Jedro

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da so v premoženju tožnika nastale spremembe, katerih pa tožnik v danem roku ni sporočil pristojni službi za BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugotovila, da je tožnik A.A. neupravičeno prejel brezplačno pravno pomoč po odločbi, opr. št. Bpp 151/2009 z dne 16. 4. 2009 (1. točka izreka). Odločila je, da mora tožnik neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe na transakcijski račun toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in da je vračilo prihodek proračuna Republike Slovenije (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) z odločbo št. Bpp 151/2009 z dne 16. 4. 2009 v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. stopnje in v obliki oprostitve plačila stroškov postopka v pravdnem postopku, ki ga je tožnik sprožil pri pristojnem sodišču, zaradi plačila odškodnine za povzročeno nepremoženjsko škodo. Ta postopek je bil zaključen s sodbo z dne 3. 4. 2014, ki je postala pravnomočna dne 20. 3. 2015 in s katero je sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

3. V zadevnem pravdnem postopku so bili na podlagi pravnomočnih sklepov sodišča iz naslova odobrene BPP poravnani stroški v višini 774,46 EUR in 2.065,22 EUR. Tožena stranka je zato na podlagi določb 42. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) po uradni dolžnosti začela postopek ugotavljanja tožnikove upravičenosti do BPP. Ugotovila je, da je tožnik v času od 22. 5. 2009 do 22. 5. 2015 pridobil lastninski delež na več nepremičninah, vendar pa o teh spremembah, ki bi lahko vplivale na pravico do BPP ter obliko, obseg in obdobje prejemanja te pomoči, ni seznanil organa za BPP, kot to sicer zahtevata določbi drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP.

4. V postopku je tožena stranka z vpogledom v javno dostopne evidence ugotovila, da je tožnik dne 30. 4. 2011 pridobil lastninsko pravico na posameznem delu številka 7, stavbe številka 49 k.o. ..., z vrednostjo po GURS-u 40.008,00 EUR ter parc. št. 4254/1 k.o. ..., z vrednostjo po GURS-u 2.265,00 EUR, dne 26. 2. 2013 pa pridobil še posamezni del št. 6, stavbe št. 49 k.o. ..., z vrednostjo po GURS-u 83.101,00. Skupna vrednost pridobljenega premoženja tako znaša 125.374,00 EUR. Glede na to, da tožnik živi v posameznem delu stavbe št. 7, v stavbi št. 49 k.o. ..., je tožena stranka od tako ugotovljene skupne vrednosti pridobljenega premoženja odštela vrednost te nepremičnine v višini 40.008,00 EUR ter je ni upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe. Skladno s tem je tožena stranka ugotovila, da se je premoženje tožnika povečalo najmanj za 85.366,00 EUR. Ker je moral tožnik na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 12. 12. 2012 dedinji Tanji Ražman plačati 10.000,00 EUR, z dedovanjem pa pridobil še denarna sredstva v skupnem znesku 3.554,75 EUR, je tožena stranka pri izračunu končne vrednosti premoženja, ki ga je pridobil tožnik, upoštevala tudi pasivo, oziroma znesek v višini 4.445,25 EUR. To pomeni, da je tožnik v preverjenem obdobju pridobil premoženje v skupni višini 78.920,75 EUR.

