako imenovano „klasično“ obnovo postopka, ko bi več strank imelo zakonsko možnost udeležbe v upravnem postopku, pa jim ta možnost ni bila dana. Ker je bila koncesija podeljena brez javnega razpisa, B. d.d. v tem postopku podelitve koncesije tudi ni bila udeležena kot prijavitelj na javni razpis. Prav zaradi dejstva, ker ne gre za podelitev koncesije na podlagi javnega razpisa, bi morala tožena stranka utemeljenost obnove postopka oziroma izkazani pravni interes B. d.d. (43. člen ZUP), utemeljiti še tudi z drugim, v nadaljevanju navedenim materialnim predpisom, ki se nanaša na to področje podelitve koncesije, na podlagi katerega bi bilo mogoče preizkusiti zakonitost izpodbijane odločitve.

Zakon o vodah (v nadaljevanju ZV-1) določa postopke v zvezi s koncesijami, od členov 136. do 141. Člen 139 ZV-1 določa, da se koncesija podeli z odločbo o izboru na podlagi javnega razpisa. 140. člen tega zakona pa določa podelitev koncesije brez javnega razpisa, ki se podeli pravni ali fizični osebi, ki si je pridobila pravico raziskovati podzemne vode zaradi namenov iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 136. člena tega zakona (proizvodnja pijač in potrebe kopališč) in namerava vodo izkoriščati, če izpolnjuje v koncesijskem aktu predpisane pogoje. To pomeni, da 140. člen ZV-1 sicer določa podelitev koncesije brez javnega razpisa, vendar morata biti izpolnjena dva, zgoraj navedena kumulativna pogoja. 199. člen ZV-1 med drugim določa, da pravna oseba, ki rabi vodno dobrino in je za takšno rabo predpisana pridobitev koncesije in teh aktov nima, mora v dveh letih od uveljavitve tega zakona (7. 5. 2004) vložiti vlogo za izdajo koncesije. Ne glede na to, da naj bi potrditvah stranke z interesom B. d.d. in po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, ta v dveh letih vložila vlogo za podelitev koncesije (leta 2004), čeprav Uredba kot koncesijski akt še ni bila izdana, kot tudi leta 2008, to ne zadošča za ugotovitev sodišča, da je imela stranka z interesom, glede na vse zgoraj navedene materialne določbe (ne glede na člen 140 ZV-1, ki določa podelitev koncesije brez javnega razpisa), zakonsko pravico do udeležbe v postopku podelitve koncesije tožeči stranki.

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku v razlogih odločitve, poleg procesnih razlogov (določb ZUP) in Uredbe, navesti še ostale zgoraj navedene materialne predpise, na podlagi katerih je bila Uredba kot koncesijski akt izdana in posledično tudi koncesijska odločba brez javnega razpisa. Z razlago teh predpisov, ob upoštevanju, da je odločba o podelitvi koncesije že pravnomočna, bo tožena stranka glede na izkazano dejansko stanje (tudi vložitve vlog strank v postopku za podelitev koncesije), ponovno odločila o predlogu za obnovo postopka za udeležbo stranke z interesom B. d.d., kot zakonsko dopustnem procesnem institutu.

Sodišče je v tem sporu odločilo samo o tožbenem ugovoru, da ni podana procesna predpostavka po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP za udeležbo stranke z interesom v ponovnem postopku podelitve koncesije, zato se v nadaljevanju ni spuščalo v tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravočasnost vložitve predloga za obnovo postopka in na preizkus, ali je okoliščina (zatrjevana soposest na sporni vrtini ugotovljena s sodnimi odločbami leta 2009), na kateri temelji predlog za obnovo postopka verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Kot je sodišče že zgoraj navedlo, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ob razlagi vseh procesnih in materialnih predpisov najprej ugotoviti, ali je obnova postopka na podlagi 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, četudi gre za upravni postopek podelitve koncesije, glede na njegovo specifičnost v obravnavanem primeru, sploh pravno dopustna.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede na to, da niso bili pravilno uporabljeni materialni predpisi, zaradi česar je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je izpodbijana odločba nezakonita, ter jo po tretjem odstavku tega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za združitev tega postopka z zadevo U 189/2011, v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1, glede na to, da gre za povsem različna dejanska in pravna vprašanja, ne glede na iste stranke v obeh postopkih.

K točki II izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 €, povečane za 20% DDV.