Jedro

Sodišče je nato na podlagi dokazne ocene izvedeniškega mnenja, izpovedbe tožnika ter vpogledane listinske dokumentacije zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da je vse zatrjevane poškodbe utrpel v obravnavanem škodnem dogodku (z zahtevanim dokaznim standardom nad polovične verjetnosti)

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki II. in III. izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 11.200,00 EUR v roku 15. dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2018 dalje (točka II. izreka) ter zavrnila tožbeni zahtevek v presežku (točka III. izreka).

2. Toženka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti, iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter v nadaljevanju previsoke odškodnine. Izpostavlja, da je bilo z izvedencem za raziskave prometnih nezgod ugotovljeno, da je bila hitrost vozila ob trčenju 10 km/h, kar je izjemno nizka hitrost, na podlagi katere ne delujejo niti na avtomobil niti na telo omembe vredne sile, zato tudi niso možne kakšne telesne poškodbe hujšega ali trajnejšega značaja. Ponavlja, da ni povzemala mnenja izvedenca medicinske stroke, ker je bil popolnoma nekritičen do konkretne situacije glede možnosti nastanka telesnih poškodb, ker ni upošteval že predhodnih poškodb oziroma degenerativnih sprememb na kolenih in ni razmejil teh obolenj in bolezenskih stanj. Meni, da obsežna ruptura in deformacija, ki jo je pokazala preiskava, ne more biti posledica udarca pri 10 km/h, saj je tožnik imel leta 1999 nezgodo, ko mu je na desno koleno padla omara. Izvedenec medicinske stroke očitno ni upošteval zaključkov izvedenca cestnoprometne stroke, ki je ugotovil zanemarljive sile gibanja avta in telesa tožnika. Zlasti oporeka poškodbi sklepnega hrustanca ter poškodbi prednje križne vezi. Opozarja tudi, da je bilo tožnikovo dejanje z upiranjem nog v tla, prekomerno in ni posledica obravnavane prometne nezgode. Nadalje toženka v celoti nasprotuje nastanku zatrjevanih poškodb v prometni nezgodi. Zdravstvene težave in poškodbe tožnika so po prepričanju toženke posledica predhodnih poškodb in zdravstvenega stanja ter degenerativnih sprememb tožnika. Nadalje povzema podatke iz zdravstvenega kartona tožnika, ki potrjujejo, da je bil tožnik v preteklosti pogosto poškodovan, da je imel poškodovano tako desno kot levo nogo ter hrbtenico. Poškodbe desnega kolena, strukturne spremembe, stare raztrganine meniskusov in hrustančne spremembe niso v vzročni zvezi s prometno nezgodo z dne 20. 1. 2016. Kljub temu, da izvedenec medicinske stroke navaja, da ni nobenih zapisov o morebitnih bolezenskih težavah tožnika v desnem kolenu, to ne drži, saj iz zdravstvenega kartona izhaja, da je tožnik že imel obsežne predhodne poškodbe in obolenja obeh kolen. Sodišče se sklicuje na nezanesljive ugotovitve, v kolikšni meri so bili poškodovani sklepni hrustanci in nezanesljive ocene glede poškodbe prednje križne vezi, saj je izvedenec ocenil, da bi do poškodb lahko prišlo, ni pa očitno prepričan. Glede višine odškodnine po posameznih postavkah pritožba navaja, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel zgolj zvin in nateg drugih neopredeljenih delov desnega kolena, vse ostale poškodbe ne morejo biti v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Ugovarja višini odškodnine, ki je daleč pretirana in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v primerljivih primerih. Glede na tožnikove pogoste zdravstvene težave v preteklosti ni verjeti trditvam, da bi se tožnik pred prometno nesrečo aktivno rekreiral s kolesarjenjem, košarko, nogometom. Dejanska poškodba - udarnina kolena ni zapustila trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče ni zadostno upoštevalo soprispevek tožnika, saj je sam povedal, da je odklonil operacijo. Sodišče je prisodilo previsoko odškodnino.