5. V skladu z določbo 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) se BPP, ne glede na izpolnjevanje ostalih pogojev, ne dodeli, če ima prosilec ali njegova družina prihranke ali premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre in katerega vrednost dosega ali presega 12.554,88 EUR. Tožnik je v obdobju leta 2013 s pridobljenimi nepremičninami presegel vrednost cenzusa. Njegov materialni položaj se je torej po izdaji odločbe o dodelitvi BPP tako spremenil, da bi moral v roku 8 dni sodišče obvestiti o spremembah, česar pa ni storil in mora zato, ob upoštevanju 43. člena ZBPP, prejeto BPP vrniti. Tožena stranka je zavrnila ugovor tožnika glede slabih finančnih razmer v katerih živi, saj ji zakon za upoštevanje takega ugovora ne daje podlage. Glede pravice do brezplačnega dosmrtnega užitka na posameznem delu št. 6, stavbe št. 49 k.o. ..., pa je navedla, da, skladno s sodno prakso, užitek kot osebna služnost ne vpliva na pravico imetnika lastninske pravice, da z nepremičnino prosto razpolaga (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. II U 74/2016 z dne 6. 4. 2016. 6. Tožnik v tožbi navaja, da, glede na težko finančno stanje, saj je kot invalid prve kategorije prejemnik minimalne invalidske pokojnine, zahtevanega zneska ne more vrniti. Njegovo premoženjsko stanje se s pridobitvijo nepremičnin ni izboljšalo, saj je dolžan preživljati ostale člane družine, to je šoloobvezno hčerko, ki je brez vsakršnih dohodkov ter B.B., ki ima pravico dosmrtnega brezplačnega preužitka. V nadaljevanju uveljavlja zastaranje terjatve iz naslova izplačane BPP, saj je odločba, s katero mu je bila dodeljena, postala pravnomočna 22. 5. 2009, preverjanje upravičenosti pa se je zaključilo ravno na zadnji dan upravičenosti. Toženi stranki očita, da je prišla nezakonito do njegovih osebnih podatkov, ki se nanašajo na premoženje in je zato izpodbijana odločba nezakonita in neveljavna. Ugovarja višini stroškov, izplačanih za sodna izvedenca, ki so absolutno previsoki in nerazumljivi ter očita, da mu stroškovniki izvedencev pred odmero nagrade niso bili vročeni. Sporna, oziroma nepravilna, pa je tudi ugotovitev tožene stranke, da prebiva v stavbi št. 49 k.o. ..., v delu označenim s številko 7. V tem delu stavbe ne prebiva nihče, saj je to kletna garsonjera, ki je neprimerna za bivanje. Skupaj z ostalimi dejankso prebiva v posameznem delu stavbe št. 6 v stavbi št. 49 k.o. ... in bi zato tožena stranka morala od skupne vrednosti pridobljenega premoženja morali odšteti vrednost tega posameznega dela. S tem bi se pridobljeno premoženje zmanjšalo na 35.819,00 EUR. Izpostavlja, da je sodišče v zapuščinskem postopku vrednost celotne zapuščine ocenilo le na 80.000,00 EUR. Vrednost premoženja bi se morala znižati še za vrednost vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve v korist Republike Slovenije, Center za socialno delo Koper, v višini 13.865,00 EUR, ki je nastala iz naslova odobrene socialne pomoči. Vrednost na novo pridobljenega premoženja bi se tako morala znižati na 21.964,00 EUR in bi se kot taka morala upoštevati v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je tudi napačno izračunala znesek denarnih sredstev, ki jih je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju moral plačati dedinji Tanji Ražman. V preverjenem obdobju je tako dejansko pridobil premoženje le v višini 18.410,00 EUR, pri čemer pa bi morala tožena stranka upoštevati še pogrebne stroške zapustnice. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da se ga popolnoma, oziroma vsaj delno, oprosti plačila dolžnega zneska.

7. Tožena stranka v obsežnem odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika kot neutemeljene. Vztraja pri tem, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Tožnik je bil v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP z ugotovljenimi okoliščinami seznanjen in je nanje tudi podal odgovor iz katerega izhaja, da dejansko živi v delu stavbe št. 7, v stavbi št. 49 k.o. ... Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožnika pa še dodaja:

10. Med strankama ni sporno, da je bila tožniku z odločbo, opr. št. Bpp 151/2009 z dne 16. 4. 2009, ki je postala pravnomočna dne 22. 5. 2009, odobrena BPP za pravdni postopek, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 382/2009 in v katerem tožnik s tožbo ni uspel. Sodba, izdana v postopku Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 382/2009 z dne 3. 4. 2014, je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 33/2015 dne 20. 3. 2015. 11. Po določbah 30. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-C) se za postopke, za katere je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, ki so se končali s pravnomočno ali nepravnomočno odločbo pred uveljavitvijo tega zakona, pa upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, uporabljajo določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. list RS št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo, 23/08 in 15/14 odl. US - v nadaljevanju ZBPP).

