Jedro

Trditveno in dokazno breme za morebitne ekskulpacijske razloge po 177. členu ZOR je na toženi stranki.

Izvajanje vojaških dolžnosti v nevihtnih razmerah, ko nastane škoda vojaku zaradi udara strele, nevarna dejavnost (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.12.1990, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča R Slovenije, št. 2/90, str. 2).

Za škodo, ki jo je pretrpel državljan Republike Slovenije med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, odgovarja po osamosvojitvi Republika Slovenija, ne glede na to, na katerem ozemlju je bil škodni dogodek.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je zaradi udara strele pretrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 18.5.1989 med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA v S., Republika Makedonija. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in vmesno prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da v pritožbi sicer ni ugovarjala objektivni odgovornosti za nastali škodni dogodek.

Vendar pa gre v tem primeru za materialnopravno presojo, ki ni odvisna od "izvrševanja razpolagalne pravice strank". Sodišče druge stopnje je po njenem mnenju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke. Ne glede na vremenske in terenske razmere vzpostavljanje telefonske zveze po vojaškem telefonistu, usposobljenem za opravljanje takšnih del, nikakor ne predstavlja povečane nevarnosti. Odgovornost za nastanek škode pri takšnem delu ne more biti objektivna. Med nevihto bi lahko strela udarila v vsak kovinski predmet, ki bi ga imel pri sebi katerikoli vojak. Razlika v obravnavani zadevi je samo ta, da se je to pripetilo tožniku. Že sama usposobljenost za to delo v okviru JLA predstavlja varnostni ukrep in izključitev objektivne odgovornosti. Ker tudi krivdna odgovornost ni podana, je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Tožena stranka še pavšalno vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in zastaranja. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, ali pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je tožena stranka za tožnikovo škodo objektivno odgovorna. Pri tem sta se oprli na naslednje dejansko stanje: - škodo je tožnik pretrpel med delom, ki ga je izvrševal na ukaz nadrejenega, - v nevihtni noči je moral vzpostaviti telefonsko zvezo, - do poškodbe je prišlo zaradi udara strele na neozemljeni centrali, - na sebi je imel mokra oblačila in stal je v mokrem rovu.

Temu dejanskemu stanju tožena stranka ni ugovarjala ne na prvi ne na drugi stopnji. V revizijskem postopku pa (razen v primeru, ko gre za ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka) ni dovoljeno navajati novih dejstev in dokazov (387. člen ZPP). Revizijsko sodišče presoja pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje na podlagi trditvene in dokazne podlage, ki je bila uveljavljana in izčrpana na prvi in drugi stopnji. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka vzroku škodnega dogodka ni oporekala, niti ni poskusila dokazovati oprostitvenih razlogov iz 1. odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da tožena stranka niti v pritožbi ni ugovarjala odločitvi o objektivni odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo po 173. členu ZOR. Da je tako, priznava tudi sama tožena stranka v reviziji.

Ni pa jasno, kaj razume tožena stranka s tem, ko pravi, da zaključek sodišča o obstoju odškodninske odgovornosti predstavlja uporabo materialnega prava in "ni odvisen od izvrševanja razpolagalne pravice strank". Če tožena stranka s tem meni, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati pravno odločilno dejansko stanje, je v zmoti. Revizijsko sodišče soglaša s sodiščema druge in prve stopnje, da je trditveno in dokazno breme za morebitne ekskulpacijske razloge po 177. členu ZOR na toženi stranki.

Ne glede na navedeno trditev o usposobljenosti tožnika za opravljanje dela telefonista ni v nikakršni vzročni zvezi z nastalo škodo in je zato pravno nepomembna. Sodna praksa je enotna, da je izvajanje vojaških dolžnosti v nevihtnih razmerah, ko nastane škoda vojaku zaradi udara strele, nevarna dejavnost (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.12.1990, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča R Slovenije, št. 2/90, str. 2).

Kar zadeva pasivno legitimacijo tožene stranke, čeprav jo tožena stranka ugovarja le pavšalno, pa revizijsko sodišče še opozarja na pravno mnenje, sprejeto na občni seji dne 19.6.1997 (glej Pravna mnenja št. 1/97, str. 8): "Za škodo, ki jo je pretrpel državljan Republike Slovenije med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, odgovarja po osamosvojitvi Republika Slovenija, ne glede na to, na katerem ozemlju je bil škodni dogodek".

Pravno mnenje razlaga 1. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94) in sicer prevzem obveznosti v odškodninskih razmerjih s strani države Republike Slovenije po razpadu nekdanje SFRJ.

Končno revizijsko sodišče še ugotavlja, da pavšalno vztrajanje pri ugovoru zastaranja ne more pripeljati do drugačne rešitve spora. Ker gre za vrsto dejanskih vprašanj, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje, odgovore pa sodišče druge stopnje sprejelo za pravilne, je revizijsko sodišče na ta dejstva vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Takšna dejstva so pravno odločilna za presojo, da odškodninski zahtevek tožnika ni zastaral. Glede na vse navedeno tako revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.