3. Tožnik v odgovoru na tožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče je prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato sodišče druge stopnje kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in glede pritožbenih razlogov dodaja:

6. Sodišče je v obravnavanem postopku odmerilo tožniku odškodnino za, v škodnem dogodku z dne 20. 1. 2016, nastalo nematerialno škodo, ko se je poškodoval kot sopotnik v vozilu, ki ga je vozil zavarovanec toženke. Ker je toženka že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala vzročni zvezi med škodnim dogodkom in s strani tožnika zatrjevanim obsegom nastale škode, je sodišče v postopku najprej angažiralo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod ter nato še izvedenca medicinske stroke. Sodišče je ugotovilo, da sta obe izvedeniški mnenji razumljivi, jasni, ter da se dopolnjujeta. Izvedenec medicinske stroke je namreč ob ugotovljeni hitrosti ob trku ter glede na sile, ki so po ugotovitvah izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, delovale na tožnika ob trku, izdelal svoje mnenje ter potrdil, da bi tožnik glede na ugotovljene sile, ki so delovale na desno koleno v vseh treh smereh, po izračunu izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, lahko utrpel vse zatrjevane poškodbe sklepnih struktur. Sodišče se je zato pri odločitvi pravilno oprlo na zaključke obeh izvedencev, in sicer, da je tožnik v prometni nezgodi dne 20. 1. 2016 utrpel zvin desnega kolena, poškodbo notranjega in zunanjega meniskusa, poškodbo sklepnega hrustanca in delno poškodbo sprednje križne vezi.

7. Pritožba neuspešno graja zaključek sodišča in navaja, "da je tožnik utrpel zgolj zvin in nateg drugih neopredeljenih delov desnega kolena, vse preostale poškodbe in s tem iz njih izvirajoča škoda, že objektivno gledano, glede na to, da ob trku na tožnikovo telo niso delovale močne sile, ne morejo biti v vzročni zvezi s prometno nezgodo, ki je predmet tega postopka."

8. Pritožba torej najprej izpodbija zaključke sodišča glede obsega poškodb, ki jih je tožnik utrpel v škodnem dogodku, s očitkom, da je sodišče napačno ocenjevalo zaključke izvedenca medicinske stroke ter da slednji ni upošteval izvedeniškega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod glede zanemarljivih sil gibanja avtomobila in telesa tožnika. Ti očitni niso utemeljeni in nanje je odgovorilo že sodišče prve stopnje v točkah 14 in 15 obrazložitve. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke nedvomno izhaja, da je izvedenec upošteval sile, ki jih je ugotovil izvedenec za raziskavo prometnih nesreč, ter da je ob upoštevanju teh sil z zanesljivostjo ugotovil poškodbi obeh meniskusov, glede poškodbe sklepnega hrustanca ter delne poškodbe prednje križne vezi, pa je pojasnil, da jo na podlagi vpogledane medicinske dokumentacije ne more z zanesljivostjo potrditi, vendar bi tožnik glede na sile, ki so delovale na desno koleno v vseh treh smereh, lahko utrpel vse ugotovljene poškodbe sklepnih struktur. Sodišče je nato na podlagi dokazne ocene izvedeniškega mnenja, izpovedbe tožnika ter vpogledane listinske dokumentacije zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da je vse zatrjevane poškodbe utrpel v obravnavanem škodnem dogodku (z zahtevanim dokaznim standardom nad polovične verjetnosti).1

9. Drugi sklop pritožbenih očitkov se nanaša na neupoštevanje predhodnih poškodb in zdravstvenega stanja ter degenerativnih sprememb tožnika. Toženka očita, da izvedenec ni upošteval, da iz zdravstvenega kartona izhaja, da je tožnik že imel obsežne predhodne poškodbe in obolenja obeh kolen, ter da zatrjevanih poškodb ni razmejil od predhodnih obolenj in stanj. Tudi ta očitek ni utemeljen. Izvedenec je pregledal celotno dokumentacijo in posebej izpostavil, da je v kartoteki le en zapis o poškodbi desnega kolena pred obravnavano poškodbo, in sicer iz aprila 1999, ko mu je na to koleno padla omara. Nadalje je izpostavil, da ni v zdravstveni dokumentaciji zapisov o bolezenskih težavah desnega kolena. Nadalje iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenec upošteval zmerne degenerativne spremembe, vendar je na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije zaključil, da mu te niso povzročale težav, zaradi katerih bi se moral zdraviti. Medicinska dokumentacija, izvedeniško mnenje in tožnikova izpovedba potrjujejo dejstvo, da tožnik več let pred obravnavano nezgodo ni imel težav z desnim kolenom. Diagnoza v letu 2013, ki jo izpostavlja pritožba - ruptura meniskusa, se glede na podatke zdravstvene kartoteke nanaša na poškodbo levega kolena.