12. Tožena stranka je tako pravilno v skladu z 49. členom ZBPP pričela postopek ugotavljanja pogojev za vračilo sredstev izplačane BPP in v nadaljevanju, glede na ugotovitve o materialnem položaju tožnika, postopek nadaljevala ob uporabi tretjega odstavka 49. člena ZBPP. Pravilno je v skladu z prvim odstavkom 42. člena ZBPP po tem, ko je ugotovila, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker tožnik do BPP ni več upravičen, temu naložila vračilo prejete BPP. Kot je že pojasnila tožena stranka, določba 41. člena ZBPP določa obveznost upravičenca do BPP, da mora pristojno strokovno službo za BPP v času od odobritve BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah, oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Te spremembe mora sporočiti najkasneje v 8-ih dneh od dneva, ko je zanje izvedel. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da so v premoženju tožnika nastale spremembe, katerih pa tožnik v danem roku ni sporočil pristojni službi za BPP. Ugovor tožnika, da je terjatev zastarala, ni utemeljen. Izplačilo sodnemu izvedencu iz sredstev brezplačne pravne pomoči v predmetni zadevi je bilo izvršeno na podlagi odredbe z dne 17. 3. 2014. Sodba, opr. št. P 382/2009 z dne 17. 3. 2014, je postala pravnomočna dne 20. 3. 2015, tako da ob izdaji izpodbijane odločbe terjatev tožene stranke do tožnika še ni zastarala.

13. Neutemeljen je ugovor tožnika, da je tožena stranka zlorabila njegove osebne podatke in kršila varstvo njegovih osebnih podatkov s tem, ko je pridobivala podatke iz uradnih evidenc. Tožena stranka je podatke o premoženju in spremembah ter premoženju tožeče stranke pridobila zakonito, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 20. člena ZBPP v zvezi z 42. členom ZBPP.

14. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika glede višine izplačil stroškov sodnemu izvedencu. O višini stroškov izvedencev tožena stranka ni odločala. Stroški izvedencev so bili iz sredstev BPP poravnani na podlagi pravnomočnih sklepov pravdnega sodišča. Tožnik, ki je bil stranka v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, bi moral v primeru, če je menil, da stroški izvedenskega dela niso bili pravilno odmerjeni, to uveljavljati v pravdnem postopku.

15. Ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja glede premoženja tožnika, prav tako niso utemeljeni. Kakor izhaja iz upravnega spisa, je tožena stranka v skladu z prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila z ugotovljenim dejanskim stanjem in ga pozvala, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Tožnik je v odgovoru pritrdil ugotovitvam tožene stranke glede pridobitve nepremičnin ter pojasnil pridobitev lastninske pravice na stanovanju, v katerem živi, to je na posameznem delu stavbe št. 7 v stavbi številka 49 k.o. ... Navedbe in predlagani dokazi, ki jih glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja sedaj v tožbi navaja tožnik, tako predstavljajo tožbeno novoto in jih zato v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 namreč stranke v postopku upravnega spora ne morejo navajati dejstev in predlagati dokaze, če so imele možnost, da ta dejstva in dokaze navajajo, oziroma predlagajo v postopku pred izdajo akta.

16. Ugovor tožnika, da so nepremičnine, ki jih je pridobil, neuporabne in da ima z njimi le stroške, ni utemeljen. Iz vloge tožnika z dne 6. 12. 2016 izhaja, da biva na naslovu ... v stanovanju označenem kot del št. 7 v stavbi št. 49 k.o. ..., to je v kletni podzemni garsonjeri v izmeri 28 m. Prostor je opisal kot bivalni prostor, ki omogoča prebivanje. V vlogi je tožnik tudi opisal stanje tega stanovanja in ostalih nepremičnin, ki jih ima v lasti, kar pa se pri odločanju v predmetni zadevi, po določbah 12., 22. in 23. člena ZSVarPre, ki se pri odločanju uporabljajo na podlagi 14. člena ZBPP, ne more upoštevati pri ugotavljanju finančnega oziroma materialnega položaja. Neutemeljen je tudi ugovor, ki se nanaša na možnost razpolaganja z nepremičninami. Pravni standard možnosti razpolaganja je, kot je bilo tožniku že pojasnjeno v izpodbijani odločbi, treba razumeti v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki imetniku premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove, kakor tudi, da to premoženje na drugačen pravno poslovni način unovči in si tako zagotovi lastna sredstva. Tako, kot za vse služnosti, enako tudi za užitek kot osebno služnost velja, da ne vpliva na pravico imetnika lastninske pravice, da z njo prosto razpolaga (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. II U 74/2016 z dne 6. 4. 2016).

17. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.