10. Zato sodišče druge stopnje ne more pritrditi očitku pritožbe, da sodišče ni pravilno upoštevalo predhodnih degenerativnih sprememb in tožnikovih predhodnih poškodb, ob ugotovitvi, da tožnik vse do predmetnega škodnega dogodka ni imel z desnim kolenom težav, ki bi zahtevale zdravljenje, morebitnih predhodnih (nemih) degenerativnih sprememb ni mogoče šteti kot pravno relevantnega sovzroka v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode, zaradi katerega bi bilo potrebno znižati odškodnino.

11. Višino odškodnine pritožba graja pavšalno in sicer na več mestih poudari, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino, da je le-ta pretirana za vse postavke nepremoženjske škode. Uradni pritožbeni preizkus pokaže, da je odločitev sodišča tudi glede višine odškodnine pravilna.

12. Ob upoštevanju ugotovljenih dejstev o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in dejstva, da bo tožnik občasne lahke telesne bolečine trpel tudi v bodoče, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 18 in 19 obrazložitve, in ob upoštevanju še ugotovljenih prestanih neugodnosti, odškodnina za prestane telesne bolečine in bodoče telesne bolečine ter prestane neugodnosti v višini 6.000,00 EUR, ni neskladna z namenom denarne odškodnine po 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je pri odmeri upoštevalo, da bi tožnik bolečinsko obdobje od aprila 2016 do januarja 2018 lahko preprečil ali vsaj zmanjšal, če bi šel na operacijo že v letu 2016, zato tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

13. Tudi odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje za prestani strah odmerilo v višini 700,00 EUR je po presoji sodišča druge stopnje pravična, ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik utrpel kratkotrajen intenziven strah ter sekundaren strah za izid zdravljenja, ki je bil v začetku intenziven, nato pa se je omilil do zmernega, dokler ni po operaciji kolena izzvenel. 14. Iz izvedeniškega mnenja izhaja dejstvo, da poškodbe obeh meniskusov nedvomno zapuščajo trajne posledice v obliki občasnih bolečin v kolenu (trajne organske in funkcionalne posledice). Zato je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so vse ugotovljene posledice, zaradi katerih so omejene tožnikove življenjske aktivnosti in mu povzročajo duševne bolečine v vzročni zvezi z, v obravnavanem škodnem dogodku, utrpelo poškodbo. Določena odškodnina v višini 4.500,00 EUR pa je pravično zadoščenje glede na zaključek, da so tožnikove sedanje in bodoče duševne bolečine posledica zmanjšane sposobnosti za težja fizična opravila in športne aktivnosti. Prikrajšan je torej za opravila, ki zahtevajo večjo obremenitev desnega kolena.

15. Višina odmerjene skupne odškodnine dosega znesek v višini približno devetih povprečnih plač in po presoji sodišča druge stopnje tudi kot celota ustreza njenemu namenu, kot ga določa drugi odstavek 179. člena OZ in je skladna s sodno prakso v podobnih primerih za primerljiv obseg škode (VSK Cp 1131/2010, VSL I Cp 1403/2019, VSC Sodba Cp 527/2018). Seveda pa je pri odmeri odškodnine treba upoštevati vse individualne značilnosti konkretne tožnikove nepremoženjske škode in je zato sklicevanje na primerljivo sodno prakso lahko le okvirno.

16. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato morata pravdni stranki nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 165., 154. in 155. člena ZPP).

1 Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti - mejni prag nadpolovične verjetnosti.